Kako varčevati za vnuka (2026): račun, ETF, sklad ali INR?

Predstavljajte si dedka in babico, ki se ob rojstvu vnuka odločita, da bosta zanj vsak mesec prihranila 50 evrov. V 18 letih bosta skupaj vplačala 10.800 evrov.

Toda končni znesek ni odvisen samo od tega, koliko denarja bosta dajala na stran. Pomembno je tudi, kje bo ta denar shranjen oziroma naložen.

Če bo 18 let ležal na računu brez obresti, bo vnuk ob polnoletnosti dobil 10.800 evrov. Če bo denar na obrestovanem računu ali dolgoročno naložen, je lahko končni znesek občutno višji.

V nadaljevanju primerjam štiri možnosti:

  • bančni oziroma obrestovani račun,
  • slovenske vzajemne sklade,
  • borzno kotirajoče sklade oziroma ETF-je,
  • individualni naložbeni račun oziroma INR.

Na kratko (TL;DR)

Če denar več let stoji na neobrestovanem računu, zaradi inflacije izgublja kupno moč.

Za denar, ki ga boste morda potrebovali v kratkem, je praviloma primernejši varen in dostopen obrestovani račun.

Pri dolgoročnem varčevanju lahko razpršene delniške naložbe prinesejo višji donos, vendar njihova vrednost niha in lahko tudi precej pade.

Slovenski vzajemni skladi so preprosti za uporabo, vendar imajo pogosto višje stroške od ETF-jev.

INR omogoča davčno ugodnejše dolgoročno vlaganje, vendar je treba preveriti stroške ponudnika in nabor razpoložljivih naložb.

Koliko lahko nastane iz 50 evrov mesečno?

Če vsak mesec 18 let namenjate 50 evrov, boste skupaj vplačali:

50 evrov × 12 mesecev × 18 let = 10.800 evrov

Končni znesek je nato odvisen od donosnosti.

Pretekli donosi niso zagotovilo za prihodnje donose. Gre za ilustrativen primer in ne predstavlja finančnega svetovanja. Stroški, davki in inflacija niso vključeni.

Zakaj denar na navadnem računu izgublja vrednost

Denar na neobrestovanem računu se številčno ne zmanjšuje. Če imate danes na računu 10.000 evrov, jih boste imeli čez eno leto še vedno 10.000.

Težava je v kupni moči.

Če cene rastejo, lahko z istim zneskom kupite manj izdelkov in storitev. To pomeni, da denar zaradi inflacije realno izgublja vrednost.

Zato je smiselno preveriti, ali banka oziroma druga finančna institucija ponuja obrestovanje denarja, ki mora ostati hitro dostopen.

Obrestne mere se spreminjajo, zato je treba pred odprtjem računa preveriti:

  • trenutno obrestno mero,
  • ali obresti veljajo za vse uporabnike ali samo za nove stranke,
  • do katerega zneska se denar obrestuje,
  • ali morate skleniti plačljiv paket,
  • katera banka dejansko hrani denar,
  • ali za denar velja sistem jamstva za vloge.

Ali so neobanke varne?

Izraz neobanka se običajno uporablja za banke in finančne ponudnike, pri katerih večina poslovanja poteka prek mobilne aplikacije.

Med bolj znanimi evropskimi ponudniki so denimo N26, Revolut in Trade Republic. Vendar nimajo vsi enakega poslovnega modela, dovoljenj, stroškov ali pravil glede hrambe denarja.

Zato ne presojajte samo aplikacije ali blagovne znamke. Preverite predvsem:

  • ali ima ponudnik bančno ali drugo ustrezno dovoljenje,
  • kateri finančni nadzornik ga nadzoruje,
  • pri kateri banki je shranjen denar,
  • ali sredstva spadajo v sistem jamstva za vloge,
  • kako je zaščiteno naložbeno premoženje,
  • kakšni so stroški nakazil, trgovanja in menjave valut.

V Evropski uniji so upravičene bančne vloge praviloma zajamčene do 100.000 evrov na vlagatelja pri posamezni banki. Vendar mora uporabnik preveriti, ali je njegov konkretni produkt res bančni depozit in katera jamstvena shema zanj velja.

Delnice in ETF-ji niso bančne vloge. Njihova vrednost ni zajamčena in se lahko znižuje. Naložbeni instrumenti so praviloma vodeni ločeno od premoženja posrednika, vendar to vlagatelja ne ščiti pred padcem tržne vrednosti.

Ali je treba tuj račun prijaviti FURS-u?

Fizična oseba mora plačilni račun, odprt v tujini, praviloma prijaviti FURS-u v osmih dneh od odprtja. Prijavo je mogoče oddati elektronsko prek portala eDavki.

Pomembna je beseda »plačilni račun«.

Ni vsak uporabniški ali trgovalni račun pri tujem borznem posredniku avtomatično tudi plačilni račun, ki ga morate prijaviti. Če prejmete osebni IBAN ali druge funkcije plačilnega računa, preverite pojasnila FURS-a oziroma se posvetujte z davčnim strokovnjakom.

Ali so slovenski vzajemni skladi dobra izbira?

Za ljudi, ki želijo vlagati, vendar ne želijo sami odpirati računa pri tujem borznem posredniku, so ena od možnosti vzajemni skladi slovenskih bank in družb za upravljanje.

Njihova glavna prednost je preprostost.

Pri ponudniku izberete sklad, določite mesečni znesek in uredite trajnik. Ponudnik nato poskrbi za nakupe, vodenje naložbe in večino administracije.

Vzajemni skladi so zato lahko primerni za nekoga, ki:

  • želi osebni stik s svetovalcem,
  • ne želi sam izbirati borznega posrednika,
  • želi imeti naložbo pri domačem ponudniku,
  • je pripravljen za enostavnost plačati nekoliko več.

Katere stroške je treba preveriti?

Pred sklenitvijo preverite dokument s ključnimi informacijami in cenik ponudnika. Pozorni bodite predvsem na:

Vstopne stroške

To je strošek, ki ga ponudnik odšteje ob vplačilu. Če vložite 100 evrov in znaša vstopni strošek tri odstotke, se dejansko vloži 97 evrov.

Izstopne stroške

Nekateri ponudniki zaračunajo strošek tudi ob dvigu oziroma prodaji naložbe.

Upravljavsko provizijo

To je letni strošek upravljanja sklada. Obračunava se ne glede na to, ali vrednost sklada raste ali pada.

Druge tekoče stroške

Poleg upravljavske provizije lahko obstajajo še stroški poslovanja, skrbništva in drugi stroški, vključeni v vrednost enote sklada.

Pri dolgoročnem varčevanju so stroški zelo pomembni. Razlika enega ali dveh odstotkov letno se morda zdi majhna, vendar lahko v 15 ali 20 letih pomeni več tisoč evrov razlike.

To ne pomeni, da so vzajemni skladi vedno slaba izbira. Pomeni pa, da morate vedeti, koliko plačujete in kaj za ta denar dobite.

Kaj je ETF?

ETF je sklad, s katerim se trguje na borzi.

Namesto da bi sami kupili delnice desetih, stotih ali celo tisočih podjetij, lahko z nakupom enega široko razpršenega ETF-ja posredno vlagate v velik del svetovnega delniškega trga.

Nekateri ETF-ji na primer spremljajo:

  • svetovni delniški trg,
  • razvite države,
  • evropska podjetja,
  • ameriški indeks S&P 500,
  • obvezniški trg.

Za dolgoročno varčevanje začetniki pogosto izbirajo široko razpršene ETF-je, ker niso odvisni od uspeha enega samega podjetja.

To pa ne pomeni, da so brez tveganja. Če pade celoten delniški trg, lahko pade tudi vrednost široko razpršenega ETF-ja.

Zakaj so ETF-ji priljubljeni pri dolgoročnem varčevanju?

Glavni razlogi so:

  • široka razpršenost,
  • razmeroma nizki tekoči stroški,
  • preglednost,
  • možnost rednega mesečnega vlaganja,
  • preprost dostop prek spletnih borznih posrednikov.

Letni stroški široko razpršenih ETF-jev so pogosto nižji od stroškov aktivno upravljanih vzajemnih skladov. Vendar je treba poleg stroška samega ETF-ja upoštevati še:

  • provizijo borznega posrednika,
  • stroške menjave valut,
  • morebitne stroške varčevalnega načrta,
  • razmik med nakupno in prodajno ceno,
  • davčno administracijo.

Nekateri posredniki ponujajo brezplačne mesečne varčevalne načrte, drugi zaračunajo manjšo provizijo. Interactive Brokers denimo omogoča ponavljajoče se avtomatske nakupe, vendar je treba preveriti cenik za izbrani trg in instrument.

Kaj pomeni mesečno vlaganje oziroma DCA?

