Da ne bi bolelo

Zdravje. Nikoli ga ni dovolj. Živeti 120 let in zdrav umreti ni nekaj groznega, ampak nekaj čudovitega. 120 je poštena starost, tako ali tako bomo šele pri 100-ih šli v penzijo. Kolena, ki jih bom uničeval po 50-em na maratonih, pa mi bodo po dekadah menjali v kiosku poleg trafike. Tako, rutinsko, ne da bi za operacijo izpustil en sam službeni dan.

Prepričan sem, da bo tako. Včeraj so mi odkrili življensko črto na levi roki, ki to potrjuje. Tako je dolga, da pride skoraj naokrog. Mogoče ta krog nakazuje obstoj reinkarnacije. Čisto možno. Verjamem, da sem bil v prejšnjem življenju želva. Dolga življenja so mi usojena torej. Reinkarnacija je super zadeva. Sprošča. Saj ni potrebno biti obremenjen s smrtjo. Smrt in rojstvo sta eno. Že res, da je rahlo neudobno, če si enkrat krokodil in se zadušiš s kakšnim belopoltim Avstralcem brez smisla za humor, v naslednjem trenutku pa se zbudiš kot WC račka. A po drugi strani – poglej vse vernike. S krstom, obhajilom in birmo sprejmejo reinkarnacijo in se rešijo odgovornosti. Spet že res, da večina vernikov misli, da bo po smrti pristala v nebesih, kjerkoli že to je. Možno, da jih kakšen resen svetovni popotnik celo najde, večina pa itak pristane v peklu. Od tod razlog klimatskih sprememb na zemlji. Ne izpušni plini, neločevanje odpadkov, krčenje gozdov, goveji drekci in ne vem še kateri vsi izgovori. Preprosto gre vedno več ljudi v pekel, kjer jih hudič najprej pošlje pod tuš, da spere z njih vse tipične človeške lastnosti, in to gori. Zelo dobro gori. Mi 120-letniki moramo pa na stara leta hoditi oblečeni po plažah, kjer si italijanski nudisti že ob sedmih zjutraj pečejo jajčka na oko.

Verniki, ki največkrat hodijo na plažo čez dan, saj zjutraj nehodijo na jutranjo mašo in popoldne nehodijo na večerno mašo, so z reinkarnacijo pridobili ogromno. Poglej muslimane, čakajo v vrsti, da se lahko razstrelijo tako, da od njih ostane samo še kakšen zlat zob iz pol karata. Poglej kristjane, nabijajo z zvonovi, kot da je vsak dan sodni dan, pljuvajo čez komunizem in neprikrito povzdigujejo kolaboracijo, kot da bi komunizem pobijal svet že 2.000 let, cerkev pa šele 17 let na 50 podlage. Hmm, rdečo nit sem izgubil, a tole sem res moral napisati.

pujsZato ljubim fitnes. Ker z njim lahko napenjam tudi mišice, ne samo slepo črevo na veceju. Samo še ogromno ogledalo si moram namontirati na steno in strop, da se bom lahko gledal, medtem ko se bo biceps sprehajal po roki gor in dol. Da bom gledal joški, kako rasteta ob izvajanju metuljčka z utežmi – na klopi leže. Da bom občudoval paleto stegenskih mišic, ki brstijo ob izvajanju počepov s preveč utežmi. Še posebno ljubim vaje za hrbtne in ramenske mišice. Večina žensk jih ima le toliko, da lažje perilo obeša, večina moških – večina moških jih nima. Jaz pa se postavim pred ogledalom, napnem obe skupini mišic in izgledam kot popoln V. V kot vikaj me, tako dobro izgledam.

Rekreacija ne bi bila pol toliko zanimiva, če ne bi obstajali dodatki k prehrani. Že res, da je imel Kosobrin sto rešitev za vsak problem. A jaz sploh nimam problemov. Dodatki me preprosto vlečejo naprej. Noben normalni človek ne bi šel na jogging ob sedmih zjutraj na morju, če bi šel spat par ur pred tem, napoljnjen z alkoholom do zadnjega mišičnega vršička. Temu primerno sem se tudi zbudil, pomalical 2 kapsuli, ki jih Nasa uporablja kot dodatek gorivu pri izstrelu svojih raket, in bum. Poreč – Zelena Laguna – Plava Laguna – Pluton – Neptun – Zelena Laguna – Poreč. 16 kilometrov. Mami, mami, a lahko plavam še do Krka in nazaj?

