Kategorija: Dnevnik s Tajske in Laosa

Intermezzo: Na Mladini svet stoji!
Direkcija Rolanja zahteva, da LDS razglasi Ljubljenega vodjo za dosmrtnega predsednika stranke in vlade. (sitno press)

Nikoli vec ne bom sel v vodo. Ni variante. Naredil sem dve vecji neumnosti in zdaj bo spet trajalo najmanj en mesec, da si bom upal sploh blizu vode pridit.
V prvem kraju spet na Tajskem sem cakal na nocni avtobus za Bangkok. Imel sem dve uri casa in glej ga zlomka, nasel sem bricota, in ko sem enkrat zacutil ostro britvico na svojem goltancu, je bilo prepozno. Jaz ne vem, a ta moj brico ponavadi brije zenske al zakaj je bil lezalnik tako kratek, da si tudi priblizno nisem mogel predstavljati, kako bom prezivel naslednjih pol ure. Sedel sem zatorej na stolu kot deformirani zimzeleni bevski palicnjak in si v brk ponavljal:” O, maj buda!”. Tone je zamenjal ze tretjo britvico in se zmeraj s srpom gledal, kje bi sploh zacel. Saj je samo z dlakami v nosu imel devet minut opravka, tako sem bil ze kosmat. Po koncu je ves premocen opravil se kratko glava-vrat masazo (prej sem preverjeno opazil, da ima zeno in je srecno porocen), ker je ipak uvidel, da sem tudi sam prezivljal tezke trenutke na bojiscu.

Druga neumnost je bil tus, ki sem si ga privoscil v Bangkoku, ko sem prisel v svoje pocivalisce. Vseeno mislim, da mi ne gre tako zelo zamerit, ker sem eno in isto majico nosil ze cel teden. Ostale kolegice so skupaj v crni vreci na dnu ruzaka v paci cakale na pranje. Idealne so majice zelene barve, saj je zelena ena od osnovnih barv (zna bit) in se zato v njej skrije veliko vec umazanije kot pa v beli na primer. Moja zelena majica je pa itak fenomenalna. Je kot super Astonish mini gobica, ki posrka ne vem koliko litrov vode, pa se to sploh ne vidi. Nos imam pa na sreco zamasen -> idealno.
Se dobro, da bom naslednji otok obiskal sele cez par tednov, ker res ne bi rad edini na plazi bral Herija – zadnji del – ze tetjic, ostali se bojo pa doktorje v vodi sli. Pa ne da bi bilo s Herijem kaj narobe; Dnevnik ze sto let obstaja, pa ga se vedno vsak dan berem.

Pa zacnimo raje od zacetka. Ce v Vientianu (glavno in sploh prvo mesto za tajsko mejo) v najbolj faranskem baru ne bi servirali liter tocenega piva za 200 tolarjev, potem bi ga zapustil se isti dan. Tako pa sem ostal tri dni in vsake kvatre preverjal, ce je pivo se vedno po 200 tolarjev za liter. Ker je bilo vroce bolj kot v filmu Jebi ga, smo cas pred, med in po siesti prezivljali v prav tem baru – Wild side se je klical – in brez tezav tri dni ugotavljali, kako je to res eno bedno mesto. Cisto brez problemov ni slo. Enkrat sem v eni restavraciji ob Mekongu pretiraval z zacinjkami in ostalimi zacimbami. Hrana je tako vedno se bolj okusna, ni kaj, ampak zelodec pa pravi:” Ce en mesec jes pekoco hrano, se ne pomeni, da zdaj pa lahko jes cilije kot domacini. To je isto, kot ce bi sel v Indijo in po enem mesecu pil vodo iz Gangesa.” Ure, ki sem jih prezdel na skretu, enormne kolicine skret papirja in pa kreme za obraz, ki je to pot nisem mazal po obrazu, so me prepricali, da ima Miki prav. Ne pretiravat.