DCA je angleška kratica za redno vlaganje enakega zneska v določenih časovnih presledkih.

V praksi to pomeni, da na primer vsak mesec vložite 50 evrov, ne glede na to, ali so cene na borzi takrat visoke ali nizke.

Ko so cene nižje, za isti znesek kupite več enot naložbe. Ko so višje, jih kupite manj.

Tak pristop ne zagotavlja dobička in ne preprečuje izgub. Njegova prednost je predvsem v tem, da vlagatelju ni treba ugibati, kateri dan je najboljši za vstop na trg.

Koliko tveganja prinaša ETF?

Vrednost delniškega ETF-ja lahko v posameznem letu močno pade. Tudi padec za 20, 30 ali več odstotkov ni nemogoč.

Zato denar, ki ga boste potrebovali v kratkem, praviloma ne spada v delniške naložbe.

Če bo vnuk denar potreboval čez dve leti, je lahko delniški ETF neprimeren. Če je do predvidene uporabe denarja še 15 ali 18 let, imate več časa, da se naložba po morebitnem padcu ponovno pobere.

Kljub temu prihodnji donos ni zagotovljen.

Smiselno je tudi, da se tveganje približno tri do pet let pred predvideno uporabo denarja začne postopoma zmanjševati. Del naložbe lahko takrat postopoma premaknete v manj tvegane in manj nihajne oblike varčevanja.

Ali izbrati svetovni ETF ali S&P 500?

Indeks S&P 500 vključuje velika ameriška podjetja. Svetovni indeks pa zajema podjetja iz več držav in trgov.

S&P 500 je zato geografsko bolj osredotočen na ZDA. Svetovni ETF je praviloma širše razpršen, čeprav imajo tudi v njem ameriška podjetja pogosto velik delež.

Za popolnega začetnika je pomembneje od iskanja »popolnega« indeksa predvsem to, da razume:

  • kam sklad vlaga,
  • koliko podjetij vsebuje,
  • kolikšni so stroški,
  • ali izplačuje ali ponovno vlaga dividende,
  • v kateri državi je sklad registriran,
  • ali gre za evropski sklad z oznako UCITS.

Pred nakupom vedno preberite dokument s ključnimi informacijami o skladu.

Kakšni so davki pri prodaji ETF-jev v Sloveniji?

Pri običajnem trgovalnem računu se davek praviloma obračuna od ustvarjenega dobička, ne od celotne prodajne vrednosti.

Če ste ETF kupili za 10.000 evrov in ga prodali za 12.000 evrov, je izhodišče za obdavčitev dobiček v višini 2.000 evrov, pri čemer se upoštevajo pravila davčne zakonodaje.

Davčna stopnja se znižuje glede na čas imetništva:

  • do dopolnjenih petih let imetništva: 25 odstotkov,
  • po petih letih imetništva: 20 odstotkov,
  • po desetih letih imetništva: 15 odstotkov,
  • po 15 letih imetništva: oprostitev davka.

Oprostitev po 15 letih velja za odsvojitve od leta 2022 naprej.

Davčna pravila se lahko spremenijo, zato pred prodajo preverite aktualna pojasnila FURS-a.

Kdaj je treba oddati davčno napoved?

Če ste v preteklem letu prodali oziroma drugače odsvojili vrednostne papirje, deleže ali investicijske kupone, morate praviloma oddati napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala.

Napoved je treba oddati tudi, če ste pri prodaji ustvarili izgubo.

Če ste ETF samo kupovali in ga niste prodali, napovedi zaradi samega imetništva praviloma ne oddajate.

Splošni rok za oddajo napovedi je konec februarja za preteklo leto. Če rok pade na dela prost dan, se lahko dejanski datum prestavi na naslednji delovni dan. FURS zato vsako leto objavi natančen rok.

Pri slovenskem vzajemnem skladu lahko del administracije opravi domači ponudnik. Pri ETF-jih, kupljenih prek tujega posrednika, mora vlagatelj za poročanje praviloma poskrbeti sam.

Kako so obdavčene bančne obresti?

Obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah v Sloveniji ter drugih državah članicah EU so za slovenskega davčnega rezidenta obdavčene šele, ko njihov skupni letni znesek preseže 1.000 evrov.

Če obresti izplača banka ali hranilnica zunaj EU, oprostitev do 1.000 evrov ne velja nujno in so lahko obdavčene vse prejete obresti.

Pri manjšem mesečnem varčevanju ta meja pogosto ne bo dosežena, vendar je vseeno pomembno spremljati obresti na vseh računih skupaj.

Kaj je individualni naložbeni račun oziroma INR?

Individualni naložbeni račun je posebna oblika trgovalnega računa, ki se je v Sloveniji začela uporabljati 5. marca 2026. Namenjen je dolgoročnemu vlaganju fizičnih oseb z enostavnejšo administracijo in posebno davčno obravnavo.

Na INR je mogoče kupovati dovoljene finančne instrumente, na primer:

  • delnice,
  • obveznice,
  • zakladne menice,
  • določene ETF-je,
  • določene vzajemne sklade.

Ponudniki sami določijo, katere konkretne naložbe bodo ponudili znotraj zakonsko dovoljenega nabora. Zato pri vsakem ponudniku ne boste našli istih ETF-jev, delnic ali skladov.

Kako je obdavčen INR?

Donosi znotraj INR se ne obdavčijo ob vsaki prodaji posamezne naložbe. Davek se praviloma obračuna šele ob izplačilu denarja z računa.

V običajnih primerih je donos ob izplačilu obdavčen po 15-odstotni stopnji.

Prvo izplačilo je lahko oproščeno davka, če je opravljeno najmanj 15 let po odprtju INR in pred tem z računa ni bilo izplačil.

To pomeni, da je INR lahko zanimiv za dolgoročno varčevanje. Vendar davčna ugodnost ni edino merilo.

Preveriti morate tudi:

  • strošek odprtja in vodenja računa,
  • stroške nakupov in prodaj,
  • stroške izbranih skladov,
  • razpoložljiv nabor naložb,
  • pogoje za prenos računa,
  • pravila glede vplačil in izplačil.

Pri majhnih mesečnih zneskih lahko visoki minimalni stroški pomembno zmanjšajo donos.

Pri varčevanju za mladoletnega otroka ali vnuka je treba pri ponudniku posebej preveriti, kdo je lahko imetnik računa, kdo ga lahko upravlja in komu pravno pripadajo sredstva.

Na čigavo ime naj bo varčevanje?

To je eno najpomembnejših vprašanj, ki se pogosto spregleda.

Če dedek ali babica varčujeta na svojem računu, je denar pravno njun, dokler ga ne podarita vnuku. Sama se tudi odločata, kdaj in pod kakšnimi pogoji mu ga bosta izročila.

Če je račun odprt na otrokovo ime, je denar praviloma otrokovo premoženje. Starši oziroma zakoniti zastopniki ga upravljajo v otrokovo korist.

Obe možnosti imata prednosti in slabosti.

Varčevanje na ime starega starša

Prednosti:

  • več nadzora nad denarjem,
  • možnost spremembe namena varčevanja,
  • vnuk pri 18 letih ne dobi nujno samodejnega dostopa do celotnega zneska.

Slabosti:

  • denar je del premoženja starega starša,
  • ob podaritvi ali dedovanju lahko nastanejo dodatna pravna in davčna vprašanja,
  • namen varčevanja ni pravno ločen od drugega premoženja.

Varčevanje na otrokovo ime

Prednosti:

  • jasno je, komu denar pripada,
  • sredstva so ločena od premoženja staršev in starih staršev,
  • varčevanje je neposredno povezano z otrokom.

Slabosti:

  • razpolaganje z otrokovim premoženjem je lahko omejeno,
  • otrok lahko ob polnoletnosti pridobi popoln nadzor nad denarjem,
  • vsi ponudniki ne omogočajo računov za mladoletnike.

Pred odprtjem je zato smiselno razmisliti, ali želite otroku pri 18 letih predati denar brez omejitev ali želite ohraniti nadzor tudi pozneje.

Katera možnost je primerna za koga?

Obrestovani račun

Primeren je za vas, če:

  • ne želite nihanja vrednosti,
  • boste denar morda potrebovali v nekaj letih,
  • vam je pomembna hitra dostopnost,
  • še niste pripravljeni na vlaganje.

Dolgoročno pa obstaja tveganje, da obresti ne bodo dohajale inflacije.

Slovenski vzajemni sklad

Primeren je za vas, če:

  • želite pomoč domačega ponudnika,
  • ne želite sami izbirati borznega posrednika,
  • vam je pomembna enostavna administracija,
  • sprejemate praviloma višje stroške.

Pred sklenitvijo primerjajte stroške več ponudnikov.

