Intermezzo: Na Mladini svet stoji!
Direkcija Rolanja zahteva, da LDS razglasi Ljubljenega vodjo za dosmrtnega predsednika stranke in vlade. (sitno press)
Nikoli vec ne bom sel v vodo. Ni variante. Naredil sem dve vecji neumnosti in zdaj bo spet trajalo najmanj en mesec, da si bom upal sploh blizu vode pridit.
V prvem kraju spet na Tajskem sem cakal na nocni avtobus za Bangkok. Imel sem dve uri casa in glej ga zlomka, nasel sem bricota, in ko sem enkrat zacutil ostro britvico na svojem goltancu, je bilo prepozno. Jaz ne vem, a ta moj brico ponavadi brije zenske al zakaj je bil lezalnik tako kratek, da si tudi priblizno nisem mogel predstavljati, kako bom prezivel naslednjih pol ure. Sedel sem zatorej na stolu kot deformirani zimzeleni bevski palicnjak in si v brk ponavljal:” O, maj buda!”. Tone je zamenjal ze tretjo britvico in se zmeraj s srpom gledal, kje bi sploh zacel. Saj je samo z dlakami v nosu imel devet minut opravka, tako sem bil ze kosmat. Po koncu je ves premocen opravil se kratko glava-vrat masazo (prej sem preverjeno opazil, da ima zeno in je srecno porocen), ker je ipak uvidel, da sem tudi sam prezivljal tezke trenutke na bojiscu.
Druga neumnost je bil tus, ki sem si ga privoscil v Bangkoku, ko sem prisel v svoje pocivalisce. Vseeno mislim, da mi ne gre tako zelo zamerit, ker sem eno in isto majico nosil ze cel teden. Ostale kolegice so skupaj v crni vreci na dnu ruzaka v paci cakale na pranje. Idealne so majice zelene barve, saj je zelena ena od osnovnih barv (zna bit) in se zato v njej skrije veliko vec umazanije kot pa v beli na primer. Moja zelena majica je pa itak fenomenalna. Je kot super Astonish mini gobica, ki posrka ne vem koliko litrov vode, pa se to sploh ne vidi. Nos imam pa na sreco zamasen -> idealno.
Se dobro, da bom naslednji otok obiskal sele cez par tednov, ker res ne bi rad edini na plazi bral Herija – zadnji del – ze tetjic, ostali se bojo pa doktorje v vodi sli. Pa ne da bi bilo s Herijem kaj narobe; Dnevnik ze sto let obstaja, pa ga se vedno vsak dan berem.
Pa zacnimo raje od zacetka. Ce v Vientianu (glavno in sploh prvo mesto za tajsko mejo) v najbolj faranskem baru ne bi servirali liter tocenega piva za 200 tolarjev, potem bi ga zapustil se isti dan. Tako pa sem ostal tri dni in vsake kvatre preverjal, ce je pivo se vedno po 200 tolarjev za liter. Ker je bilo vroce bolj kot v filmu Jebi ga, smo cas pred, med in po siesti prezivljali v prav tem baru – Wild side se je klical – in brez tezav tri dni ugotavljali, kako je to res eno bedno mesto. Cisto brez problemov ni slo. Enkrat sem v eni restavraciji ob Mekongu pretiraval z zacinjkami in ostalimi zacimbami. Hrana je tako vedno se bolj okusna, ni kaj, ampak zelodec pa pravi:” Ce en mesec jes pekoco hrano, se ne pomeni, da zdaj pa lahko jes cilije kot domacini. To je isto, kot ce bi sel v Indijo in po enem mesecu pil vodo iz Gangesa.” Ure, ki sem jih prezdel na skretu, enormne kolicine skret papirja in pa kreme za obraz, ki je to pot nisem mazal po obrazu, so me prepricali, da ima Miki prav. Ne pretiravat.