Na glavnem trgu je tudi (prijetna) restavracija, ki jo je pred leti (Lonely planet ’99) se vodil Hrvat. Jaz sem kelnarce na vsak nacin hotel prepricati, da je lastnik se vedno Hrvat, in da jaz glih da nisem rojen v Varazdinu. Vse samo v zelji, da bi kaksno pivo na racun medsosedskih dobrih odnosov zastonj dobil. No, ko sem opazil, da ne vejo, kje tocno, da je Varazdin, predvsem pa, ko se je prikazal kuhar z ogromnim vokom v eni, z nozem za slone odirat v drugi roki in majico, ki v prevodu pomeni: Ljubim Laos, takrat sem bil jaz z eno nogo ze na Tajski.

In res, se isti vecer sem z dvema Japoncema vzel tuk tuk do meje oziroma do mostu prijateljstva, ki te popelje cez reko Mekong na Tajsko. A mi kdo zna razlozit, zakaj japonski mladci hocejo igrat pankerje in metalce. Mislijo, da so videti strasni v crnih majckah, kaksnih uhanom in tetujem, v resnici pa so se bolj smesni, kot so ze itak. Ko sta videla, da imam na majici napis Slovenija, sta povedala, da jima je Stojkovic – Piksi (dobesedno tako sta povedala, z vsemi c-ji) najboljsi slovenski nogometas in jaz da Piksi ni Slovenec ampak Jugoslovan in ce poznata se kaksnega jugoslovanskega fusbalerja in onadva enoglasno da Zahovica (z vsemi moznimi c-ji) ko sem videl da to nikamor ne pelje sem jima zaupal da je meni Hirosima najboljsi japonski vezni igralec in onadva se bolj enoglasno da Hirosima ni noben vezni igralec ampak okej je pa levi branilec. Na Ruplovo sreco smo prispeli do cilja brez incidenta. In kot zakleto sem naslednji dan v Bangkoku srecal se ene pet isto, podobno enakih japonskih darkerjev s cigareto v roki in sem eksal piva basal hrano vase ko je tema pogovora prisla na fusbal.

Ko butnejo vse moje gorenjske korenine v moje male mozgane, ni sans, da bi bikokaksen tuk tuk, riksa, “songto”, ferry dobil en sam zir od mene. Zatorej sem se odpravil na 5 kilometrov dolgo partizansko pot po obrezju reke Mekong. Ker sem si zdravil prebavo in ze skoraj 20 ur nisem razen vode nicesar vtaknil vase, sem si ze dan prej zamislil, da bi si, ko pridem v Bangkok, privoscil en KFC z velik cebule, olja in popra. In lej ga zlodja (beri: dio porko za prmej), zivel sem v zmotnem prepricanju, da KFC obstaja samo v Bangkoku, zdaj pa stojim pred restavracijo KFC-ja v Nong Khaiju – zadnji vukojebini na Tajskem. To je zgledalo ravno tako, kot ce bi na Kredarici nekega lepega a soparnega soncnega dne nasel sinjegoriski ribiski dom. Skusnjava je bil gromozanska!!! “Sem kupiva kobila pozvampava pa sva,” so mi zabrusile gorenjske korenine in ze sem jo masiral dalje proti avtobusni postaji…

Hodil sem po zemlji tuji in videl marsikaj. Videl sem crno temno na obzorju, slisal volkodlake v blizini, krvi ni manjkalo. Partizan gor, Gorenjec dol in obratno v taki atmosferi. Halo tuk tuk yes mister bus station yes mister how much 20 baht no 10 baht no 15 baht no 10 baht ok mister. Malo se mi je sumljivo zdelo, da je sofer crnc. Miska je ocitno pregriznila napeljavo v moji glavi. Prijel sem se za nos in mocno pihnil. Odlozil sem soncna ocala, videl dva kuzka, ki se igrata ob cesti, in res ni dobro, da se zaradi komarjev praskam do krvi. Sofer se je v trenutku spremenil v enega tistih tepckov, ki rahlo skilijo, se venomer smeijo in so najbolj ponosni na svoj poklic. Itak, da se ni bil izven svoje vukojebine, ki ima KFC restavracijo, in tudi rojen je bil verjetno v hlevu, me je pa zelo pozorno poslusal, ko sem mu jambral o Japonckih. Se preden je Nejc sploh na gas stopil, ze je mislil, da je na avtocesti. Nataknil si je motoristicna ocala in se je zaradi hitrosti bolj mezikal kot ne, opazoval je pokrajino, ki se ni ravno silno odmikala, a kaj cmo, je ze zelo dalec, na hitro je pozdravljal sovascane, da ne bi izgubil kontrole nad vozilom, bil je pod kotom 45, da bi bil upor zraka cim manjsi, zobje so mu sklepetali, tako je bil pod stresom. Ampak nas Nejc je imel stranko zadaj, zato je bil najsrecnejsi Nejc v celem Nong Khaiju. Takrat sem ipak pogledal na uro in mu rekel:” Alo sefe, a bi lahko pocas startala, ker tok casa pa spet nimam.” Nejc se mi je samo prikupno nasmehnil in ze sva jo odjadrala v prvi proti avtobusni postaji. Kopcaj la laj Lao!” = Najlepsa hvala, Laos!