Globalni ETF prek borznega posrednika

Primeren je za vas, če:

  • varčujete najmanj deset let,
  • sprejemate nihanje vrednosti,
  • želite nizke stroške,
  • ste pripravljeni sami odpreti račun in voditi davčne evidence.

Za začetnika je lahko dovolj en široko razpršen ETF, vendar mora razumeti njegovo sestavo, stroške in tveganja.

INR

Primeren je za vas, če:

  • vlagate dolgoročno,
  • vam je pomembna davčna in administrativna poenostavitev,
  • pri ponudniku najdete ustrezne naložbe,
  • so stroški glede na višino vaših vplačil sprejemljivi.

INR ni samodejno boljša izbira od običajnega trgovalnega računa. Primerjati je treba celotne stroške, nabor naložb in predvideni način izplačevanja.

Kako začeti varčevati za vnuka?

Začetek ni nujno zapleten.

1. Določite namen

Bo denar namenjen študiju, prvemu stanovanju, vozniškemu izpitu ali splošnemu začetnemu kapitalu?

Od namena je odvisno, kdaj bo denar potreben.

2. Določite čas varčevanja

Daljše obdobje običajno omogoča večji delež naložb, katerih vrednost niha.

Za denar, ki ga boste potrebovali čez dve leti, ni smiselno prevzemati enakega tveganja kot za denar, ki ga bo otrok potreboval čez 18 let.

3. Izberite mesečni znesek

Bolj kot popoln začetni znesek je pomembna rednost.

Začnete lahko z 20, 30 ali 50 evri mesečno in znesek pozneje povečate.

4. Primerjajte stroške

Preverite:

  • strošek vplačila,
  • strošek nakupa,
  • letne stroške sklada,
  • strošek računa,
  • strošek prodaje,
  • stroške menjave valut.

5. Nastavite avtomatsko vplačevanje

Trajnik ali avtomatski varčevalni načrt zmanjšata možnost, da bi na vplačilo pozabili.

6. Naložbe preverjajte občasno

Pri dolgoročnem varčevanju ni treba vsak dan spremljati gibanja borze.

Smiselno pa je enkrat ali dvakrat na leto preveriti:

  • ali redna vplačila delujejo,
  • ali so se stroški spremenili,
  • ali je naložba še primerna,
  • ali se približuje čas, ko boste denar potrebovali.

Najpogostejše napake pri varčevanju za vnuka

Predolgo odlašanje

Pri dolgoročnem varčevanju je čas pomembnejši od popolnega trenutka za začetek.

Ves denar ostane na neobrestovanem računu

Tak denar je sicer številčno nespremenjen, vendar lahko zaradi inflacije izgublja kupno moč.

Izbira naložbe samo na podlagi preteklega donosa

Sklad, ki je bil najboljši v zadnjem letu, ni nujno najboljša dolgoročna izbira.

Spregledani stroški

Visoki letni stroški se dolgoročno seštevajo in zmanjšujejo učinek obrestno-obrestnega računa.

Preveliko tveganje tik pred izplačilom

Če bo otrok denar potreboval čez leto ali dve, je lahko nevarno, da je celoten znesek še vedno v delniških naložbah.

Nepremišljena izbira imetnika računa

Pred odprtjem se odločite, komu bo denar pravno pripadal in kdo bo lahko z njim razpolagal.

Pogosta vprašanja

Koliko naj vsak mesec varčujem za vnuka?

Univerzalnega zneska ni. Pomembno je, da je znesek dovolj nizek, da ga lahko redno vplačujete več let.

Tudi 20 ali 30 evrov mesečno je bolje kot čakanje na trenutek, ko boste lahko namenili več.

Je 50 evrov mesečno dovolj?

V 18 letih boste brez donosa vplačali 10.800 evrov. Z obrestmi oziroma donosom je lahko končni znesek višji.

Pomembna sta predvsem dolžina varčevanja in rednost vplačil.

Je bolje varčevati ali vlagati?

Odvisno je od časa in vaše pripravljenosti na tveganje.

Za kratko obdobje je praviloma primernejše varčevanje na manj tveganem računu. Za obdobje desetih, petnajstih ali več let je mogoče razmisliti o delu denarja v razpršenih naložbah.

Ali lahko pri ETF-ju izgubim denar?

Da. Vrednost ETF-ja se lahko zniža, tudi občutno.

Široka razpršenost zmanjša tveganje posameznega podjetja, ne odpravi pa tveganja celotnega trga.

Ali je ETF varnejši od posamezne delnice?

Široko razpršen ETF je praviloma manj odvisen od uspeha enega podjetja kot posamezna delnica.

Kljub temu se lahko njegova vrednost ob padcu trga močno zniža.

Ali moram pri ETF-jih vsako leto oddajati davčno napoved?

Ne samo zato, ker ETF imate.

Napoved je praviloma potrebna, ko ETF prodate oziroma ga drugače odsvojite. Če ga samo kupujete in držite, napovedi za kapitalski dobiček zaradi samega imetništva praviloma ne oddajate.

Ali je INR vedno najboljša izbira?

Ne.

INR ima davčne in administrativne prednosti, vendar je treba primerjati stroške, ponudbo naložb in pogoje izplačevanja.

Pri majhnih mesečnih vplačilih so lahko stroški ponudnika še posebej pomembni.

Kaj je najpomembnejše?

Najpomembnejše ni, da izberete najbolj zapleteno finančno rešitev.

Pomembno je, da:

  • začnete dovolj zgodaj,
  • varčujete redno,
  • razumete tveganja,
  • preverite stroške,
  • denarja ne pustite 18 let na računu brez obresti zgolj zato, ker se ne morete odločiti.

Za nekoga bo primerna kombinacija obrestovanega računa in vzajemnega sklada. Drugi bo izbral mesečno vlaganje v globalni ETF. Tretji bo ocenil, da mu najbolj ustreza INR.

Popolne rešitve za vse ni. Dobra rešitev je tista, ki jo razumete, katere stroške poznate in pri kateri boste lahko vztrajali dovolj dolgo.

Viri in nadaljnje branje

Opozorilo: Članek je splošen informativni pregled in ne predstavlja osebnega finančnega, naložbenega, pravnega ali davčnega svetovanja. Donosi niso zagotovljeni, vrednost naložb pa lahko raste ali pada. Obrestne mere, stroški ponudnikov in davčna zakonodaja se spreminjajo, zato pred odločitvijo preverite aktualne pogoje.

Psihofizični tedenski izzivi – challenge accepted

Februarja 2017 sem zapisal:

Na enotedenske izzive sem naletel že pred časom. Verjetno ob prebiranju prispevkov na medium.com, kjer se najde nebroj vsebine s področja osebnega razvoja, produktivnosti, zdravja in podobnih motivacijskih tematik. Super branje za zmedene ljudi, ki iščejo instant rešitve, za katere sem prepričan, da celo delujejo, a se jih velika večina bralcev ne drži prav dolgo. Seveda sem redni bralec mediuma :).

Na idejo enotedenskih izzivov sem spet prišel pred parimi tedni, ko je že štartal moj 40-dnevni alkoholni post. Ni šlo za novoletno zaobljubo, pač pa za razmislek o tem, da alkohola v življenju pravzaprav ne potrebujem.

Danes smo julija 2025. Vmes sem oddelal zelo malo enotedenskih izzivov. Včasih izziv morda ni bil tedenski, pač pa sem izkoristil drugačen čas in prostor. Recimo, na dopustu v Pine beach resortu poskušam wc minute kvalitetno preživeti brez telefona. Teh minut je posledično manj, so pa precej bolj kvalitetne.

Najdaljši alkoholni post je trajal po moje 250 dni. Še par večmesečnih alkoholnih pavz se je zgodilo vmes. Prav vsak je bil odličen.

Že zelo dolgo nazaj sem preživel nekaj tednov/mesecev brez mesa. Ne spomnim se rezultata.

Danes sem se prav namenoma spet spomnil na tedenske izzive. Da prebijem:

  • poletni ljubljanski nizek pritisk,
  • nikakršno motivacijo za delo,
  • nesmisel življenja…

Ob iskanju seznama izzivov sem naletel na tale blog, kjer je Caroline že zbrala 52 tedenskih izzivov. Niso vsi idealni, so pa vsekakor zanimivi.

