Oglasam se vam se zadnjic preden se odpravim na zasluzene pocitnice na enega od tajskih otokov (Ko Chang). Na otoku bom po vsej verjetnosti ene 5 dni in se ne bom javljal, ker imajo Internet samo po normalnih cenah, tukaj pa imas internet za sest tolarjev na minuto pa se nimajo tako slabih povezav kot so pri nas.
Ceprav sem v petek prespal skoraj cel dan in sel nazaj spat ob 10.00, sem spal do dvanajstih, tako da sem se ze ustrasil, da ne bom dobil poceni sobe. In je tudi ne bi, ce ne bi slucajno v istem trenutku v istem hotelu sobo iskal se en Ceh, in ker je dva plus tri sedem, sva nasla dvoposteljno sobo za prevec pocen. Edino ceno, ki jo se placujem je ta, da so temu Cehu v Kambodzi ukradli 100 dolarjev v cekih in zdaj misli, da je cela Azija ena mafija in se je tudi temu primerno vsakih par sekund zbujal ponoci in predvsem govoril v spanju in sploh mu je dogajalo.
Pozabil sem se pohvalit, da sem si kupil ze prvo knjigo. Jaz bi jo dal za domace branje v cetrti letnik gimnazije. Dolga je celih 630 strani pa ni panike, ko je govora o cetrti knjigi Heri Poterja. Prav nervozen postanem, ko bi se folk na vsak nacin pogovarjal, pa sploh ne opazi, da berem Poterja.
Hrana je uzitna. Na zacetku sem previdno jedel samo vegetarjansko (patthai), vceraj pa sem ze jedel svasta. Po kotlih samo pogledas, kje je najmanj dlak in podobnih osmojenih scetin in ze jes pojma nimas kva. Uzitno. Za vecerjo za 200sit makaroni s skampi. Mljaska! Ja, mami, sem vzel lariam!
Ne boste verjeli, koga sem srecal vceraj: Stankovica mlajsega. Najprej je rabil ene deset minut, da se je navadil spet slovensko govorit. Bil je en mesec po Tajski in vceraj je tudi imel avion za Rim. Pravi, da gre vsako leto nekam za en mesec. Svaka mu cast.
Cao od andjela!
Najprej se moram Klemenu in Tadeju se enkrat kar seda najglobje in najlepse zahvalit, da sta me peljala v Zagreb.
Ker se oglasam z mejla, verjetno to pomeni, da mi je celo uspelo priti v Bangkok. Eneparkrat sem sicer ze mislil, da mi ne bo uspelo, pa ne toliko zaradi mene, ampak zato, ker vam svetujem, da NE PREVEC Z TURKISH AIRWAYS letet. Meni se je avion do Bizanca kar malo smilil, tok je bil glasen, da voznje do Tajske sploh ne omenjam (nic od tega ne velja za stevardese). V glavnem: bom bolj kratek! Ob cisto polnem avionu sem imel edini sreco, da je bil zraven mene frej zic,se malo naprej pa dva Izraelca (enak stara ca.) in eden od njiju je bil ze veckrat tuki, tako da sem se jima cist prlepu. Ne vem ce bi zdele ze mejl pisal, ce bi mogu sam priti z letalisca v center. Valda da bi, sam mal vec bi zapravil. Bangkok je fenomenalen, vsi ga drugace kritizirajo, jaz pa se v tem velemestu pocutim kot doma (svoji sobi): vse razmetano, sumljive vonjave, … Tudi v hotel sem sel z njima. Privoscil sem si eno skor (po LPju) mid-range sobo s televizijo in klimo za malo vecji denar, ampak mi zelo prav pride, ker sem se cist bogi od aviona (turki pa to). Jutri se bom preselil v bekpekrski geto, kjer je ceneje, ampak se manj spi. Planov se vedno nimam nobenih. Kuharski tecaji so dragi, tako da bom na koncu potovanja videl, koliko denarja mi bo ostalo (ce sploh kaj) in bom potem ratal kuharski velemojster. Jutri si bom tudi ze privoscil prvo foot masazh za 500 tolarjev, ker to vsi pocnejo (treba probat). Ker vsi to pocnejo, pol moram pa tud jaz na eno malo pivo tako pred spanjem po silnih naporih.
V glavnem: bodite mi se naprej fols, jaz si bom sigurno, in imejte se radi, tako kot vas imam rad tudi jaz.
Cao od andjela!
Da mi ne bo treba vsakemu posebej razlagati, zakaj se nisem v Indiji, stvar je sila preprosta. V cetrtek, 03.01.2002, bi moral ob dveh leteti z Brnika za Zurich in dan kasneje v New Delhi. Ker se mi ne da ukvarjat z muslimanci s Talibana (Pakistanci, Indijci in njihovimi notranjimi prebavnimi problemi), sem upal, da mi bo dopoldan v cetrtek uspelo zamenjat karto za Bangkok. Od osmih do desetih sem ipak moral se spakirat vse potrebno za sabo, ob desetih pa se je agencija STA le odprla in telefon je ze zvrgolel. Glede na to, da sem se vedno doma, mi je verjetno uspelo zamenjat karto. Res je, in to brez dodatnega doplacila na sreco.