Na glavnem trgu je tudi (prijetna) restavracija, ki jo je pred leti (Lonely planet ’99) se vodil Hrvat. Jaz sem kelnarce na vsak nacin hotel prepricati, da je lastnik se vedno Hrvat, in da jaz glih da nisem rojen v Varazdinu. Vse samo v zelji, da bi kaksno pivo na racun medsosedskih dobrih odnosov zastonj dobil. No, ko sem opazil, da ne vejo, kje tocno, da je Varazdin, predvsem pa, ko se je prikazal kuhar z ogromnim vokom v eni, z nozem za slone odirat v drugi roki in majico, ki v prevodu pomeni: Ljubim Laos, takrat sem bil jaz z eno nogo ze na Tajski.
In res, se isti vecer sem z dvema Japoncema vzel tuk tuk do meje oziroma do mostu prijateljstva, ki te popelje cez reko Mekong na Tajsko. A mi kdo zna razlozit, zakaj japonski mladci hocejo igrat pankerje in metalce. Mislijo, da so videti strasni v crnih majckah, kaksnih uhanom in tetujem, v resnici pa so se bolj smesni, kot so ze itak. Ko sta videla, da imam na majici napis Slovenija, sta povedala, da jima je Stojkovic – Piksi (dobesedno tako sta povedala, z vsemi c-ji) najboljsi slovenski nogometas in jaz da Piksi ni Slovenec ampak Jugoslovan in ce poznata se kaksnega jugoslovanskega fusbalerja in onadva enoglasno da Zahovica (z vsemi moznimi c-ji) ko sem videl da to nikamor ne pelje sem jima zaupal da je meni Hirosima najboljsi japonski vezni igralec in onadva se bolj enoglasno da Hirosima ni noben vezni igralec ampak okej je pa levi branilec. Na Ruplovo sreco smo prispeli do cilja brez incidenta. In kot zakleto sem naslednji dan v Bangkoku srecal se ene pet isto, podobno enakih japonskih darkerjev s cigareto v roki in sem eksal piva basal hrano vase ko je tema pogovora prisla na fusbal.
Ko butnejo vse moje gorenjske korenine v moje male mozgane, ni sans, da bi bikokaksen tuk tuk, riksa, “songto”, ferry dobil en sam zir od mene. Zatorej sem se odpravil na 5 kilometrov dolgo partizansko pot po obrezju reke Mekong. Ker sem si zdravil prebavo in ze skoraj 20 ur nisem razen vode nicesar vtaknil vase, sem si ze dan prej zamislil, da bi si, ko pridem v Bangkok, privoscil en KFC z velik cebule, olja in popra. In lej ga zlodja (beri: dio porko za prmej), zivel sem v zmotnem prepricanju, da KFC obstaja samo v Bangkoku, zdaj pa stojim pred restavracijo KFC-ja v Nong Khaiju – zadnji vukojebini na Tajskem. To je zgledalo ravno tako, kot ce bi na Kredarici nekega lepega a soparnega soncnega dne nasel sinjegoriski ribiski dom. Skusnjava je bil gromozanska!!! “Sem kupiva kobila pozvampava pa sva,” so mi zabrusile gorenjske korenine in ze sem jo masiral dalje proti avtobusni postaji…
Hodil sem po zemlji tuji in videl marsikaj. Videl sem crno temno na obzorju, slisal volkodlake v blizini, krvi ni manjkalo. Partizan gor, Gorenjec dol in obratno v taki atmosferi. Halo tuk tuk yes mister bus station yes mister how much 20 baht no 10 baht no 15 baht no 10 baht ok mister. Malo se mi je sumljivo zdelo, da je sofer crnc. Miska je ocitno pregriznila napeljavo v moji glavi. Prijel sem se za nos in mocno pihnil. Odlozil sem soncna ocala, videl dva kuzka, ki se igrata ob cesti, in res ni dobro, da se zaradi komarjev praskam do krvi. Sofer se je v trenutku spremenil v enega tistih tepckov, ki