Vir: https://adventuresinnonsense.com

Poiskal sem nekaj takih, ki mi res ne odgovarjajo, bi bili pa psihofizično dobrodošli:

  1. coloring (imam doma vse, kar potrebujem)
  2. teden brez sladkorja; ja, prosim
  3. teden brez televizorja; vrnimo se v čas pred drugo svetovno vojno
  4. teden vsakodnevnega meditiranja; v to kvoto bi štelo tudi 5-minutno dihanje
  5. teden raztegovanja; minimalno 5-minut!
  6. teden brez mesa; kitajska kislo-pekoča juhica ne šteje
  7. teden brez socialih omrežij; trenutno imam vsaj na androidu omejitev dostop med 4pm in 0AM
  8. teden brez zapravljanja; službena malica ne šteje 🙂
  9. vsak dan 10.000 korakov; hujšamo s psi
  10. vsak dan pisanje dnevnika ali bolje bloga.

10 idej za 10 tednov. Morda bi potem nekatere lahko združeval. Ali pa bi tiste najbolj težavne večkrat ponovil.

Ok, pričnem s ponedeljkom. Veselimo se.

Vse, kar potrebuješ, je pet dobrih minut

Danes sem v Colbyjevem ponedeljkovem blogu naletel na razdelek, ki ponazarja moj boj na požiralniku že zadnjih X desetletij. Da nisem sam pri tem boju oziroma da se s podobnimi izzivi ukvarja pol človeštva, je bolj slaba tolažba.

Colby pravi, da si vedno le 5 dobrih minut stran od boljšega počutja:

  • 5 minut vadbe—tvoja energija se spremeni.
  • 5 minut pisanja—tvoje misli se zbistrijo.
  • 5 minut branja—tvoja perspektiva se spremeni.
  • 5 minut dihalnih vaj—tvoje telo se resetira.
  • 5 minut pogovora—tvoje razpoloženje se izboljša.

Kadar koli se dan zdi preveč naporen, si poskušaj zastaviti vprašanje: kako lahko najbolje izkoristim svojih naslednjih 5 minut?

Želim telovaditi in vem, da bi bilo popolnoma ok, če bi naredil samo 10 sklec. In se zadihal. In začutil celoten ramenski obroč. Ker 10 sklec je natanko 10 več kot zdaj. Na teden 70 sklec. To se pravzaprav sliši že zelo resno. 

Vsak bolj ambiciozen plan je obsojen na propad. Važen je enostaven začetek. Znova in znova. Ker vsak “znova” je 10 sklec. Enkrat pa bo skleci sledila še kakšna ali pa morda prvih 10 počepov.

A moram igrati klavir pol ure na dan? Ja, včasih mi uspe. Redko. Skoraj nikoli. 5 minut na dan je izvedljivo. To je spet pol ure na teden. In bo sigurno več. Ampak začne se s prvimi petimi.

Ždim na socialnih omrežjih, čutim, kako nervoza narašča. Kos, na garmin uri imaš dihalne vaje. Stestiral si jih na wc-ju v Pine beachu, kamor si hodil brez telefona. #male zmage Vse ti je jasno. Umakni se, dva klika si stran od dihalnih vaj. Ki trajajo natanko pet minut. Veš, da se boš umiril. Veš, da boš boljši človek.

Dodajam še en podoben seznam, gre za kontraste med zdravim načinom življenje in posledicami nezdravega življenja:

  • Lažje je vsak dan umivati in nitkati zobe, kot pa kasneje plačevati za zobozdravstvene posege.
  • Lažje si je vzeti odmor, koga potrebuješ, kot pa se kasneje pobirati po izgorelosti.
  • Lažje je biti iskren takoj, kot pa po letih skrivanja razkrivati resnico.
  • Lažje je ohranjati zdravje, kot pa si ga ponovno povrniti, ko enkrat zboliš.
  • Lažje je dnevno narediti majhen korak proti cilju, kot pa kasneje pod pritiskom naenkrat spreminjati vse.

Včasih se počutim kot Leonard v filmu Memento. Pozor, kvarnik / spoiler alert! Leonard se sam pri polni zavesti odloči, da bo zavil na napačno pot. Prav čutim ga. Na smeh mi gre od patetičnosti. Ker sam počnem isto. Vidim dve poti, ena je prava, ampak jaz grem v drugo smer. Vem, da je napačna. In če bom pogrnil, ni panike, nov neuspeh, je pa vsaj občutek domač. In vsi imamo radi domače…

90 tisoč korakov po Parizu

Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.

Pariz je bil na spisku želja naše Levinje vrsto let na samem vrhu. Pred leti ob okroglih obletnicah je že skoraj prišel na vrsto. Kasneje je na vrsto prišla še korona in Pariz je moral počakati. In poleg vseh suvenirjev in slik, ki so se vsidrale v možgane, sva na koncu iz Pariza vseeno uvozila tudi korono…

Letalski karti sva kupila že pred meseci. Za dve povratni karti iz Trevisa pri Benetkah do pariškega letališča Beauvais sva plačala 150 evrov, od tega polovica zneska odpade na dodatni mali kovček ter rezervacijo sedeža. Do Trevisa se je treba pripeljati (cca 2 uri in pol iz Ljubljane), tam pustiti avto (6 evrov na dan). Tudi mestece Beauvais ni ravno sredi Pariza. Dejansko se to letališče nahaja dobrih 80 kilometrov proti severu. A avtobusni shuttli so odlično organizirani. Za dobrih 30 evrov (povratna karta) po osebi te pripeljejo 20 minut peš stran od Slavoloka zmage in nazaj na letališče. Vožnja traja približno 80 minut.

Priprave na 4-dnevni city break so bile po drugi strani precej počasne in skope. Hotel Ibis Paris Tour Eiffel Cambronne 15ème sva si rezervirala 14 dni pred odhodom. Nahaja se v bližinu Eifflovega stolpa. V bližini pomeni cca. 20 minut sprehoda. Lokacija je bila super, zajtrk tudi, soba čista, čeprav sva se v njej počutila kot v manjši mobilni hiški.

Hotel z zajtrkom je res pametna izbira. Z močnim zajtrkom ni nervoze čez dan. V miru tudi spiješ tisti obvezni dve jutranji kavici in narediš osnovni dnevni plan. Do zajtrka v Parizu sicer ni težko priti, a price performance ni isti, po drugi strani pa kvazi zajtrk/manjši obrok/brunch tako ali tako opraviš še enkrat nekje sredi dneva.

Z letališča sva bila torej s shuttlom dostavljena na Porte Maillot. Tam bi lahko skočila na METRO, se zapeljala par postaj, prestopila na drugo linijo in bila v pol ure pri hotelu. Dan je bil prelep, midva pa vsak s svojim malim kovčkom, zato sva prvi del poti namesto z METRO-jem kar prehodila. V 20 minutah sva se znašla pri Slavoloku zmage (Arc de Triomphe), ki predstavlja začetek (ali konec) Elizejskih poljan (Champs-Élysées), gre za cca. 2 kilometra dolgo promenado do naslednje znamenitosti – Place de la Concorde. A vse to sva si ogledala šele kasneje. Najina pot se je z METRO-jem nadaljeva do 15. okrožja, kjer se je nahajal najin hotel.

Prvi dan – Eifflov stolp in hribolazci

Po namestitvi v Ibis hotel sva se odpravila proti Eifflu, do katerega sva imela cca 15 minut hoje. Odločila sva se, da se še pred prvimi ogledi osveživa v enem izmed premnogih bistrojev.

Iz Wikipedije
A bistro or bistrot /ˈbiːstroʊ/, is, in its original Parisian incarnation, a small restaurant, serving moderately priced simple meals in a modest setting. Bistros are defined mostly by the foods they serve. French home-style cooking, and slow-cooked foods like cassoulet, a bean stew, are typical.

To je bila tudi prva in praktično edina cenovna streznitev. Club sandwich za dobrih 15 evrov, Levinjin brunch mix tudi. Ampak hej, v Parizu sva, gorenjska kri – idi begaj.

Prijetno nahranjena sva se po nekaj sto metrih kar naenkrat znašla pred Eifflovim stolpom. Za nekaj minut sva se ustavila na Champ de Mars – parku pred stolpom, kjer sva prvič doživela to, kar nama je bilo v Parizu še posebej všeč. Polno skupinic, ki so poležavale po travnikih, ene opremeljene s piknik košaricami, druge oborožene samo z ljubeznijo. Samo obstati in dihati na Champ de Mars pred stolpom je bilo vredno izleta v Pariz. Joie de vivre.

Levinjo sem že vnaprej opozarjal, da si morda vseh znamenitosti ne bova mogla ogledati, bodisi ne bo kart bodisi bo prevelika gužva. Ni vredno vedno izgubljati dragocenih ur za to, da obkljukaš črtico na svojem bucket listku. Še posebej v tako zanimivih metropolah, kot je Pariz, kjer je zanimivosti neomejeno veliko, posebno doživetje pa je že samo preživljanje časa v mestu.

324-metrski Eifflov stolp iz leta 1889 slabo skriva svoja leta. Seveda je impozanten in krasen, je pa tudi krasno rjav od rje, ki ga počasi nažira. Sicer se trudijo, da bi ga do olimpijskih iger vsaj malo osvežili, a zaenkrat ne kaže ravno najbolje.