Moj edini resni problem je trebušni šestorček. Vsa teorija okoli njih mi je jasna. Če je potrebno vsako mišično skupino trenirati enkrat tedensko, 3 različne vaje, 3 serije, 10 ponovitev, pri trebušnih mišicah ni nič drugače. Še lažje je. Po zadnjih raziskavah sploh ni potrebno delati ločene vaje za spodnje in zgornje ter stranske mišice. Neumnost, dovolj je dvakrat tedensko narediti tri serije po deset ponovitev osnovne vaje za trebušne mišice. Za vse ostalo poskrbita pravilna prehrana ter aerobni treningi. V tem pa prav vsi ne vidimo ravno kakšne blazne romantike. Dejansko ima vsak povprečni rekreativec six-packe na trebuhu že pripravljene, a so žal varno prekriti s slojem sale.

Pomembno se mi zdi, da je rekreacija del življenja slehernega posameznika, ki plačuje zdravstveno zavarovanje. Izgovor, da ni dovolj časa, bi bilo treba prepovedati. Ker to ni tako, je verjetnost, da te telo kaznuje, večje. Več časa porabiš za slab spanec, lahko pa bi bilo obratno – manj, a več kvalitetnega spanja. Razliko v času lahko porabiš za prijetnejša opravila v postelji. Piljenje in lakiranje nohtov na primer. Nočem izpasti kot pridigarji v cerkvi, ki ti v zameno za denar ne dajo nič, oziroma ti še škodujejo, ker te poneumljajo.

Poglej, z zdravim načinom življenja lahko postaneš optimist (vse cerkve se bodo porušile, vse cerkve se bodo porušile), v službi rešuješ probleme kot za stavo, razen, če si veren, potem je tvoja naloga probleme ustvarjati. Še najbolj zoprne sodelavce lažje prenašaš, saj na vsako njihovo konstantno jambranje, zakaj za svoje ne delo niso bolje plačani, vedno najdeš novo domislico, ki jim zapre usta. Recimo v stilu: »Peter, Pavel, Tomaž, Janez (poljubno izberi), popolnoma se strinjam s tabo. Najmanj, kar zaslužiš, je mesečni bonus, ker ti vedno znova uspe, da pri spanju na tako neudobnem stolu, kot je Spinalis, ne zgrmiš na tla.« Po drugi strani se sodelavkam upaš direktno v faco povedati, da njena modrica ni posledica preveč spoliranih stopnic, ampak prašičje šape njenega kretenska moža iz društva neanonimnih alkoholikov, in da ta modrica ni bila zadnja, tudi če ji je obljubil, da je ne bo več tepel za brez veze.

galileoČlovek se danes res upravičeno lahko vpraša, kam se vrti ta svet. Zaslugo za to ima 7. člen ustave, ki loči cerkev od države. Ko takega člena še ni bilo, o takih stvareh ni bilo prijetno na glas govoriti. Če že, so ti ponudili govorniški oder sredi trga, tvoj nastop je spremljala horda izobražencev. Vse skupaj pa je organizator dogodka vedno začinil s točko z ognjem, da se je govorca bolje videlo in slišalo, dokler ni od njega ostal samo še zvezdniški prah.

Zdravja je na svetu dovolj. Pa ne na način kot krompirja, denarja ali gela za lase. Te trije so samo nepravično razporejeni. Zdravja na svetu je dovolj zato, ker ni – pa bi morala biti – neka blazno iskana surovina. Preveč jo je, poceni je, največkrat celo zastonj. Samo pobrati jo je treba, ko ti pride pod noge, ne pa brcnit stran.

V službah lahko uporabljamo stopnice namesto dvigala. Nekih stolpnic v Sloveniji itak nimamo. Možnost resnega terorističnega napada je s tem skoraj izničena. Razen če bi kakšnega muslimana-padalca, opasanega s pravo vero, zaneslo z zračne poti za Vatikan in bi eksplodiral na letališču Jožeta Pučnika, ne da bi sploh vedel, da je Pučnik najbolj pomembna figura v vsej slovenski zgodovini.
Pučnik je sigurno spil dnevno vsaj par litrov vode. In to je dobro. Priporočam mrzlo. Tako telo porabi precej kalorij že zato, da jo segreje. Voda pa telo tudi prečisti in svinjarijo spusti skozi školjko ali banjo.

Če zjutraj poješ zajtrk in še pred prvo kavo spiješ skodelico zelenega čaja, dobiš energijo za prvih par ur v službi. Do kosila si nato privoščiš še kakšno sadje, rižkota, tudi čokoladico, karkoli, samo da na kosilo ne odrineš sestradan. Popoldne spet lahko poješ kakšno malo neumnost večkrat, za večerjo pa do osmih celega purana, če ti paše. Rezultat bo manj maščob, več moči, ogromen nasmešek. Pri moških je ta nasmešek še večji, ker lahko po dolgem času na stranišču bolj natančno merijo, kamor ženske želijo, saj ni več trebuha, ki bi zakrival tankovsko cev.

Bodi dovolj. Iz superg že bruha ogenj. Letim v Star Maln.