Good morning Vietnam! Ja, vse najbolj znane filme o Vietnamu so snemali na Tajskem. Kdo pa loci Kmera od Kitajca, malezijscino od govorice laoskih high-landerjev. Vazno, da ima sencnik na glavi in da obdeluje rizeva polja, potem pa ze mora biti iz Vietnama.

Mat v dveh potezah – ne mi zamert, danes je svet Valentin

Ceprav ze trideset let vsak bozic praznujemo ob bozicnem puranu in grem vsako nedeljo k masi direktno iz Zakona, sem ob preucevanju budizma spoznal mnogo stvari. Trubar je temu rekel stiftarstvo, jaz pa pravim, da vsaka ulica res ne rabi svojega Wat-a in komaj sem se preprical, da sem sel narest par fotk v Grand palace, ker me je draga mami ze v prvem mejlu vprasala, ce sem si ga ze ogledal. Nazadnje sta bila v igri Ajfl in Pariz. Ne mi zamert, ampak budizem je se hujsi od krscanstva. Franci ima na grbi samo par hektarjev hrastov in smrek, tile moji ateji v smesnih oranznih pajacih pa imajo v vsakem templju najmanj pozlacenega budo. Predstavljajte si, da bi v vsaki nasi krajevni skupnosti imeli povprecno sedemmetrskega Jezuscka, ki bi ga za vsak letni cas obleki v drugo zlato oblekco, a ga ne bi postavili na kriz, da bi trpel se naprej, pac pa na bronasti podstavek, eni bi stali in imeli iztegnjene roke dalec predse ter klicali za mir med sorodniki, ostali bi pa med svojo sluzbo kar lezali in bi jim za to v anglescini rekli “riklajning kristus”. “Skandal” bi rekel strazal bosanske kule iz Oslovskih let. Vem, da je napaka, da ne studiram ekonomije, ampak ce bi vsak tempelj prodal samo delcek svojega inventarja, mislim da ne bi na Tajskem vsak prvi moski (ne)vozil tuk tuk-a, vsak drugi prodajal ukradene cigarete, vsak tretji privatiziral klopco ob glavni aveniji in vsaka poldruga zenska delala osemnajst ur na dan. Jaz bi cel budizem prodal za silne gnare Stanetu MKgovedarju, ki goji meso za Mc’Donaldse in je itak najbogatejsi clovek na svetu. Zena ima rada muzeje, zato bi ji nalozil, da te templje spremeni v privatne muzeje do konca sveta (sitno press), denar pa razdelimo med vse krscene budiste. Nejcu tako ne bo treba cakati na stranke, da se bo lahko s svojim mopedom vozil naokrog od jutra od vecera. Danes je svet Valentin.

Kmalu zatem, ko so me zadnji ostanki kitajskih klobasic in kosckov posusenih rib zapustili skozi usta sredi noci (natancneje ob 2.37AM), ker se jim ni cakalo do jutra, da bi se poslovili po obicajni poti, sem se ze vkrcal na laoski strani reke Mekong na sila cuden vele coln, s katerim sem v naslednjih dveh dneh pricolnaril do Luang Prabanga – severne laoske prestolnice.

Vmesno noc nisem prezdel na ladji, ampak v kraju Pakbeng, ki je tako beden, da ne morem o njem nic pametnega napisat, Skratka, za prespat!