Kart za stolp si nisva omislila vnaprej, pa bi bilo to zelo priporočljivo. Kljub temu sva se sprehodila do prodajnih mest, da bi preverila, če vseeno obstaja kakšna možnost za skok na Eiffel. Ugotovila sva, da so razprodana pravzaprav samo dvigala, lahko pa vedno kupiš kombo vstopnico, ki ti omogoča, da se do prvega in drugega nadstropja dvigneš kar lepo peš po stopnicah, potem pa se postaviš v vrsto za dvigalo z vsemi preostalimi za naskok na sam vrh. Vrsta za kombo vstopnice je bila majhna, morda 15 minut čakanja. Opozorilo: pešačenja po stopnicah ne priporočam popolnim amotorikom, je vseeno kar izziv. A za povprečno zdravega občana z indeksom telesne mase pod 30 ne bi smelo biti problema.

V prvem nadstropju sva si privoščila nekaj minut počitka, razgled je že na tej višini krasen. Cene v restavraciji so bile več kot normalne. To sva opazila tudi kasneje. Cene so bile povsod približno enako visoke, ne glede na bližino znamenitosti. To vse skupaj kar poenostavi. Ni bojazni, da bi te kje ekstra obrali. Ko si žejen in ko si lačen, se vsedeš in samo uživaš. Joie de vivre.

V drugem nadstropju sva se postavila v vrsto in po dobri uri prišla do dvigala, ki vodi do vrha stolpa. Čakanje samo ni nadležno, saj lahko ves čas občuduješ mesto pod seboj. Verjetno bi se sedaj kljub vsemu odločila drugače, na Eiffel bi se odpravila takoj zjutraj, ko gužva še ni tako velika. A midva sva se imela super, vreme s svojimi 25 stopinjami nama je bilo naklonjeno.

Na vrhu si lahko najbolj zagreti omislite šampanjec v plastičnem kozarcu za 15 evrov. Priznam, bil sem neizmerno vesel, da sva se skušnjavi uspešno uprla.

Eifflovemu stolpu se v Parizu ne moreš izogniti. Kamorkoli greš, kjerkoli si, praktično povsod te spremlja. Znana je zgodba francoskega pisatelja Guy de Maupassanta, ki je vsak dan obiskoval restavracijo na Eifflovem stolpu. A razlog ni bil v tem, da bi bil Guy tako nor na stolp, pač pa je bila to edina točka v Parizu, kjer mu ga med obedovanjem ni bilo treba gledati.

Po obisku Eifflovega stolpa sva se sprehodila do Sene in naprej (oziroma nazaj) do Slavoloka zmage. Vmes sva nepričakovana našla spominsko obeležje ter tunel Pont de l’Alma, v katerem se je avgusta 1997 v prometni nesreči smrtno ponesrečila princesa Diana.

Kot že omenjeno, Slavolok zmage predstavlja začetek Elizejskih poljan (Avenue des Champs-Élysées). Gre za eno najbolj znanih ulic/avenij na svetu. Dolga je 2 kilometra in poteka med trgoma Place de la Concorde ter Place Charles de Gaulle, kjer se nahaja Slavolok zmage.

Ta dan nisva prehodila celih Elizejskih poljan, pač pa sva v enem momentu zavila desno na avenijo Winstona Churchilla, spet čez Seno do Esplanade des Invalides –  prekrasnega travnika, kjer so številni Francozi in turisti v različno velikih skupinicah že opravljali svoje vsakodnevne joie de vivre obrede, jaz pa sem izkoristil priložnost, se za trenutek osvobodil superg in podplatom privoščil brezplačno travnato masažo.

Esplanade des Invalides

Po moji masaži sva si še pred večerjo privoščila francosko pivo na prijetni mirni uličici (#happyhour). Večerjala sva v simpatičnem japonskem bistroju – ramen, kaj pa drugega.

Ker je Francija v istem časovnem pasu kot Slovenija, vseeno pa precej bolj zahodno, je dan izredno dolg. Še ob desetih zvečer je bilo precej jasno. Super za turiste.

2. dan – vse bova prehodila

Drugi dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta in z izdelavo najbolj osnovnega dnevnega plana. Na Google zemljevidu sva si označila znamenitosti, za katere sva smatrala, da sodijo v približno isti rajon. Pa ne po oznakah pariških okrožij (20 jih je), pač pa po medsebojnih oddaljenostih, dan sva nameravala preživeti na nogah, ne po metrojih.

Najprej sva šla do Doma invalidov (Les invalides). Dan poprej sva se recimo sprehajala po travniku, ki se nahaja na drugi strani, ne da bi točno vedela, kaj se nahaja v mogočnem kompleksu.

V sprednjem delu ogromnega kompleksa se nahaja Napoleonova grobnica. Vsekakor se splača vzeti kombo vstopnico, s katero si lahko poleg Napoleonove grobnice ogledaš še vojni muzej, muzej novejše zgodovine, poseben prostor v kleti pa je namenjen Charles de Gaullu, enemu največjih (dobesedno) francoskih državnikov, ki je vodil francoski odpor med drugo svetovno vojno, kasneje pa je bil nekaj časa tudi francoski predsednik.

Po ogledu celotnega kompleksa Les Invalides sva se še enkrat, in ne zadnjič, sprehodila čez Esplanades des Invalides ter čez Seno do Place de Concorde, enega glavnih pariških trgov na koncu Elizejskih poljan. Med najinim obiskom so Place de Concorde že pripravljali na zadnjo etapo kolesarske dirke po Franciji, ki se tradicionalno zaključi na Elizejskih poljanah.

No, na Place de Concorde je bilo zabavno tudi med francosko revolucijo. Tu so namreč javno usmrtili francoskega kralja Ludvika XVI, njegovo ženo Marie Antoinette, leto kasneje pa tudi Maximilien Robespierre-a, enega izmed najbolj pomembnih figur francoske revolucije. Ja, revolucija žre svoje otroke…

Malo daljši počitek za dušo in telo sva si privoščila na Vrtu Tuileries (Tuileries Garden). Gre za park, ki povezuje Place de Concorde in Louvre. Ta javni park je fantastičen. Poln vodnjakov, različnih kipcev, klopc in stolov. Kot pravi severni Balkanec sem najprej pomislil na vse neprivezane stole, ki bi pri nas že prvo noč dobili dodatne noge ali pa bi jih v najmanj slabem primeru samo polomili.

Spodnji del Tuileries Garden zaključuje Carrousel Garden, kjer stoji Napoleonov slavolok zmage – Arc de Triomphe du Carrousel.

Parkom sledi muzej Louvre – ena izmed dveh najbolj pomembnih znamenitosti, ki jih nisva obiskala od znotraj. Ogledala sva si zunanjost, nezgrešljivo piramido, ki je imela pomembno vlogo v filmu Da Vincijeva koda s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Muzej je bil za javnost prvič prav zares odprt ravno v času francoske revolucije.

Glavni razlog za ne-obisk je bil čas. Grand Louvre je ogromen, hrani skoraj 400.000 predmetov ter 35.000 umetniških del. Gre za najbolj obiskan muzej na svetu. Kljub temu si upam trditi, da več kot 90% obiskovalcev poleg slike Mona Lise Leonarda Da Vincija ne pozna še enega eksponata. Kljukica na bucket listi? Ne, hvala. Se vidimo v naslednji vojni.

Minutko hoje stran se nahajata oba najbolj znamenita pariška otoka – Île Saint-Louis in Île de la Cité. Slednji je še posebej znan po stolnici Notre Dame (v prevodu Naša gospa v Parizu). Katedrala je od aprila 2019, ko jo je prizadel požar, zaprta in v prenovi. V nekaj dneh po tragičnem dogodku so različne pravne in fizične osebe obljubile skoraj milijardo evrov pomoči. A ni zanimivo, kako hitro se najde denar za verski beton, za kaj bolj človeškega ga pa kar ni in ni. A o tem morda kdaj drugič…

Z otoka Île Saint-Louis sva peš-pot nadaljeva proti trgu Bastilija (Bastille). Tu se je 14. julija leta 1789 zgodil napad revolucionarjev na utrdbo, v kateri sta domovala orožarna in zapor, zato ta dan predstavlja pričetek francoske revolucije, Francozi pa danes vsako leto na 14. julij obeležujejo državni praznik – dan Bastilje.

Ob prijetni 3-evrski kavici sva se na trgu Bastilja odločala, v katero smer bova šla preživet popoldanski del dneva. Lahko bi se sprehodila do pokopališča Père-Lachaise, najbolj obiskanega pokopališča na svetu, kjer je pokopanih veliko znanih Francozov in tujcev.