Sledi: v cetrtek, 10.01., letim iz Zagreba v Istanbul in od tam v Bangkok. Zdaj res ne vem, komu sem se tako zelo zameril, ker zdaj je v Istanbulu na letaliscu AtaTurk pa centimetrov snega in je letalisce ze nekaj dni zaprto. Stala!!!
Tale FB bi lahko ukinili, če bi prepovedali dodajanje Youtube posnetkov.
Image via Wikipedia
Če bi bili prisiljeni brati samo modre “O čem razmišljate” vseh svojih prijateljev in “prijateljev”, bi imeli hitro vsi nadimke namesto imen, sposojene avatarje namesto svojih sličic za potne liste.
Našli me boste pod ‘Barjanski CO2’, namesto lastne slike pa boste videli sliko Emo Pahorja…
Po dobrih treh desetletjih življenja v Sloveniji ter dveh desetletjih ukvarjanja s košarko sem si vzel par dnevni oddih med upokojenci v Rabcu. Zjutraj ob sedmih smo na zajtrku že zaključevali z drugo kavo, ob enajstih smo se vračali v sobe na opoldanski počitek in koktejl tablet, popoldan smo odigrali par partij mini golfa, ker je bilo balinišče zasedeno, zvečer pa smo se dali zaradi napornega dneva nazaj v hotel pripeljati s turističnim vlakom. Sledila je večerja, dva deci vina ob bazenu in ob pol desetih spanje. To seveda ne pomeni, da do sedaj nikoli nisem bil na dopustu. Ravno nasprotno, vmes sem, priznam in ne okoli govorit, tudi kdaj delal.
Mini golf, balinišče je bilo zasedeno
Kljub temu bom moral zaradi vsega (ne)dogajanja v zadnjih tednih/mesecih/letih Slovenijo še večkrat zapustiti, da bi lahko v miru premlel vse like in vsa dela, namesto da bi mlel kavo, ki pa jo ravno zaradi razlogov, ki me silijo v tujino, ne smem več uživati, saj že tako ne morem več spati.
Danska se mi zdi taka primerna država za življenje po tridesetem. Prebivalci imajo višji BDP, dekleta so simpatična in kar je najpomembneje – ni Slovenija. Ta v zadnjih dvajsetih spominja na tisto Diarejo, kjer iz nasprotnih si strani hodita in se srečata g. Oblast (npr. Danska) in g. Delavec (direkt Slovenija), oba pa trdita, da sta namenjena v boljšo prihodnost.
Hlapci smo in hlapci bomo. V recesiji se to še bolj kaže. Ker smo blazno tekmovalni narod, bi bilo morda bolje, da bi ostali v Jugoslaviji, kjer bi svojo dansko sposobnost razkazovali južnim republikam. A ker nismo, moramo svojo sposobnost danke kazati drug drugemu.
Manjšine pošiljamo na vislice, razen če smo sami pripadniki katere od njih, takrat pravimo, da gre za kršenje človekovih pravic. Po prepričanju smo liberalci, sicer pa socialisti, seveda iz preprostega razloga, ker nimamo pojma o ekonomiji in kapitalizmu. Tako se skrivamo po mestih in petelinimo po vaseh. Ko pridemo do kakršnekoli oblasti, pa se znesemo nad tistimi, ki so nam bili še pet minut nazaj enaki (in so še vedno nam!). Imamo brezplačno zdravstvo in šolstvo, kar zelo drago plačujemo. Če želimo od zdravnikov še kaj več kot Ospen 500, moramo plačati, da pridemo na vrsto, preden nas pobere. Šolstvo je le še nadaljevanje vrtca, kjer so naši otroci vedno bolj predrzni, starši bolno zaščitniški, učitelji pa na tabletih. Lastno stanovanje nam je projekt, ki ga noro preplačujemo celo življenje, da si ne moremo privoščiti ničesar, kar bi lahko počeli izven tega zakreditiranega prostora. Ampak je pa naše. Tako kot naše službe, v katerih sicer ne uživamo pretirano, predvsem pa ne razumemo (zaradi vseh zgornjih problemov), da lahko službo, v kateri delamo že 40 let, tudi izgubimo. Ja, kako, če sem pa zaposlen za nedoločen čas?!? Sledijo tri pike, ker bi še in še lahko našteval, kaj vse je sistemsko narobe z nami. …
Medvedki, zazrti v prihodnost
Na srečo je tu obšolska/študijska/delavska dejavnost, ki se ji reče košarka. Tudi ta špas vsebuje vse elemente slovenske državotvornosti. Smo bolestno tekmovalni (starši cicibank ob nedeljah zjutraj – usmilite se nas), smo hipohondri (najprej frizura potem obramba). Vsaka vas (gasilski dom + cerkev + gostilna = občina) bi imela svoj košarkarski klub (glavni sponzor naj bo občinski proračun). A z naskokom najhujši smo pri oblastnem elementu. Ljudje, ki so od košarke odvisni (finančno, ne psihofizično), svoje že z mahom pokrito korito čuvajo kot punčico svojega očesa. Kakršnekoli spremembe jih zalijejo s PMS-jem, da so nervozni kot medvedi, če jih motimo pri zimskem spanju. Pa še medvedi zadnje čase razumejo , da se dogaja globalno segrevanje. Naši vrhovni medvedje ne.