To, da so vse zadeve kot ukrojene zame, ve ze vsak teletekst. Postelje po vecini od glave do gleznjev oziroma od pet do vratu. Z njihovim razmakom med sedezi na avtobusu bi na Krpana spravili dvakrat vec ljudi. V Laosu pa jim uspe spravit kljub polovicnemu razmaku se najmanj pol ene povprecne laoske vasi. Uporabijo sila preprost trik: imajo majhne plasticne stole, ki jih po potrebi (vedno) postavijo vmes med obe vrsti sedezev. Sveze mleko na busu – vprasajte dojencke; sveza hrana – vprasajte kure in piscance. Ta zadnji stavek je (seveda) izmisljen, ampak mi je pa ful dober. Ce je treba za lepoto trpet, potem bom svoje zivljenje posvetil manekenstvu, ker tako zelo trpim.

In po vsaki (skoraj vsaki) taki bitki si zivljenje olajsam z Lao beerom za 6.000 kipov (9.500K=US1$), da si podmazem vse sklepe tako v kolenih kot v glavi. Vseeno pa vcasih tudi pivo ni dovolj. V takih primerih se odpravim s tuk-tukom do najblizjega slapa, se postavim pod njega, naredim predklon, slecem rumene gate in stejem do pet. Ne boste verjeli, kako mi je tista-ki-je-ne-smemo-omenjat hvalezna se par naslednjih juter. Za ostale dele telesa pa skocim v tolmuncek s temperaturo tamanj barve in plavam mrtvaka, saj me na gladini drzi brada, ki si jo ze cel mesec nisem obril, in pa pajcevina med prsti na nogah, ker menim, da je tus luksuz biznismenov in zatorej stvar zahoda ne pa popotnikov na srednjedaljnem vzhodu.

Iz Luang Prabanga sem se odpravil s prej omenjenim avtobusom na sedem urno voznjo do Vang Vienga. Na poti vidis vsake 10km leseno-bambusno vas, kjer zivijo high-landerji. Take vasi so tu vec kot obicajne, na Tajskem pa ti jih servirajo kot nacionalno specialiteto. V samem Luang Prabangu nimas kaj poceti. Lahko cel dan pijes 650ml Lao beer za 170sit, lahko se gres cudaka in brez vode setas po 30 stopinj celzija v senci po mestu in bliznji okolici brez sence, lahko gledas neumne ameriske filme ali pa morda Dzoni Bravota v laoski sinhronizaciji in pijes Lao hot coffee.

Jaz sem si izbral turo cudaka. Prej sem gledal Dzonija in spil kavico, pil pivo, po turi pa sem pil pivo, gledal neumne ameriske filme in pil pivo. Dan je zbezal mimo kot glista pred soncem, vseeno sem trikrat uspel resiti svet (dvakrat pred samim sabo) in vsaki rizevi njivi posebej posvetil kaksen sonet iz balkan hall-of-fame muzike. Po takem napornem dnevu sem na primer odsel pod wasser-rit-machine, poleg tega pa sem uspel resiti se laoskega tigra pred izumrtjem s 1000kipi. Saj sem mu hotel dati 3000Kipov, pa je rekel, da ne pije piva.

Rahlo utrujen od voznje do Vang Vienga sem si moral hitro omisliti novo relaksacijo. Za zacetek sem si ogledal oba dela Austin Powersa, naslednji dan pa celodnevni izlet po -ne-vem-keri reki. Vecino dneva smo se ukvarjali vsak s svojim kajakom, skrivali smo se po jamah, pili caj in vino iz iste zelenjave in opravljali debele,pocasne, vedno glasne Izraelce.

Kajak je bil seveda kot ustvarjen zame – ce bi mi prej noge odrezali. Saj ni bilo panike, samo vsakih pet minut sem se pocutil kot termit, ker so me napadale cele flote najbolj trdozivih ruskih mravelj (beri: imel sem mravljincaste ude). Saj ne da bi vedno panicaril, ampak samo da sem pomislil na paniko, sem bil ze v vodi.Jasno, da ko sem se kajakal s skrcenimi nogami, se je frekvenca ogledov podvodnega ziveza samo se povecala, ampak vseeno imam raje ribe kot mravlje.