Odločila sva se za sprehod do predela Montmartre. Sprehajanje po pariških ulicah je že sam po sebi en tak “joie de vivre”, saj so zgradbe izredno lepe in v bistvu pomembna značilnost sodobnega Pariza. Razlog je v tem, da so ob zadnji večji obnovi mesta v drugi polovici devetnajstega stoletja gradnjo stavb omejili na višino šestih nadstropij. V mestu je zato zelo malo stolpnic, te so nastale šele v zadnjem obdobju.

Po slabi uri hoje sva prispela v predel Montmartre, ki se nahaja na manjšem hribčku. Čisto na vrhu stoji zelo znana bazilika Sacré Coeur. Vzpon po ulicah in stopnicah je kar naporen, tisti že rahlo utrujeni si lahko privoščite vzpenjačo, ki te v minuti in pol pripelje do bazilike. Razgled od tod je res veličasten, vidi se praktično cel Pariz.

Čeprav je Montmartre na vzpetini, je ta predel res simpatičen. Tak – bohemski, z nižjimi hišami, z lokalčki in trgovinicami. Bohemski je postal konec devetnajstega stoletja v času t.i. Belle Époque obdobja, ko so v tem okrožju živeli in ustvarjali številni znani umetniki.

Z Montmartra sva se spustila do Pigalla, ki je najbolj znan po seks šopih in kabaretih, tu recimo domuje Moulin Rouge. To pot sva se pred njim samo slikala, morda si bova kdaj drugič ogledala tudi kakšno predstavo.

Večer drugega dne sva zaključila v vietnamski restavraciji ob fantastični Pho juhi.  Še zdaj mi kdaj srce bridko zajoče ob misli nanjo.

3. dan – Versailles in križarjenje po Seni

Tretji dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta, dnevni plan pa je bil že vnaprej določen. Svetlejši del dneva naj bi preživela v mestecu Versailles, večer pa ob večerji na ladjici, ki pluje po Seni.

Do železnice, ki pelje v Versailles, sva imela slabe pol ure hoje, še nekaj manj pa je trajala sama vožnja. Karte za ogled Versajske palače je potrebno vnaprej kupiti prek spleta. Midva tega nisva naredila, zato sva vedela, da greva v Versailles bolj kot ne na ogled zunanjosti palače ter vrtov. Ogled teh je večinoma brezplačen, razen ob dnevih, ko aktivirajo vodomete, ki poplesavajo ob zvokih klasične glasbe. Ni slabo, sploh ni slabo.

V vrtovih sva preživela skoraj tri ure. Privoščila sva si tudi mini piknik s sendviči, kavo in rdečim vinom. Hrano in pijačo sva si kupila v edinem bifeju med vrtovi, upravičeno sva pričakovala predrzno visoke cene, a glej ga zlomka, cene so bile take kot drugod po Parizu.

Versajska palača je z odebeljenimi črkami ostala na najinem bucket listku, pa čeprav sem jo obiskal že pred 24 leti ob svojem prvem obisku Pariza. Je kot palača Schönbrunn na Dunaju, a na kubik. Arhitekt schönbrunnske palače se je namreč pri projektiranju zgledoval ravno po versajski.

Vrhunec najinega potepanja po Parizu je bilo večerno križarjenje po Seni.  Variant čolnarjenja po Seni in firm, ki čolnarjenje ponujajo, je sicer precej. Levinja nama je izbrala dve in pol urno večerno križarjenje, na kateri so nam postregli s kozarcem šampanjca, večhodnim menijem in vrhunskim vinom. Nekateri bolj resni gosti so si poleg klasične sladice privoščili še kos staranega sira. Med panoramsko vožnjo, ki jo je obogatila pevka s prepevanjem uspešnic, smo si lahko ogledali nekaj znamenitosti, ki sva si jih sicer z Levinjo ogledala tudi od blizu.

Namesto zaključka

Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.

Komaj čakava, da se vrneva…

Madžarsko termalno jezero Heviz – oddih za bodoče upokojence

Kako predstaviti dopust avgusta 2021 ob termalnem jezeru Heviz? Dobra cestna povezava, ugodne cene, zeleno kovid območje, nekaj novega, nobenih Slovencev, adults only – to je nekaj ključnih besed za uspešen dopust po glavnem poletnem dopustu.

Termalno mestece Heviz je od Ljubljane oddaljeno približno 3 ure, če pa vmes v Celju skipaš še otroke pri tastu in tašči, poješ zajtrk in spiješ kavico, ostane do Heviza le še dobri 2 uri vožnje, večino po avtocesti, le zadnjih nekaj kilometrov po regionalni cesti.

Na madžarsko vinjeto sva skoraj da pozabila, čeprav smo jo pred leti že potrebovali, ko smo med novoletnimi počitnicami obiskali Budimpešto. V zadnjem momentu mi je nekaj zašumelo v glavi, da sva na nekaj pozabila. A nič ne de, Madžari uporabljajo elektronski sistem vinjet, kupila sva jo na eni od zadnjih Petrolov na pomurski avtocesti. Prodajalcu poveš registrsko številko, obliko avta, plačaš 15 evrov in uala, si že v madžarskem sistemu. Nobenih nalepk, nobenega packanja.

Mejo z Madžarsko sva prestopila pri Pincah. Meje dejansko ni, saj so mejne objekte na obeh straneh odstranili že pred leti. Tudi ni zoženja ceste in morebitnega preverjanja PCT-je, saj je bila Madžarska vsaj v začetku avgusta popolnoma zelena, dejansko je cela država živela brez omejitev, kar vključuje tudi ne-nošenje mask v zaprtih prostorih.
In ja, četudi je Slovenija že ves čas zahtevala PCT za vstop v državo, tudi nazaj grede meje na Pincah ni bilo, nihče ni preverjal PCT dokazil.

Dopust od dopusta

Ideja o dopustu po glavnem družinskem dopustu se je porodila enkrat konec šolskega leta. A ne bi bilo super, če bi po dopustu za nekaj dni še sama z Levinjo pobegnila nekam?

Valencia se je slišala mikavno, leti iz Trsta so res ugodni. A ne-polna precepljenost, prehod iberskega polotoka v rdečo barvo pa tudi ni obetal nič pametnega. Toskana, Italija? Ha, blizu in z avtom, a ne avgusta. Italijani so v času korone avgusta (ferragosto) množično dopustovali doma. In če že niso dopustovali, pa vsaj kuhali niso, zato so bile restavracije polno zasedene. Pa drugič.

Slovenija je bolj kot ne že takoj odpadla. Cene so zaradi turističnih bonov poblaznele.

Spomnil sem se, da sem nekje na tviterjih prebral zgodbo o blazno ugodnem kosilu s pijačo vred za 30 evrov nekje na obali Blatnega jezera (madžarsko Balaton, nemško Plattensee) na Madžarskem.

Levinja je par tednov kasneje v roke vzela Booking in v radiju krožnice, ki ji je tisti dan odgovarjal, iskala hotelske namestitve. In tudi sama našla Madžarsko oziroma kar direktno Heviz.

Heviz – dopust za upokojence vseh starosti

Zdraviliško mestece Heviz je zelo malo. Skoncentrirano je na par prijetnih uličic, ki spominjajo na obmorska mesteca. Veliko trgovinic, nekaj gostilnic in bifejev, nekaj hotelov.

Ker gre za naselje, ki je zraslo na severnem pobočju gore Keszthely, na dnu najdemo slavno jezero, sledijo že omenjene turistične uličice, vse drugo pa predstavljajo stanovanjski objekti – manjše hiške, zgrajene v tipičnem  dolgočasnem socialističnem madžarskem slogu, od katerih jih skoraj polovica ponuja turistične namestitve. Kar nekaj hiš se tudi prodaja, zgleda da jim jo je korona trdo zapredla.

Kar težko verjameš, da so v prvih par stoletjih našega štetja tu hodili Rimljani. A brez njih bi bil Heviz danes po vsej verjetnosti precej manj poznan. V Hevizu si zato lahko ogledaš grobnico rimskega vojaka z okostjem ter rimski ruševinski vrt.

Bonvital – odličen hotel za super ceno

Spala sva v hotelu Bonvital, ki se nahaja na eni od glavnih uličic Heviza. Rezervacija prek njihove spletne strani je bila ugodnejša od Bookinga.

Hotel je bil najmanj na ravni štirih zvezdic pri nas ali na Hrvaškem. Prostorne sobe, odličen polpenzion, simpatični notranji bazen s savnami. Plačljivi parking se je nahajal ob vhodu v hotel. Cenovno bi rekel, da je bil kakšnih 20 do 30% ugodnejši od podobnih hrvaških hotelov v istem terminu.