Morda se komu zdi samoumevno, da ima Združenje košarkarskih sodnikov pregled nad tem, koliko, s kom in kje je posamezni sodnik ali komisar sodil. Jok, brate, odpade. Teh podatkov Košarkarska zveza ne da več iz rok. Zato sem si v pretekli sezoni, ko prvič po letu 1995 zaradi poškodbe (izjemoma ne kot hipohonder) nisem sodil, vzel preveč časa, da sem kar sam opravil to ultra dolgočasno delo. Ob samovolji nekaterih na KZS-ju se nikoli ne ve, kdaj bodo podatki preteklih sezon umaknjeni s spleta. Vedno me je zanimalo, če se da s kilometrinami kaj dodatno zaslužiti.
Vrhunec roganja košarki pa si je KZS privoščila pred dnevi, ko je sestavljala liste komisarjev za to sezono. Ja, o listi komisarjev odloča KZS. Do sedaj je bila praksa ta, da če si se medvedom zameril, si bil pri ZKSS degradiran na nižjo listo, pri KZS pa slabo delegiran (ali pa pač nisi bil), kar je še hujša degradacija. Zato bi bilo morda smiselno medveda zamenjati s slonom. Sloni si zapomnijo. Žal dober spomin zlorabljajo za zamere, zato so tri ljubljanske komisarje najvišjih dveh lig ter enega koroškega, ki so imeli v zadnjih letih veliko pripomb čez vodenje hleva ter upravljanje vode iz korit, enostavno črtali iz vseh list. Ne degradirali na nižjo listo, pač pa zbrisali, tako da ne morejo več opravljati svojega dela. Primitivizem prve vrste. Formalni razlog za tako početje? Ni ga. Neformalni? Beri malo višje. Od ljubljanskih komisarjev so na teh listah ostali bodisi prikoritniki bodisi komisarji, ki morebitnega izbrisa sploh ne bi opazili.
Drugi napad brez vojne napovedi je KZS odigrala tako, da je za nekaj sodnikov po lastni izbiri organizirala izobraževanje. Na prvi pogled nič spornega. Le da je vse to naredila mimo združenja sodnikov, ki je zato najbolj odgovorno in za ta namen tudi ustanovljeno. In zakaj? Ker so bili spomladi na ZKSS skupščini izvoljeni napačni, od KZS-ja neljubljeni osebki, ki po KZS-jevem mnenju niso sposobni opraviti svojega dela. Kakšna nesramnost in primitivnost. Košarkarska zveza naj se že odloči ali bo še naprej skrbela za interese posameznikov ali pa bo v ospredje spet postavila košarko.
In nisem pesimist, a tudi optimist ne. Sem zgolj realen upokojenec iz Rabca, ki s pokončno hrbtenico razmišlja s svojo glavo, zato ne rabim biti pesimist, ker se ne vdajam v usodo (zase bom že poskrbel), optimist pa ne morem biti, ker nisem pri koritu, da bi se norčeval iz nesrečnikov. Zdaj se pa življenje na Danskem ne sliši več tako slabo, ne?
Julij je za sodnike in tehnične komisarje s košarkarskega vidika ravno toliko zanimiv kot za večino ekip pri nas. Ni. Že avgusta bodo prvi sodniki pričeli z osebnimi fizičnimi pripravami na novo sezono. Skoraj vsak teden se bodo ob večerih splašili v zatemnjene dele svojega kraja in mučili kolena, kot da bi se z novim letom odločili shujšati do poletja. Če ne bomo preveč smotani, se bomo letos člani ljubljanskih sodnikov na novo sezono pripravljali skupaj. To bi bil velik napredek. Si predstavljate fizično pripravljene sodnike, ki ne bi padali na vsako brezvezno provokacijo? Že zaradi tega bi število tehničnih napak upadlo.