Spet trte so rodile,
prijatlji, vince nam sladkó,
ki nam ozivlja zile,
srcé razjasni in okó,
ki utopí
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komú najpred veselo
zdravljico, bratje, cmo zapet?
Bog naso nam dezelo,
Bog zivi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov slovece matere!

V sovraznike z oblakov
rodú naj nasga tresci grom!
Prost, ko je bil ocakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih se tezé!

Edinost, sreca, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrók, kar íma Slava,
vsi naj si v róke sezejo,
da oblast
in z njo cast,
ko pred, spet nasa bosta last!

Bog zivi vas, Slovenke,
prelepe, zlahtne rozice!
Ni take je mladenke,
ko nase je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovraznikov!

Mladenci, zdaj se pije
zdravljica vasa, vi nas up!
Ljubezni domacije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker po nas
bode vas
jo srcno branit klical cas!

Zivé naj vsi naródi,
ki hrepené docakat dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje se, prijatlji,
kozarce záse vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo.
Dokaj dni
naj zivi
Bog, kar nas dobrih je ljudi!

Imejte se se naprej tako radi ob mojem prazniku, kot vas imam rad tudi jaz, Francl
P.s.: koncno enkrat celo himno prebral, ker sem moral sumnike preverit in zamenjat s sicniki.

Kos Tomaz – master of thai cooking!

V treh zaporednih dneh sem si prikuhal ta laskavi naslov, ki sem si ga ravnokar izmislil. Pa vseeno. Vsak dan sem se naucil pripraviti najmanj sest tipicnih tajskih jedi. Glavne: vecino cilijev (rdeci, zeleni, rumeni, kraljevi), juh, omak, nudeljnov, skoljk, skampov, rib, ocvrtega sadja, spomladanskih zavitkov, vegetarijanskih zadev (tofu, gobe…) in se in se… in se…

Kuhanje v voku je res preprosto, tudi ce imas take kuharske izkusnje kot jaz, ki sem do zdaj znal narest samo cokolino (namesto cokolina tudi cokolesnik) v toplem oziroma hladnem mleku. Aja, to za brata velja, he he.

Nisem kar tako mami prodajal buce, da bi rad obiskal kuharski tecaj, samo zato, da bi ji od penzije kaksnega cankarja sunil. Ta tecaj je bil vreden se dodatni dve kobilci, ki sem ju pristavil, da sem si ga lahko privoscil. In prav je tako!

Prvi dan sem si ze rekel, da ne smem z nobenim tekmovat, kdo bo prej cebulco ali paradajzek nasekljal, ker kako bom pa potem harmoniko vlekel sem pa ke od Golice do Robleka – nemogoce. Pa tudi ni bilo potrebno. Tecaj traja cel dan in cel dan tudi jes in samo jes in jes. Tole bo sigurno prvo potovanje, da ne bom zgubil nobene kilce, ampak jih bom krepko pridobil. No, razen, ce bomo na trodnevnem trekingu hodili po trinajst ur na dan, ampak ne bomo. Ce je med vami se kaksen nejeverni Tomaz (razen mene), potem me z lahkoto castite kaksno kavico v Tomaz baru in vam kasneje zelo hitro demonstriram preprost tajske kuhinje.

Tomaz in tajska masaza!

Karamia karamia! Prva masazna izkusnja je ze za mano. Za dveurno stokanje, pihanje in sploh rojevanje sem se odrekel stirim Laskim pivom (beri: s tipom vred sem placal 250 bahtov). Kako masaza zgleda, je tezko opisat, sem pa na koncu napravil se nekaj ekskluzivnih fotk, tako da nekaterih trenutkov ne bom nikoli pozabil. Obdelan od najbolj spodnjega kurjega ocesa do zadnjega prhljaja na glavi od cisto spredaj pa do cisto zadnje zadnjice zadaj sem se kot bevski veletok reke Bevscice stopil v mehko domotozje imenovano postelja.

Tomaz in pohod od Katarine do Jakoba in nazaj!