Kosilo sva si privoščila v eni izmed gostilnic, največkrat sva vzela odlično golaževo juho. Le prvi dan sva naredila napako in naročila ploščo z mešanim mesom, za naslednjih par ur sem prostovoljno prestopil k vegetarijancem.

Vsak večer je imelo kar nekaj lokalov živo muziko – solo ali v dvoje. Pravi oddih brez hrvaških hitov.

Heviz – največje aktivno termalno jezero na svetu

Glavna znamenisto Heviza je seveda termalno jezero. Horde pravih in delovnih upokojencev se dnevno valijo proti jezeru. Heviz dejansko pomeni termalna voda.

V jezeru se lahko kopamo skozi celo leto, saj je temperatura vode vedno prijetna, poleti tudi čez 30°C. Voda je menda rahlo radioaktivna, zato po zvočniku vsake toliko opozarjajo, da se več kot 20 minut naenkrat ne bi smeli zadrževati v vodi. In to pravilo upošteva natanko nihče. Čeprav zaradi vegetacije, veliko je lokvanjev, voda ne zgleda ravno čista, so vrelci tako močni, da se celotna voda v jezeru samodejno zamenja vsake nekaj dni.

Heviz - termalno jezero
Heviz – termalno jezero

Celotni kompleks termalnega jezera je zanimiv tudi zaradi arhitekturne umestitve pomožnih objektov, ki stojijo na stebrih na jezeru. Ob vstopu so garderobe, potem pa precej prostora za ležalnike ter stopničke za dostop do jezera.

Plavalna palica črv / špaget – obvezen vodni pripomoček

Že prvi dan sva se z Levinjo s hotelskega balkona čudila sprehajalcem, namenjenih na jezero, ki so bili poleg obvezne plažne opreme vsi – brez izjeme opremljeni z vodnimi črvi. Tudi trgovinice so jih prodajale.

Plavalni črv
Plavalni črv – obvezen pripomoček za lebdenje v vodi

Na recepciji hotela sva dobila malo bolj ugodne karte za kopanje in ob nakupu nama je receptor ponudil tudi brezplačni najem črvov. Ok, za ta denar jih pa vzameva.

Odpiralni čas in cenik preverite na uradni strani.

Ko zaplavaš v jezeru, ti takoj postane jasno, da brez črva ne bi šlo prav daleč. Voda je težja, čeprav ne zgleda, je bolj gosta, zato je plavanje precej oteženo. Zato si med noge udobno namestiš črva in se predaš termalni relaksaciji.

Poleg črvov, ki prevladujejo, si plavalci pomagajo tudi s klasičnimi vodnimi obroči in rokavčki.

Na potep z električnim kolesom

Heviz je od Balatona – Blatnega jezera oddaljen le slabih 10 kilometrov. Kot nalašč za izposojo električnega kolesa v turističnem centru, ki se je nahajal na začetku najine ulice. Najem električnega kolesa za en dan je stal samo 16 evrov, kar je skoraj pol manj kot pri nas. In ko rečem za ‘en dan’, je to dejansko 24 ur.

S kolesi sva se najprej spustila do Blatenskega Kostela oziroma Keszthely-ja, simpatičnega kraja ob Blatnem jezeru. Pot sva nadaljevala po severnem strani vse do Szigligeta. Tam sva si privoščila pivo in pico.

Pristanišče Szigliget
Pristanišče Szigliget

Ko si s kolesom, imaš čas opazovati pokrajino. Peljala sva se mimo nekaj plaž. Večinoma so bile precej polne, verjetno z domačimi gosti. Za naju, navajena na Jadransko morje, se je vse skupaj zdelo precej patetično in nič kaj vabljivo. Ker gre za jezero, je obala pravzaprav travnata, voda pa, kot se za blatno jezero spodobi, blatno.

Če bi se nama časovno poklopilo, bi se z ugodnim trajektom prepeljala na drugo stran jezera do kraja Balatonkeresztúr, od koder bi se potem po spodnji strani vrnila v Heviz. Žal so urniki trajektov precej shirani.

Na koncu sva z električnimi kolesi naredila približno 70 kilometrov. In čeprav so bila e-kolesa precej turistična in okorna, kot da bi na ljubljanski Bicikelj namontiral baterijo, je bila vožnja res zabavna in res nezahtevna. Sploh v številne klance je šlo zelo enostavno.

Ker nama je ob povratku v Heviz ostalo še nekaj baterije, sva se zapeljala še do nekaterih znamenitosti v Hevizu.

Namesto zaključka

Super izkušnja, ki jo bo treba ponoviti. Če ne v naslednjih letih, pa v naslednjih desetletjih.

 

Hungarian thermal lake Heviz – a vacation for future retirees

What’s the best way to present a vacation at the thermal lake Heviz? An excellent road connection, a green covid area, something new, and no Slovenians, only adults – these are some of the key ingredients for a successful summer vacation after the main holidays.

The thermal town of Heviz is about 3 hours away from Ljubljana, but if you leave the children with your father- and mother-in-law in Celje, eat breakfast and drink coffee, it only takes a short 2 hours to drive to Heviz, most of it on the highway, only the last few kilometers on the regional road.

We almost forgot about the Hungarian vignette, despite needing it when we visited Budapest during the New Year period a couple of years ago.
It occurred to me at the last minute that we had forgotten something. But we did not panic, the Hungarians use an electronic vignette system. We bought it at one of the last gas stations on the Pomurje highway. You tell the seller the registration number, and the type of car, pay 15 euros, and voila, you are already in the Hungarian system. No stickers, no packaging.

Pince is where we crossed the border with Hungary. Both sides have removed their border facilities years ago, so there’s no border. There have also been no narrowing of the roads or possible checks on the PCT since Hungary was green at the beginning of August, meaning no masks are required.

A vacation from a vacation

An idea for a vacation after the big family vacation came up once at the end of the school year. Wouldn’t it be great if Levinja and I could escape somewhere alone after our vacation?

Valencia sounded tempting, flights from Trieste are cheap. But incomplete vaccination and the transition of the Iberian Peninsula to red did not promise anything wise either. Tuscany, Italy? Ha, close and by car, but not in August. During the corona period in August (ferragosto), Italians took a massive vacation at home. And if they weren’t vacationing, at least they weren’t cooking, so the restaurants were full. Maybe another time.

Slovenia was not a serious option. Prices have increased crazy because of tourist vouchers.

There was a story on Twitter about a ridiculously good lunch with a drink for 30 euros somewhere on the shore of Lake Balaton (Hungarian Balaton, German Plattensee).

Then, Levinja took Booking into her own hands, and found Hungary herself, or rather Heviz.

Bonvital – a great hotel for a great price

We slept in the Hotel Bonvital, located on one of the main streets of Heviz. Booking through their website was cheaper than Booking.com.

The hotel was at least at the level of four stars compared to similiar hotels in Croatia. Spacious rooms, excellent half board, pleasant indoor pool with saunas. Paid parking was at the entrance to the hotel. In terms of price, I would say that it was about 20 to 30% cheaper than similar Croatian hotels in the same period.

We had lunch in one of the inns, most of the time we had the excellent goulash soup. It was only the first day we made a mistake and ordered a plate with mixed meat, and for the next couple of hours I voluntarily ate vegetarian.

Every night quite a few bars had live music – solo or duo. A real break without Croatian hits.

Heviz – the largest active thermal lake in the world

The main attraction of Heviz is, of course, the thermal lake. Hordes of real and working retirees flock to the lake every day. Heviz actually means thermal water.

You can swim in the lake all year round, as the water temperature is always pleasant, even over 30°C in summer. Apparently, the water is slightly radioactive, so they warned us about it every now and then over the loudspeaker. This is because you shouldn’t stay in the water for more than 20 minutes at a time. And exactly no one follows this rule. Although the water does not look very clean because of the vegetation, there are many water lilies, the springs are so powerful that the entire water in the lake is automatically replaced every few days.

Heviz – termalno jezero

The entire complex of the thermal lake is also interesting due to the architectural placement of auxiliary buildings, which stand on pillars on the lake. There are changing rooms at the entrance, and then plenty of space for deckchairs and steps to access the lake.

Worm / Spaghetti swimming rod – a must-have aquatic accessory

Already on the first day, Levinja and I marveled from the hotel balcony at the walkers destined for the lake, who, in addition to the obligatory beach equipment, were all – without exception – equipped with water worms. Small shops also sold them.

Plavalni črv
Plavalni črv

At the hotel reception, we got slightly more favorable tickets for swimming, and with the purchase, the receptionist also offered us a free rental of worms. Ok, we’ll take them for this money.

When you swim in the lake, it immediately becomes clear to you that you wouldn’t be able to go very far without a worm. The water is heavier, although it doesn’t look like it, it is denser, so swimming is much more difficult. That’s why you comfortably place a worm between your legs and indulge in thermal relaxation.