Obstajajo pa tudi najbolj zagrizeni sodniki, ki bodo v roke vzeli še pravila ter njihova tolmačenja in si osvežili tistih nekaj delikatnih situacij. Branje pravil priporočam tudi ostalim akterjem v košarki. Ne boli, če na stara leta izveš, da se obrambni igralec lahko premika v obrambi pa bodo sodniki kljub temu včasih piskali osebno napako napadalcu. In da enako število osebnih napak za obe moštvi ne pomenita avtomatično dobrega sojenja.
Sledile bodo prve prijateljske tekme, čisto prehitro pa tudi že ligaška tekmovanja. Več njih. Ki bodo trajala do čisto predolgo. Zato je julij res praktično edini mesec, ko si lahko privoščimo oddih eden od drugega. Na nek zelo čudno izkrivljen način se imamo sodniki, trenerji in igralci sicer čisto radi, a tudi ta ljubezen vsake toliko potrebuje pavzo. Samo zato, da bi se imeli z novo sezono še rajši. Kljub temu nekateri sodniki in trenerji s svojim izkazovanjem ljubezni že kar pretiravajo, zato jim tudi dopust ne pomaga, da s konstantnim pričkanjem in starimi zamerami ne bi nadaljevali v novi sezoni…
Travarica po večerji na Pašmanu (foto: jest)
Konec letošnje sezone pri sodnikih je malenkostno drugačen kot sicer. Čez leto smo dolgočasno slovensko košarko (raz)burkali z notranjimi zdrahami, ko smo se levi in še bolj levi šli, kdo bo koga oziroma, čigava dva kandidata za predsednika združenja ter šefa stroke bomo izvolili. Zmagala sta moja dva. Priznam, da ne vem prav dosti, kaj se je od teh volitev naprej dogajalo, kar pa morda sploh ni tako slabo. Prejšnja oblast me je s svojimi odločitvami in ne-odločitvami spravljala ob živce. Če bi imel temno frizuro, bi v tem obdobju sigurno pridelal svoj prvi sivi las. Grozno. Večkrat sem že omenil, da imam kot Vrhničan teh kraljev na Betajnovi polno moškega spolovila.
Menda se je z aprilskimi volitvami spet pričelo s strokovnim delom, z rezultati tega dela pa bo verjetno potrebno počakati še kakšno sezono, da bi videli, če se bo kaj spremenilo. Moralo se bo. Prepričan sem, čeprav nam nekvalitetne slovenske lige pri tem ne pomagajo, da je lahko sojenje v kvaliteti nad košarko. Žal sem ravno tako prepričan, da je pot do boljšega sojenja nad strokovnim odborom. Pot je v rokah košarkarske zveze, ki sodniškemu združenju ne želi prepustiti večje odgovornosti za sojenje, sama pa je ne želi sprejeti.
Sodeč po obvestilih na naši spletni strani se vodstvo v tem času še vedno ukvarja z izplačevanjem honorarjev. Julija smo prejeli izplačila za april. Upam, da bo tudi naš predsednik lahko kdaj tako kot Packa Šešok medijem rekel: “Brez podpore košarkarske zveze smo uspeli poravnati vse finančne obveznosti do sodnikov in komisarjev. Hkrati pa bi rad opozoril, to je moje osebno mnenje, da je na košarkarski zvezi zaposlenih enajst ljudi, kar je nehigienično in preveč za tako organizacijo, ob vedenju, da problem slovenske košarke ni v številu zaposlenih, pač pa v njenem vodstvu.” Kakšna perverznost in kakšna predrznost.
Julija smo sodniki na dopustu. Sonce. Dalmacija. Veter in valovi. Jadranje. Ni je čez dobro jutranjo travarico, ki namesto nitke pripomore k boljši ustni higieni. Školjke v buzari, ribice ob bevandi z malvazijo, jadranski lignji… Kdo me je klical?
Volitve v evropski parlament so za nami. Končno. Zdaj lahko pojdem z mirom. Saj se imam za čisto normalnega ljubitelja seksa in kmetijstva, a toliko nategovanja in prodajanja buč kot v zadnjih mesecih pa že dolgo ne. Vse od zadnjih volitev. To pot bi morala od volitev dejansko še največ potegniti proizvajalec kondomov Durex in Semenarna Ljubljana. V živo si predstavljam: Človek Zver na vlaku, okrašenim v strankarske sdsovske barve. Varno sloneč na vratih vagona (naši potniški vlaki v povprečju še vedno švigajo enormnih 50 kilometrov na uro) bi stresal šale ter kmetijska semena širom Slovenije. Vajgl bi po drugi strani v ultra kratkih hlačah, ultra zdolgočasen, ultra počasen upokojenkam na tržnici ultra razlagal, da on in njegova stranka še vedno lahko. Nategneta vse kar leze in voli. Da stranka Zares ni samo njen predsednik Golobič, temveč tudi vsi ostali, ki imajo ultra kaj od tega.
