Dragi Ivan,
minilo je leto 2018, tvoje leto, 100 let od tvoje smrti, jaz pa nisem spisal nobenega bloga, tudi nobene prireditve tebi na čast nisem obiskal.
Obljubim, da bo zame leto 2019 bolj Cankarjevo, kot jih je bilo zadnjih deset.
V četrtek sem v NUK-u obiskal vodeno razstavo o pismih Ivana Cankarja, ki je potekala zadnjič. In bil sem edini udeleženec. Ena na ena z avtorjem razstave, mladim Cankarjevim poznavalcem Žigom Cerkvenikom.
Manjši razstavni prostor je Žiga zapolnil z anekdotami o Ivanu kot resnični osebi. Ivan, kot ga poznamo iz knjig, je počakal ob strani. Da obstajata dva, se je zavedal tudi sam. Morda je bilo zato njegovo življenje tako kratko, bil je fizično in psihično šibak.
Zame je bil obisk razstave ena velika doza sreče. NUK je že sam po sebi veličastna stavba, v njej sem pred dvajsetimi leti preživel kar nekaj tednov, ko sem bil še mlad in nadobuden študent prava. In tak sem bil točno teh nekaj tednov, nič več. Vstopnine ni bilo, kar mojemu delu gorenjskih korenin vedno prinese nasmešek na obraz. In spoznavanje zgodb o Ivanu Cankarju… Bil je genij, ne prej ne potem ni bilo več takega pri nas. Kar je imel, je razdal, umrl je praktično brez kakršnegakoli imetja. Ostale so samo povezane besede, tako ritmične, kot je bilo vedno njegovo zaljubljeno srce na Tičnici, od koder prihajam.
Tudi z Žigovo pomočjo sem se odločil, da Cankar sodi v svoj čas in da naj tam tudi ostane. Primerjav, pa če prav ob stoletnici, ne maram. Ker kaj pa naj bi se v sto letih spremenilo? Pisal je za ljudi, elita ga ni marala, tudi zato je bil taka zvezda. In tako je danes in tako bo čez novih sto let.
