12.02.2001

Kmalu zatem, ko so me zadnji ostanki kitajskih klobasic in kosckov posusenih rib zapustili skozi usta sredi noci (natancneje ob 2.37AM), ker se jim ni cakalo do jutra, da bi se poslovili po obicajni poti, sem se ze vkrcal na laoski strani reke Mekong na sila cuden vele coln, s katerim sem v naslednjih dveh dneh pricolnaril do Luang Prabanga – severne laoske prestolnice.

Vmesno noc nisem prezdel na ladji, ampak v kraju Pakbeng, ki je tako beden, da ne morem o njem nic pametnega napisat, Skratka, za prespat!

To, da so vse zadeve kot ukrojene zame, ve ze vsak teletekst. Postelje po vecini od glave do gleznjev oziroma od pet do vratu. Z njihovim razmakom med sedezi na avtobusu bi na Krpana spravili dvakrat vec ljudi. V Laosu pa jim uspe spravit kljub polovicnemu razmaku se najmanj pol ene povprecne laoske vasi. Uporabijo sila preprost trik: imajo majhne plasticne stole, ki jih po potrebi (vedno) postavijo vmes med obe vrsti sedezev. Sveze mleko na busu – vprasajte dojencke; sveza hrana – vprasajte kure in piscance. Ta zadnji stavek je (seveda) izmisljen, ampak mi je pa ful dober. Ce je treba za lepoto trpet, potem bom svoje zivljenje posvetil manekenstvu, ker tako zelo trpim.

In po vsaki (skoraj vsaki) taki bitki si zivljenje olajsam z Lao beerom za 6.000 kipov (9.500K=US1$), da si podmazem vse sklepe tako v kolenih kot v glavi. Vseeno pa vcasih tudi pivo ni dovolj. V takih primerih se odpravim s tuk-tukom do najblizjega slapa, se postavim pod njega, naredim predklon, slecem rumene gate in stejem do pet. Ne boste verjeli, kako mi je tista-ki-je-ne-smemo-omenjat hvalezna se par naslednjih juter. Za ostale dele telesa pa skocim v tolmuncek s temperaturo tamanj barve in plavam mrtvaka, saj me na gladini drzi brada, ki si jo ze cel mesec nisem obril, in pa pajcevina med prsti na nogah, ker menim, da je tus luksuz biznismenov in zatorej stvar zahoda ne pa popotnikov na srednjedaljnem vzhodu.

Iz Luang Prabanga sem se odpravil s prej omenjenim avtobusom na sedem urno voznjo do Vang Vienga. Na poti vidis vsake 10km leseno-bambusno vas, kjer zivijo high-landerji. Take vasi so tu vec kot obicajne, na Tajskem pa ti jih servirajo kot nacionalno specialiteto. V samem Luang Prabangu nimas kaj poceti. Lahko cel dan pijes 650ml Lao beer za 170sit, lahko se gres cudaka in brez vode setas po 30 stopinj celzija v senci po mestu in bliznji okolici brez sence, lahko gledas neumne ameriske filme ali pa morda Dzoni Bravota v laoski sinhronizaciji in pijes Lao hot coffee.

Jaz sem si izbral turo cudaka. Prej sem gledal Dzonija in spil kavico, pil pivo, po turi pa sem pil pivo, gledal neumne ameriske filme in pil pivo. Dan je zbezal mimo kot glista pred soncem, vseeno sem trikrat uspel resiti svet (dvakrat pred samim sabo) in vsaki rizevi njivi posebej posvetil kaksen sonet iz balkan hall-of-fame muzike. Po takem napornem dnevu sem na primer odsel pod wasser-rit-machine, poleg tega pa sem uspel resiti se laoskega tigra pred izumrtjem s 1000kipi. Saj sem mu hotel dati 3000Kipov, pa je rekel, da ne pije piva.

Rahlo utrujen od voznje do Vang Vienga sem si moral hitro omisliti novo relaksacijo. Za zacetek sem si ogledal oba dela Austin Powersa, naslednji dan pa celodnevni izlet po -ne-vem-keri reki. Vecino dneva smo se ukvarjali vsak s svojim kajakom, skrivali smo se po jamah, pili caj in vino iz iste zelenjave in opravljali debele,pocasne, vedno glasne Izraelce.

Kajak je bil seveda kot ustvarjen zame – ce bi mi prej noge odrezali. Saj ni bilo panike, samo vsakih pet minut sem se pocutil kot termit, ker so me napadale cele flote najbolj trdozivih ruskih mravelj (beri: imel sem mravljincaste ude). Saj ne da bi vedno panicaril, ampak samo da sem pomislil na paniko, sem bil ze v vodi.Jasno, da ko sem se kajakal s skrcenimi nogami, se je frekvenca ogledov podvodnega ziveza samo se povecala, ampak vseeno imam raje ribe kot mravlje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.