Hello you (foto: Andrej Nagode)
Vseeno ni lepo, da mediji zadnji teden tako grdo obračunavajo z Golobičem. Si predstavljate, da bi imel po vseh teh ultra produktivnih letih v politiki še vedno toliko denarja kot vi ali jaz?!? Pa še bivši košarkar je, za božjo voljo. Ne, takega ministra si res ne bi želel imeti na svoji davkoplačevalski grbi. Če politik že za časa enega mandata v parlamentu ni sposoben poskrbeti zase, potem mu res ne verjamem, da bo znal poskrbeti še za 1/90 Slovencev. Golobič je v politiki za svoja leta že ultra dolgo. Že res, da nikoli poslanec državnega zbora, a vsaj ni izgubljal časa z izgubljanjem časa. Če spremljate stare dnevnike, ki vam jih za moj denar predvaja RTV Slovenija alias Ljubljana 3, potem veste, da v aktualnih poročilih še vedno nastopajo isti osebki kot v začetku devetdesetih. Slika je res malo bolj slaba (zaradi vsega kajenja), uvodna špica komodorska (odmevanje pač ni enako prostorskemu zvoku), Matjaž Tanko manj prepit (iz glažkov gre v grlo, lavindi undi grlo) in Anderlič z izvenzemeljskimi brki (večni prvonapisani poslanec). Še najbolj pošteni (=naivni) poslanci so si v tem času najmanj svojo domačo črno gradnjo legalizirali, kako si ne bi tisti redki sposobni nabrali še kakšno medaljo ali pokal več za ves svoj trud in požrtvovalnost.
Med iskrenimi ljudmi. Med janšisti. Jaz imam Janeza neizmerno rad. Tip si je našel mlajšo žensko, ki ga še prevarat ne more. Je namreč versko blazna. Med iskrenimi ljudmi je že toliko časa kot čarovnik Gregor, ki se ravno v teh trenutkih intenzivno ukvarja z rečnim tekstom, ki ga bo moral opravljati v prihodnjih dneh. A kdo verjame, da Janez živi od poslanske ter Urškine zdravniške plače? Jaz mu verjamem. Še posebno zato, ker obstaja toliko pravnomočnih obsodb Janeza – enega izmed največjih sredozemskih trgovcev z orožjem kot pravnomočnih obsodb izbrisanih – vojnih izdajalcev med slovensko osamosvojitveno vojno. Že vidim, kako izbrisani zbirajo denar v KD Privilege banki, kjer je minimalni začetni vložek 300.000 Eur, da bodo čistokrvnim Slovencem ukradli Mercator in na najbolj vidne police postavili bajadere, cedevito ter leskovačke pleskavice. Njihov plan je res strahovit. In podpira ga tudi naša vlada. S prikupno Katarino Kresal. Ona nastopa pa v moji durex predstavi. V to, da tale spis pišem za spletno stran in ne za Trubarjev Katekizem, v Sloveniji pa še vedno obstaja ekstremistična verska stranka – NSI, ki za božjo voljo, še kondomov ne podpira, se sploh ne bom spuščal…
Minister Gregor, kapo dol. Sama foušija me je. Če bom imel kdaj sina in ne bo ravno biser modrosti, ga bom vpisal na FDV, da bo poslanec. Če bo hčerka in bo iznajdljiva, potem bo Bernarda Žarn, da bo vodila prireditve in na televiziji štela do ena in dve. Če bo samo blondinka, bo pa Katarina Kresal. Ja, hudiča, nekako si je potrebno urediti življenje po osemdesetem, ko bom šel v pokoj.
