Kos Tomaz – master of thai cooking!
V treh zaporednih dneh sem si prikuhal ta laskavi naslov, ki sem si ga ravnokar izmislil. Pa vseeno. Vsak dan sem se naucil pripraviti najmanj sest tipicnih tajskih jedi. Glavne: vecino cilijev (rdeci, zeleni, rumeni, kraljevi), juh, omak, nudeljnov, skoljk, skampov, rib, ocvrtega sadja, spomladanskih zavitkov, vegetarijanskih zadev (tofu, gobe…) in se in se… in se…
Kuhanje v voku je res preprosto, tudi ce imas take kuharske izkusnje kot jaz, ki sem do zdaj znal narest samo cokolino (namesto cokolina tudi cokolesnik) v toplem oziroma hladnem mleku. Aja, to za brata velja, he he.
Nisem kar tako mami prodajal buce, da bi rad obiskal kuharski tecaj, samo zato, da bi ji od penzije kaksnega cankarja sunil. Ta tecaj je bil vreden se dodatni dve kobilci, ki sem ju pristavil, da sem si ga lahko privoscil. In prav je tako!
Prvi dan sem si ze rekel, da ne smem z nobenim tekmovat, kdo bo prej cebulco ali paradajzek nasekljal, ker kako bom pa potem harmoniko vlekel sem pa ke od Golice do Robleka – nemogoce. Pa tudi ni bilo potrebno. Tecaj traja cel dan in cel dan tudi jes in samo jes in jes. Tole bo sigurno prvo potovanje, da ne bom zgubil nobene kilce, ampak jih bom krepko pridobil. No, razen, ce bomo na trodnevnem trekingu hodili po trinajst ur na dan, ampak ne bomo. Ce je med vami se kaksen nejeverni Tomaz (razen mene), potem me z lahkoto castite kaksno kavico v Tomaz baru in vam kasneje zelo hitro demonstriram preprost tajske kuhinje.
Tomaz in tajska masaza!
Karamia karamia! Prva masazna izkusnja je ze za mano. Za dveurno stokanje, pihanje in sploh rojevanje sem se odrekel stirim Laskim pivom (beri: s tipom vred sem placal 250 bahtov). Kako masaza zgleda, je tezko opisat, sem pa na koncu napravil se nekaj ekskluzivnih fotk, tako da nekaterih trenutkov ne bom nikoli pozabil. Obdelan od najbolj spodnjega kurjega ocesa do zadnjega prhljaja na glavi od cisto spredaj pa do cisto zadnje zadnjice zadaj sem se kot bevski veletok reke Bevscice stopil v mehko domotozje imenovano postelja.
Tomaz in pohod od Katarine do Jakoba in nazaj!
Nizozemski par, dva Irca, Avstralec, Kanadcanki, angleski par in en vzhodno evropejec. Po par urni voznji smo prispeli v “Pai area” na severu drzave, kjer naj ne bi bilo turistov in zato toliko lepse spoznavanje okolice. V prvi vasi smo se zato kar nekaj casa odlocali, katera od obeh edinih skupin bo prva malicala v eni od vaskih gostiln.
V treh dneh smo obiskali ene pet “hill tribes”, za katere se se nisem odlocil ali bi se jih drzava rada znebila ali ne. Vodic pravi, da jim drzava na veliko pomaga, ampak razen turizma, jim ta plemena bolj minus kot pa kaj drugega delajo. Ena fora je tudi v tem, da so nekatera plemena sele pred parimi leti pribezala na Tajsko iz sosednjih drzav in nimajo zaenkrat se nobenih hudih pravic.
Kareni imajo stiri podskupine in ena od njih se imenuje long-neck Karens. Deklice, rojene na sredo ali ob polni luni, morajo nositi obroce okoli vratu in vsake kvatre dodajajo nove. Vrat se jim zaradi tega bas ne daljsa, ampak s temi obroci pritiskajo ramenski del navzdol, kar ocigledno vodi do resnih zdravstvenih tezav. Obroce si snamejo samo izjemoma (parkrat na leto) iz higienskih razlogov. Ostale deklice si ta obicaj “izberejo” na zeljo starsev. Kar se pravic tice: Kareni nimajo drzavljanstva, ne smejo volit, tiste zenske s predolgimi vratovi pa tudi ne smejo zapustit svoje vasi, ker ne zgleda higienicno (po tajskih merilih), ce se po Bangkoku setajo cloveske zelve. Svasta.
Drugi dan smo del poti obdelali na slonih. Ze 263 let je od tega, kar sem se zadnjic s sloni prevazal. Sem ze skoraj pozabil, kako je to, ce se ti ob vsakem slonovem koraku dvigne zelodec. Ampak se privadis. Zadnji dan pa so nas postavili na bamboo rafte, pa ni slo nikamor, ker ni dezevna doba. Bilo je pa zanimivo, ko je na vsake toliko casa mimo priplavala kaksna svinjska glava ali crknjena raca – zanimivo – master of thai cooking.
V glavnem, po kulinaricnih treh tednih pase mal svez zrak pa to.
Imejte se radi se naprej, tako kot vas imam rad tudi jaz,
Cao od andjela,
Tomaz