Nizozemski par, dva Irca, Avstralec, Kanadcanki, angleski par in en vzhodno evropejec. Po par urni voznji smo prispeli v “Pai area” na severu drzave, kjer naj ne bi bilo turistov in zato toliko lepse spoznavanje okolice. V prvi vasi smo se zato kar nekaj casa odlocali, katera od obeh edinih skupin bo prva malicala v eni od vaskih gostiln.

V treh dneh smo obiskali ene pet “hill tribes”, za katere se se nisem odlocil ali bi se jih drzava rada znebila ali ne. Vodic pravi, da jim drzava na veliko pomaga, ampak razen turizma, jim ta plemena bolj minus kot pa kaj drugega delajo. Ena fora je tudi v tem, da so nekatera plemena sele pred parimi leti pribezala na Tajsko iz sosednjih drzav in nimajo zaenkrat se nobenih hudih pravic.

Kareni imajo stiri podskupine in ena od njih se imenuje long-neck Karens. Deklice, rojene na sredo ali ob polni luni, morajo nositi obroce okoli vratu in vsake kvatre dodajajo nove. Vrat se jim zaradi tega bas ne daljsa, ampak s temi obroci pritiskajo ramenski del navzdol, kar ocigledno vodi do resnih zdravstvenih tezav. Obroce si snamejo samo izjemoma (parkrat na leto) iz higienskih razlogov. Ostale deklice si ta obicaj “izberejo” na zeljo starsev. Kar se pravic tice: Kareni nimajo drzavljanstva, ne smejo volit, tiste zenske s predolgimi vratovi pa tudi ne smejo zapustit svoje vasi, ker ne zgleda higienicno (po tajskih merilih), ce se po Bangkoku setajo cloveske zelve. Svasta.

Drugi dan smo del poti obdelali na slonih. Ze 263 let je od tega, kar sem se zadnjic s sloni prevazal. Sem ze skoraj pozabil, kako je to, ce se ti ob vsakem slonovem koraku dvigne zelodec. Ampak se privadis. Zadnji dan pa so nas postavili na bamboo rafte, pa ni slo nikamor, ker ni dezevna doba. Bilo je pa zanimivo, ko je na vsake toliko casa mimo priplavala kaksna svinjska glava ali crknjena raca – zanimivo – master of thai cooking.
V glavnem, po kulinaricnih treh tednih pase mal svez zrak pa to.

Imejte se radi se naprej, tako kot vas imam rad tudi jaz,
Cao od andjela,
Tomaz

Me je Silvij opozoril na to, da ne smem prevec dolg v Bangkoku viset. Zato grem danes ob 6PM na 12-urno voznjo do Chiang Maia. Zdaj moram pocas razmislit, kaj bom z vizo naredil, ker si lahko na Tajskem samo 30 dni s kao turisticno vizo. Kot mi folk razlaga, je se najboljsa varianta na severu, da gres v Laos pa potem naprej v Vietnam in Kambodzo in nazaj v Thailand, ampak jaz bom sel verjetno samo v Laos za ene 12 dni, ker imas isto oz. podobno turistico vizo za 14 dni. Silvij je potrdil govorice, da je v Laosu pivo poceni, kar je fenomenalna novica, ker moram tukaj placevati za malo min.35 baht (krat 6.5).

You’re a wizard, Heri! Ne boste verjeli, ampak vceraj sem v eni kafani na DVD-ju gledal se enkrat prvi del. Tuki se bolj pozvizgajo na bilokere pravice, tako da sem dva dni nazaj gledal tudi Lords of the ring.

Se ena zaminivost. Ko se ti ne pije cocacole, vode, piva… potem spijes kaksn redbul za 10-20 bahtov. Fenomenalno!

No, zdaj veste, kje bom v naslednjih dneh. Ce se slucajno ne bom javljal, to pomeni:
– da me je poteptal kaksen slon,
– sem prevec opija pokadil (berem Holmesa, kaj cem),
– so me Muslimanci iz Talibana ugrabli.

Evo mene! Sem se ravno vrnil s Ko Changa, kjer sem bil od ponedeljka.