Mama strah je znotraj votla, okrog pa je vse skupaj nič ni, hčerka recesija je okrogla in debela, s sladoledom v roki, sredi oceana – vsa nasmejana…
Čas pod menoj že spominja na makadam, čas pred menoj pa le še kot hudo zavožen kolovoz. Kar sploh ni tako slabo, če vem, da bom spet peš hodil, ker bo karkoli na štirih kolesih v prihodnje predstavljalo čisto prevelik zalogaj zame. Bolje, kot da mi pod nogami plava kaj tekočega. Sem namreč bolj slab, a siguren plavalec. Tako kot Mankoču so tudi meni 25-metrski bazeni ljubši…
At the market (foto: Andrej Nagode)
Res, prihodnost mi ne kaže nič lepega, zato se nanjo z manjšimi protirecesijskimi ukrepi že pripravljam, če ne kar privajam. Zamenjal sem najboljšega soseda s tisto bolj prijazno sosedo, ki mi steklenico srebrne radgonske proda za skoraj par evrov ceneje. Pri njej bom kupoval tudi jagode, ko pride čas zato. Zaenkrat jagode še izgledajo kot recesijski strah – okrogle in debele, znotraj pa votle. Ah, kaj kompliciram, začel bom kupovat fragoline – šampanjce z okusom po jagodah. Samo, da bom šparal, pa naj stane, kolikor hoče…
Tako kot že v rani mladosti bom omejil svoje umivanje. Odkar se včasih tudi večkrat na dan tuširam, imam kožo že čisto uničeno. Zato potrebujem dodatne kreme za moško kožo med 25 in 35 letom za redno tuširanje, ki mi kožo naredi spet mehko in sijočo. Če omejim tuširanje na enkrat tedensko, bom privarčeval pri vodi in kozmetiki, ob nedeljah zvečer pa bom – svež po umivanju – gledal Mariota. Sam doma. Saj se nihče ne bo želel več družiti z mano…
Recesija bo nehote prinesla tudi pozitivne učinke. Potovalne agencije bodo spet postale turistične. Ponujale bodo aktivne počitnice na podeželju. Ob vikendih se bomo s krompirjevimi žaklji nabasali na sindikalne avtobuse zavoda za zaposlovanje ter rabutali po rodovitnih slovenskih podeželjih. Šlo bo za izrazito sezonski turizem, saj bo katalog izletov zelo odvisen od setvenega koledarja. Če bomo spomladi dovolj pridni nabiralci, si bomo lahko poleti vzeli prost vikend. Šli bomo na morje. Tako kot že včasih. Krasni časi. 10 dni smo uživali v sveti preproščini razmajane adriine prikolice, dan pred odhodom pa mi je mama kupila pomfri . Pa še gužve ne bo na cesti, saj si vsi tudi takega kampinga ne bodo mogli privoščiti. Upam, da tudi sam ne bom med njimi. Kakšni bedniki…
Volitev, kot jih poznamo danes, ne bomo več imeli. Volilni molk bo trajal ves čas med volitvami, le na predvolilno soboto se bodo kandidati namesto plakatov postavili na osrednje mestne trge ter v prazno (ne pozabite, da bomo polnoletni takrat na podeželju) skandirali politična gesla. Volitve bodo zgolj formalnost, saj se bodo leve in desne stranke ne glede na rezultate menjavale na oblasti vsake pol leta. Na ta način bomo zadovoljili delu ljudstva, ki bi se rada ukvarjala s politiko, na izhod iz recesije pa tako ali tako nikoli nismo in ne bomo imeli vpliva. Končno bomo enakovredni Evropejci. Vsi enako v riti…
Čakalne vrste v bolnišnicah se bodo občutno zmanjšale. Jedli bomo veliko manj oziroma toliko, kot potrebujemo, zaradi turizma na podeželju pa bomo močni in lepo zagoreli. Zato se bo zmanjšalo število srčnih bolnikov, kri se nam bo spet v svobodnem tempu pretakala po odmašenih žilah. Gležnji, kolena in ostali sklepi nam bodo hvaležni, ker po njih ne bodo več udrihali debeli sloni in zamaščene podvodne kobile, ki so prepričane, da na debelo namazana rdeča šminka skrije tistih odvečnih 30 kilogramov. V tako preprostem svetu bo še stres izginil. Z njim pa ogromno bolnikov, ki zdaj skupaj z zdravniki dan za dnem ugotavljajo, od kod neznosne migrene, razdražen želodec, kamnolomi, neenakomerna bitja srca, okvare vseh preostalih organov, posivelosti, izpadanje zob in tisto zadnje, ki je sicer ponavadi kar prvo – impotenca. Kolateralna škoda bo neizbežna. A tistih nekaj par deset več psihiatričnih zaporov na zdravstveno malho ne bo imelo vpliva. Zdravstvo bo končno spet brezplačno.
Tudi šolstvo bo spet brezplačno. Vsak državljan bo ob polnoletnosti avtomatsko vpisan na fakulteto. Tako kot do zdaj. Da bomo postali najpametnejši narod, ko bomo enkrat prilezli iz recesije. Kdor ne bo sprejet na želeno fakulteto, bo brezplačno študiral na Fakulteti za državno upravo in druga trošenja tujega časa in denarja. Predmetnik res ne bo najbolj obetaven, a skupaj s potrdili o vpisu boš vsako leto prejel še 20 žetonov za kavo in subvencionirane cigarete…
A na recesijo se ne pripravljam samo jaz. Čeprav jaz z njo že prav pretiravam. Začel sem varčevati tudi s spletnim prostorom. Bloga zato ne pišem tako redno, kot sem obljubil…
Veseli me, da se recesije končno zavedajo tudi na Košarkarski zvezi Slovenije. Organizacija, ki se z evropskim prvenstvom na Poljskem pripravlja na nove reprezentančne dimenzije, se zaveda svoje okroglosti in debelosti, zato je vsak cent pri vzdrževanju stanja kot je – pomemben. Takoj po izvolitvi novega predsednika Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije, ki se trenutno ukvarja z res velikimi dolgovi klubov do sodnikov in komisarjev, je KZS pričel ZKSS-ju zaračunavati najemnino za souporabo prostorov. Verjetno ne smemo zanemariti dejstva, da na sodniških volitvah pač nista zmagala kandidata, ki bi bila po volji ljubljenih vodij in ostalih ljubiteljev ljudskih modrosti Košarkarske zveze Slovenije.