rahlo skilijo, se venomer smeijo in so najbolj ponosni na svoj poklic. Itak, da se ni bil izven svoje vukojebine, ki ima KFC restavracijo, in tudi rojen je bil verjetno v hlevu, me je pa zelo pozorno poslusal, ko sem mu jambral o Japonckih. Se preden je Nejc sploh na gas stopil, ze je mislil, da je na avtocesti. Nataknil si je motoristicna ocala in se je zaradi hitrosti bolj mezikal kot ne, opazoval je pokrajino, ki se ni ravno silno odmikala, a kaj cmo, je ze zelo dalec, na hitro je pozdravljal sovascane, da ne bi izgubil kontrole nad vozilom, bil je pod kotom 45, da bi bil upor zraka cim manjsi, zobje so mu sklepetali, tako je bil pod stresom. Ampak nas Nejc je imel stranko zadaj, zato je bil najsrecnejsi Nejc v celem Nong Khaiju. Takrat sem ipak pogledal na uro in mu rekel:” Alo sefe, a bi lahko pocas startala, ker tok casa pa spet nimam.” Nejc se mi je samo prikupno nasmehnil in ze sva jo odjadrala v prvi proti avtobusni postaji. Kopcaj la laj Lao!” = Najlepsa hvala, Laos!
Good morning Vietnam! Ja, vse najbolj znane filme o Vietnamu so snemali na Tajskem. Kdo pa loci Kmera od Kitajca, malezijscino od govorice laoskih high-landerjev. Vazno, da ima sencnik na glavi in da obdeluje rizeva polja, potem pa ze mora biti iz Vietnama.
Mat v dveh potezah – ne mi zamert, danes je svet Valentin
Ceprav ze trideset let vsak bozic praznujemo ob bozicnem puranu in grem vsako nedeljo k masi direktno iz Zakona, sem ob preucevanju budizma spoznal mnogo stvari. Trubar je temu rekel stiftarstvo, jaz pa pravim, da vsaka ulica res ne rabi svojega Wat-a in komaj sem se preprical, da sem sel narest par fotk v Grand palace, ker me je draga mami ze v prvem mejlu vprasala, ce sem si ga ze ogledal. Nazadnje sta bila v igri Ajfl in Pariz. Ne mi zamert, ampak budizem je se hujsi od krscanstva. Franci ima na grbi samo par hektarjev hrastov in smrek, tile moji ateji v smesnih oranznih pajacih pa imajo v vsakem templju najmanj pozlacenega budo. Predstavljajte si, da bi v vsaki nasi krajevni skupnosti imeli povprecno sedemmetrskega Jezuscka, ki bi ga za vsak letni cas obleki v drugo zlato oblekco, a ga ne bi postavili na kriz, da bi trpel se naprej, pac pa na bronasti podstavek, eni bi stali in imeli iztegnjene roke dalec predse ter klicali za mir med sorodniki, ostali bi pa med svojo sluzbo kar lezali in bi jim za to v anglescini rekli “riklajning kristus”. “Skandal” bi rekel strazal bosanske kule iz Oslovskih let. Vem, da je napaka, da ne studiram ekonomije, ampak ce bi vsak tempelj prodal samo delcek svojega inventarja, mislim da ne bi na Tajskem vsak prvi moski (ne)vozil tuk tuk-a, vsak drugi prodajal ukradene cigarete, vsak tretji privatiziral klopco ob glavni aveniji in vsaka poldruga zenska delala osemnajst ur na dan. Jaz bi cel budizem prodal za silne gnare Stanetu MKgovedarju, ki goji meso za Mc’Donaldse in je itak najbogatejsi clovek na svetu. Zena ima rada muzeje, zato bi ji nalozil, da te templje spremeni v privatne muzeje do konca sveta (sitno press), denar pa razdelimo med vse krscene budiste. Nejcu tako ne bo treba cakati na stranke, da se bo lahko s svojim mopedom vozil naokrog od jutra od vecera. Danes je svet Valentin.