Preden zacnem nastevati dobre stvari, ena neokusna. Na vsakem koraku en Svaba z eno Tajko. V katerem jeziku obravnavata problem redcenja gozdov v Braziliji ne vem, je pa pateticno vse skupaj. Ce se pogovarjas o tem s kaksnim normalnim Nemcem, znajo povedat, da je tega cedalje vec, in ti hitro razlozijo, da Nemci ljubijo zenske, ki ne govorijo prevec (v tem primeru nic), pridejo na svoj racun, domacinkam pa to sploh odgovarja… Ker je pac tukaj toliko Nemcev, je bilo skoraj neizbezno, da sem tudi sam naletel na dva (na zacetku) in na celo grupo (na koncu).

Zadeva je seveda taka, kot se jo lahko vidi samo na televiziji: White sand beach je pescena plaza, bungalovi, cisto morje (sploh ne tako vroce)… Za jurja each smo si najeli motorje (en se je skor ubil, ker je pozabil, da se je treba po levi vozit) in prevozili skoraj cel otok. Vsak je imel na sebi seveda dve celadi, vse scitnike in voznisko dovoljenje.

Vecino denarja zapravim za hrano. Najboljse kosilo do zdaj: za 500 tolarjev sem jedel nudl juho z morskimi sadezi, mlado koruzo in kalcki in brokolijem + fried rice with shrimps + kokta (I wish). Naslednji dan sem npr. v isti restavraciji jedel se hobotnico, pa ni bila bas idealna, zato pa sem si okus popravil z ocvrtim sadjem v bananini omaki. V glavnem, vsak dan najmanj dvakrat jem nekaj z morskimi sadezi, ker je to najbolj sveze in res dobro. Sploh pa moram omenit, da sem zivalsko oglje vzel s sabo cisto po nepotrebnem, zato sploh lahko jem, kar zgleda, da je od letos. Je pa res, da sem si (neizbezno) ojacal stegenske misice (beri: Curbrigen vozi smuk).

Na masazo se nisem sel, verjetno bo prisla na vrsto te dni, ko se bom spet malo vec sprehajal po Bangkoku. Po enem tednu morja (po enem dnevu sem se ze levil) pa res ne rabim foot masaz.

Kupite si cetrto knjigo Heri Poterja. Vam povem, kaj takega pa se ne. Ko ze mislis, da ves, kdo so bad guys in kdo ne, te butne, da si cist zbutan, potem imas pa se more, ker v vsakem trenutku pricakujes Lord Voldermorta oziroma Mrlaknstajna. Sem slisal, da je peta knjiga ze skoraj pri kraju!!!

Zdaj bom spet par dni ostal v Bangkoku. Predvsem zato, ker nimam pojma, kam bi se odpravil. Mislim, da je ze skrajni cas, da si naredim en vsaj priblizen plan.

Imejte se se naprej radi, tako kot vas imam rad tudi jaz.
Cao od andjela,
Tomaz

Oglasam se vam se zadnjic preden se odpravim na zasluzene pocitnice na enega od tajskih otokov (Ko Chang). Na otoku bom po vsej verjetnosti ene 5 dni in se ne bom javljal, ker imajo Internet samo po normalnih cenah, tukaj pa imas internet za sest tolarjev na minuto pa se nimajo tako slabih povezav kot so pri nas.

Ceprav sem v petek prespal skoraj cel dan in sel nazaj spat ob 10.00, sem spal do dvanajstih, tako da sem se ze ustrasil, da ne bom dobil poceni sobe. In je tudi ne bi, ce ne bi slucajno v istem trenutku v istem hotelu sobo iskal se en Ceh, in ker je dva plus tri sedem, sva nasla dvoposteljno sobo za prevec pocen. Edino ceno, ki jo se placujem je ta, da so temu Cehu v Kambodzi ukradli 100 dolarjev v cekih in zdaj misli, da je cela Azija ena mafija in se je tudi temu primerno vsakih par sekund zbujal ponoci in predvsem govoril v spanju in sploh mu je dogajalo.

Pozabil sem se pohvalit, da sem si kupil ze prvo knjigo. Jaz bi jo dal za domace branje v cetrti letnik gimnazije. Dolga je celih 630 strani pa ni panike, ko je govora o cetrti knjigi Heri Poterja. Prav nervozen postanem, ko bi se folk na vsak nacin pogovarjal, pa sploh ne opazi, da berem Poterja.