Današnji program z romi, cigani, izbrisanimi, ubrisanimi in ostalimi slovenci prekinjam zaradi v zadnjem času neizmerno pestrega dogajanja znotraj sodniških košarkarskih vrst. Prav v temle trenutku (ponedeljek, 30. marec, ob 19.uri) se pričenja zasedanje upravnega odbora Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije (v nadaljevanju ZKSS). Zadnjem pred četrtkovo volilno skupščino, na kateri bomo že drugič v parih mesecih iskali izgubljenega sina oziroma svojega predsednika in z njim v paru še šefa stroke.
Da se bo ta sila pomembni dogodek sploh imel dogoditi, nikakor ne morete zvedeti vnaprej. Razen, če ima kdorkoli od vpletenih kakšno korist od tega, da ste tudi sami prisotni na zasedanju. Od mene si nihče ne more obetati kaj preveč pretresljivega. Razen tega, da bi morda kot bloger omiljenega košarkarskega portala z izbuljenimi in krvi željnimi očmi v živo poslušal velike besede in mala dejanja prisotnih in o seji po neprespani noči spisal epsko pesnitev z naslovom Ep o Predsedniku. V njej bi glavni vlogi odigrala Gilgameš – predsednik ter Engidu – šef stroke. Razplet je znan – Engiduja bogovi kaznujejo s smrtjo (ekhm, kruto, recimo raje izključitev iz društva), Gilgameš pa se do konca svojih dni trmasto trudi premagati smrt ter doseči večno življenje (ekhm, smešno, recimo raje dosmrtno predsedstvo). Jok, brate, odpade. Ker se cenim…
O materah in mačehah...
Naša sodniška osamosvojitev od mame Košarkarske zveze pred leti je bila res velik dogodek. Od ustanovitve združenja ZKSS dalje imamo možnost, da za normalen razvoj sodnikov poskrbimo sami. Sliši se nekako logično, da vir znanja in energije črpamo iz lastnih vrst. Tako znotraj posameznih območnih organizacij organiziramo seminarje za nove sodnike, skrbimo za to, da perspektivnim, a neizkušenim sodnikom priskrbimo dovolj močnih tekem z dobrimi tehničnimi komisarji in sigurnimi sodniki, tistim pred upokojitvijo pa organiziramo poslovilno tekmo in zabavo, ki si jo zaslužijo za svoje dolgoletno sodniško ali komisarsko delo.
Danes je že torek. Spal sem premalo. A v tistem malem so me obletavali metuljčki, nebo je bilo seveda jasno in skoraj brez oblačka. Bežno se spominjam, da sem skakal po fino pognojenem travniku tam med osamelci na barju in se veselil dejstva, da naš mali zkss živi bratstvo in enotnost ter nasploh funkcionira tako, kot so si naši pradedje zamislili.
STOP! Pa saj to sploh ni res. Naše združenje ne počne skoraj ničesar od tega. Bolj ko se od posameznikov približujemo vrhu, bolj se mi dozdeva, da nekaj ne štima. Če si predstavljam svežo mlado sodniško bučo, ki polno ambicij vstopi v ta naš svet, in na drugi strani naše organe, najprej pomislim na spolne bolezni. Ki so za povrhu še prenosljive.
Kako natančno naj bi sami poskrbeli za nemoten razvoj sodnikov, če pa nimamo vpliva na to, kaj, kdaj in s kom bo kdo sodil? Nimamo nikakršnega vpliva na delegiranje. Kako naj potem čisto upravičeno poskrbimo, da bodo sodniki delegirani na tekme, ki jih potrebujejo. Če je imel posameznik na primer par slabih težkih tekem, ga je verjetno potrebno delegirati na lažjo tekmo, da si povrne samozaupanje. Če mlajši sodniki celo sezono nadpovprečno dobro sodijo tekme mlajše kategorije, potem naj bodo vsaj nekateri nagrajeni in skupaj z bolj izkušenimi sodniki odsodijo zaključne tekme teh kategorij. In tako naprej. Sploh ni potrebno pojesti nobene dodatne pameti ali prehranskih dopolnil, da bi to kdorkoli razumel.