In addition to the worms that dominate, swimmers also help themselves with classic water rings and gloves.

Go for a ride with an electric bike

Heviz is only less than 10 kilometers from Balaton – Lake Balaton. Perfect for renting an electric bike at the tourist center which was located at the beginning of our street. Renting an electric bicycle for one day costs only 16 euros, which is almost half as much as in Slovenia. And when I say ‘one day, it’s 24 hours.

We first went down with our bikes to Blatenski Kostel or Keszthely, a nice place by Lake Blatno. We continued along the northern side to Szigliget. We had beer and pizza there.

Szigliget port

 

When you are on a bike, you have time to observe the landscape. We drove past several beaches. They were mostly quite full, probably with local guests. For us, used to the Adriatic Sea, the whole thing seemed rather pathetic and not at all inviting. Since it is a lake, the shore is grassy and the water, as befits a muddy lake, muddy.

If the time was right, we would take a cheap ferry to the other side of the lake to Balatonkeresztúr, from where I would then return to Heviz on the lower side. Unfortunately, ferry schedules are quite varied.

In the end, we did about 70 kilometers with electric bikes. And even though the e-bikes were quite touristy and clumsy, like installing a battery on a Ljubljana Bicycle, the ride was really fun and undemanding. Even the many slopes were very easy.

Since we still had some battery left when we returned to Heviz, we drove to some attractions in Heviz.

Instead of a conclusion

A great experience that will have to be repeated. If not in the next years, then in the next decades.

77 kilometrov v novembru

180 kilometrov v juliju. 2012.

“Dolg mesec je za mano. Serija 17. tekov. Najdaljši le nekaj čez 15 kilometrov, večina pa med 8 in 10 kilometri. 18 ur teka. 16.500 s tekom porabljenih kalorij.”

0 kilometrov v avgustu. 2012.

“Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega.”

Že dolgo nisem spravil skupaj za več kot par tekov v krajšem obdobju. Letos poleti celo dva. Enega na jadranju, kjer so me fantje na otoku celo pozabili. Drugega v Umagu med redkim krajšim dopustom.

In potem spet nič.

Vsaj kolesarstvo se je letos zgodilo. Z rogliči in s pogačarji in z vsem koronskim kaosom sta dve simpatični kolesi dobili nov dom. No, tudi HIIT, ko ni bilo popolnega koronskega zaprtja, ni počival. Super je (bil).

77 kilometrov v novembru, 77 več kot v oktobru.Začelo se je kratko in počasi. Nadaljevalo kratko in počasi. Kar 11 tekov.

Tistih prvih par tekov je bilo res napornih. Onke, za katere sem pred par leti upal, da me bodo spravile v pogon, so me spravljale v obup. Nobene mehkobe za moja občutljiva stopala. Ravno nasprotno, zgornji del in nart sta se dajala kot mladoporočenca, ki se pred poroko nista dovolj dobro spoznala. En sam obup za 120 evrov.

In tako kot je par letna ideja o kolesu dozorela med korono, so tudi novi trail supergi prišli na vrsto.

Raidlight Responsiv Ultra, velikost 47

Bog je, sem si rekel, ko sem jih prvič sprobal. Več kot eno leto sem jih imel ogledane, vmes sem si jih namreč parkrat sposodil pri prijateljih.
So mehki povsod naokrog, s podplatom, pripravljenim tudi na slabše razmere. Verjetno so malo težji, kar pa je zanemarljiva slabost, saj tudi sam nisem samo malo težji.

Ob prvih tekih sem se ubadal tudi z bolečinami levo od križa ter povsod okoli bokov in medenice. Nikoli nisem prav zares verjel, da gre za kakšne težave s kostmi ali sklepi.
A lej ga zlomka, če se je le dalo, sem po vsakem teku na igralih/lojtri za blokom naredil par statičnih raztegov v stran in naprej. In ko sedim na kavču, tudi izvajam raztege. Počasi in brez bolečin.
In glej ta istega zlomka, bolečin pri taku praktično ni več.

Če še zategnjenost meč uredim, bom morda pa dejansko prišel na pota stare slave. Ko se je teklo 10 ali 20 kilometrov, jaz pa nisem na noter jokal od bolečin.

Pozna jesen in zdaj zima se mi za tek zdita zelo primerna. Še iz tekaških časov se spominjam, da je zima, ko ne piha sibirski veter ter temperature ne presegajo -10 stopinj C, super za teke.
Zvečer v temi lovimo zadnje minute pred policijsko uro, pohodniki pa na srečo večino svojih sprehodov opravijo čez dan, ko je svetlo.

Pred nami je december, sneg je, tudi dva teka sta že opravljena. Mater je fejst, veselimo se :).

Prodana nevesta

Sva šla pred desetletji z drago materjo v opero, ko o ogromni črni riti za opero v operi sploh še niso razmišljali. Sedela sva nekje precej na sredi na enem od balkonov. Kaj so igrali, se ne spomnim. Spomnim pa se, da je bilo lepo.

To soboto sva šla z drago levinjo v opero. Črna rit obstaja. Pod njo sem pred tednom dni zamenjal karte za Nabucco za Prodano nevesto Bedricha Smetane. Smo izkoristili zelo toplo septembrsko soboto za skok v morje.

Bogi orkerster, kam so vas stlačili
Seveda opera rabi orkester. A o tem nisem razmišljal do trenutka, ko sem hodeč proti tretji vrsti, kjer sva imela sedeža, ugotovil, da je celoten orkester postavljen pod oder.

(Vir: http://www.amazing-places.com/)
Čikaška opera
(vir: www.amazing-places.com)

Edini stik orkestra z zunanjim svetom je imel dirigent. Iz tretje vrste sem ga lahko celo opazoval pri delu. Spominjal me je na lik Markota iz filma Underground/Podzemlje Emirja Kusturice, ki ga igra Miki Manojlovič. Marko živi in upravlja življenje v podzemlju, ve pa, da zunaj obstaja svobodni svet, vsake toliko tudi prileze na plano.
Dopuščam možnost, da se s kakšnega višjega mesta v operi situacija z orkestrom ne zdi tako tragična.

Zgodba komične opere Prodana nevesta je preprosta, a ravno dovolj z(a)vita, da ne-poznavalca na koncu prijetno sezuje. Zanimivi liki, res lepe interpretacije. Branko Robinšak in Mojca Bitenc sta odigrala in odpela glavni vlogi. Več ur akcije, troje dejanj, dva premora, deci odličnega v kleti, vse skupaj je res prehitro minilo. Bo treba ponoviti. Večkrat.

“Jaz sem Cankar – in to ti pove vse!”

Dragi Ivan,

minilo je leto 2018, tvoje leto, 100 let od tvoje smrti, jaz pa nisem spisal nobenega bloga, tudi nobene prireditve tebi na čast nisem obiskal.

Obljubim, da bo zame leto 2019 bolj Cankarjevo, kot jih je bilo zadnjih deset.

V četrtek sem v NUK-u obiskal vodeno razstavo o pismih Ivana Cankarja, ki je potekala zadnjič. In bil sem edini udeleženec. Ena na ena z avtorjem razstave, mladim Cankarjevim poznavalcem Žigom Cerkvenikom.

Manjši razstavni prostor je Žiga zapolnil z anekdotami o Ivanu kot resnični osebi. Ivan, kot ga poznamo iz knjig, je počakal ob strani. Da obstajata dva, se je zavedal tudi sam. Morda je bilo zato njegovo življenje tako kratko, bil je fizično in psihično šibak.

Zame je bil obisk razstave ena velika doza sreče. NUK je že sam po sebi veličastna stavba, v njej sem pred dvajsetimi leti preživel kar nekaj tednov, ko sem bil še mlad in nadobuden študent prava. In tak sem bil točno teh nekaj tednov, nič več. Vstopnine ni bilo, kar mojemu delu gorenjskih korenin vedno prinese nasmešek na obraz. In spoznavanje zgodb o Ivanu Cankarju… Bil je genij, ne prej ne potem ni bilo več takega pri nas. Kar je imel, je razdal, umrl je praktično brez kakršnegakoli imetja. Ostale so samo povezane besede, tako ritmične, kot je bilo vedno njegovo zaljubljeno srce na Tičnici, od koder prihajam.

Tudi z Žigovo pomočjo sem se odločil, da Cankar sodi v svoj čas in da naj tam tudi ostane. Primerjav, pa če prav ob stoletnici, ne maram. Ker kaj pa naj bi se v sto letih spremenilo? Pisal je za ljudi, elita ga ni marala, tudi zato je bil taka zvezda. In tako je danes in tako bo čez novih sto let.