Hrana je uzitna. Na zacetku sem previdno jedel samo vegetarjansko (patthai), vceraj pa sem ze jedel svasta. Po kotlih samo pogledas, kje je najmanj dlak in podobnih osmojenih scetin in ze jes pojma nimas kva. Uzitno. Za vecerjo za 200sit makaroni s skampi. Mljaska! Ja, mami, sem vzel lariam!

Ne boste verjeli, koga sem srecal vceraj: Stankovica mlajsega. Najprej je rabil ene deset minut, da se je navadil spet slovensko govorit. Bil je en mesec po Tajski in vceraj je tudi imel avion za Rim. Pravi, da gre vsako leto nekam za en mesec. Svaka mu cast.
Cao od andjela!

Lep pozdrav vsem skupaj!

Najprej se moram Klemenu in Tadeju se enkrat kar seda najglobje in najlepse zahvalit, da sta me peljala v Zagreb.

Ker se oglasam z mejla, verjetno to pomeni, da mi je celo uspelo priti v Bangkok. Eneparkrat sem sicer ze mislil, da mi ne bo uspelo, pa ne toliko zaradi mene, ampak zato, ker vam svetujem, da NE PREVEC Z TURKISH AIRWAYS letet. Meni se je avion do Bizanca kar malo smilil, tok je bil glasen, da voznje do Tajske sploh ne omenjam (nic od tega ne velja za stevardese). V glavnem: bom bolj kratek! Ob cisto polnem avionu sem imel edini sreco, da je bil zraven mene frej zic,se malo naprej pa dva Izraelca (enak stara ca.) in eden od njiju je bil ze veckrat tuki, tako da sem se jima cist prlepu. Ne vem ce bi zdele ze mejl pisal, ce bi mogu sam priti z letalisca v center. Valda da bi, sam mal vec bi zapravil. Bangkok je fenomenalen, vsi ga drugace kritizirajo, jaz pa se v tem velemestu pocutim kot doma (svoji sobi): vse razmetano, sumljive vonjave, … Tudi v hotel sem sel z njima. Privoscil sem si eno skor (po LPju) mid-range sobo s televizijo in klimo za malo vecji denar, ampak mi zelo prav pride, ker sem se cist bogi od aviona (turki pa to). Jutri se bom preselil v bekpekrski geto, kjer je ceneje, ampak se manj spi. Planov se vedno nimam nobenih. Kuharski tecaji so dragi, tako da bom na koncu potovanja videl, koliko denarja mi bo ostalo (ce sploh kaj) in bom potem ratal kuharski velemojster. Jutri si bom tudi ze privoscil prvo foot masazh za 500 tolarjev, ker to vsi pocnejo (treba probat). Ker vsi to pocnejo, pol moram pa tud jaz na eno malo pivo tako pred spanjem po silnih naporih.

V glavnem: bodite mi se naprej fols, jaz si bom sigurno, in imejte se radi, tako kot vas imam rad tudi jaz.
Cao od andjela!

Da mi ne bo treba vsakemu posebej razlagati, zakaj se nisem v Indiji, stvar je sila preprosta. V cetrtek, 03.01.2002, bi moral ob dveh leteti z Brnika za Zurich in dan kasneje v New Delhi. Ker se mi ne da ukvarjat z muslimanci s Talibana (Pakistanci, Indijci in njihovimi notranjimi prebavnimi problemi), sem upal, da mi bo dopoldan v cetrtek uspelo zamenjat karto za Bangkok. Od osmih do desetih sem ipak moral se spakirat vse potrebno za sabo, ob desetih pa se je agencija STA le odprla in telefon je ze zvrgolel. Glede na to, da sem se vedno doma, mi je verjetno uspelo zamenjat karto. Res je, in to brez dodatnega doplacila na sreco.

Sledi: v cetrtek, 10.01., letim iz Zagreba v Istanbul in od tam v Bangkok. Zdaj res ne vem, komu sem se tako zelo zameril, ker zdaj je v Istanbulu na letaliscu AtaTurk pa centimetrov snega in je letalisce ze nekaj dni zaprto. Stala!!!

V glavnem, se naprej molite zame!