Zelo se mi zdi nefer od matere Košarkarske zveze, da ne pretrga popkovine, ki jo veže z ZKSS-jem. No, še bolj se mi zdi noro, da tega ZKSS sam ne naredi. Smo kot odrasel spaček, ki skače iz pubertete v krizo srednjih let in nazaj, spaček, ki je glasen, odgovornosti za svoja dejanja pa noče prevzeti. Se sliši tako grozno, da bi KZS vodil vsa tekmovanja, ZKSS pa bi poskrbel, da bi tekme imele primerne sodnike in komisarje?
Dragi kandidati za predsednika ZKSS-ja in predsednika strokovnega odbora. Prosim vas, da razmislite o tem, da bi ZKSS končno prevzel delegiranje lastnih vojakov na bojišča. Zakaj bi nek češki general razpošiljal slovensko vojsko po Afganistanu, kakor mu srce poželi? Trenutne razmere so naravnost odlične za vzpostavitev novih, predvsem pa poštenih razmerij znotraj košarke. In da ne bo pomote, ZKSS je res kul društvo, ker je pač naše, zato mi je še toliko bolj žal, bog pomagaj nam ateistom, da noče postati še bolj kul…
Če bi nam Slovencem o reševanju vprašanja meje s Hrvaško na referendumu vrteli Dragojevića, bi že ob uvodnih taktih klavirja pozabili, zakaj so se referenduma sploh udeležili, ob prvih zapetih verzih Oliverja bi privolili v preselitev Joškota v Neum, tam pri Cesarici pa bi se pri lastnih očetih še najbolj zagriženi slovenski nacionalisti, ki pojma nimajo o naši slovnici ter najljubši Prešernovi pesniški obliki na primer, opravičevali sosedom za izrečene besede ter hiteli rezervirat poletne počitnice v Stella Marisu še po »first minute« ponudbi. Predlagam še Krk. Tam je res lepo. Včasih na plaži srečaš tudi Hrvata…
Referendum se preprosto mora zgoditi. Ni bolj prisrčne geste, kot odločati o nečem, kar v nobenem pogledu ne more še bolj pokvariti nekvalitete življenja povprečnega Slovenca. Odkar ne živimo skupaj, torej od osamosvojitve naprej čakamo na to edinstveno priložnost, da se bodo vse negativne misli do Hrvatov, ki so se nam nabrale v tem času, skulminirale v tistem obkrožanju referendumskega vprašanja. Tik pred izlivom bomo s potno in tresočo roko prerešetali NE. Kot narod s hrbtenico, ki stoji za svojim mnenjem, bomo listek trikrat skrbno prepognili, da volilna komisija tudi slučajno ne bi videla, kaj smo obkrožili.
Lahovi kravi (foto: Andrej Nagode)
Danes še ni znano, ali bodo predlagatelji referenduma nabrali dovolj podpisov za samo izvedbo. So pa kot neka banalno majhna stranka idealni krivci za prikrivanje nesposobnosti res odgovornih glav. Nemoč, ki jo skupaj s tistimi, ki se jim pustimo vladati, občutimo, ker o tako pomembnem vprašanju – pa sploh ne za nas – lahko odloča manjšina nad večino, res ni prijetna. A krivca smo le našli. Še v Dravo ga namočimo, in če bo prilezel ven, je še prav posebej kriv.
Če bi imeli vpogled v možgane vsakokrat, ko le-ti premlevajo hudodelstva, ki nam jih povzročajo južni sosedi, bi nam prvih par težko ujetih in zdolgočasenih misli povedalo sledeče:
bliža se 15. marec, spet bo treba gume na obeh avtomobilih menjat,
zakaj bi ločeval odpadke, če pa na komunali potem vse na isti kup vržejo,
recesije ne bo, mediji samo napihujejo zgodbe,
30 let že delam, zdaj mi bodo pa plačo znižali in me plačevali po učinkovitosti,
še en kredit bom vzel…
Ko iščemo razloge, zakaj Hrvatov ne maramo, so argumenti tisti, za čimer res lahko stojimo.
Psi bodo lajali, čisto vsi tudi urinirali, karavana pa bo šla dalje. Tako je najlažje za vse. Saj nas v naši bežni zgodovini res še nihče ni podučil, kako prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Molči, plačaj, trpi. Pa gre. Le takrat, ko se nabere kup nesreče posameznikov, postanemo vsi glasni kot revija pevskih zborov v Stični. Eden za nobenega, vsi zase. V skupini podobno izgubljenih naša življenja pridobe kompas. Rok trajanja je ponavadi enak trajanju povprečne košarkarske tekme.
Od zadnjega občnega zbora Združenja košarkarskih sodnikov Slovenije je danes, v četrtek, 5.3., minilo že 74 dni, Andrej Jelen pa še vedno išče inovativne načine, kako spet postati njegov predsednik.
Posamezni piškotki so nujni za delovanje naše spletne strani in jih ni moč onemogočiti. SprejmemPreberi več
