Vrtičkarji, vrtičkarji – na svoji zemlji

Kaj človeka žene, da si ob pomanjkanju časa 20 minut od doma ureja vrt, namesto da bi prosti čas namenjal najbolj popularnemu slovenskemu rekreativnemu športu – ležanju na kavču?

Z eno besedo?

Sreča, veselje, zdravje, družina, sorodniki, folklora, tradicija, geni.

Še 14 dni nazaj je na Kosovi zemlji počival sneg.

Danes je garklc izgubil zmatrano ograjo, pa čeprav sem ob puljenju nekaterih kolov, ki so s svojo službo nastopili že davnega leta 1974, skoraj izgubil dušo. V Ljubljani za prenašanje težkega bremena nenormalnih oblik plačujemo po več deset evrov na mesec, tu je vadba brezplačna.

Dva Kosa na svoji zemlji, ki ni več ograjena.

Čez slab mesec bo sosed vrt zoral s traktorjem. Polovico vrta bomo ogradili, da srne ne bodo skakale do najlepše solate, polovico bomo namenili krompirju.

Vrt bom po vsej verjetnosti razdelil na štiri kvadrante, da se bom lahko preizkusil v kolobarjenju.

Kaj vse bo zraslo na Kosovi zemlji? Sigurno fižol in različne bučke, solata in korenček, česen, čebula in še kaj. Ne bomo pretiravali. Pomagal si bom z aplikacijo posadi.si, ki pozna dobre in slabe sosede pa tudi pri količinah je kar pameten.

Danes je sosed Tonček lepo povedal, da se vrtičkarstva ne lotiš zaradi financ, prinaša pa občutek, da si nekaj pridelal, ogromno osebnega zadovoljstva. Pa pogled z vrta na Svetega Jakoba je tudi nekaj vreden. Mene to gane. Pa stara Kosova bajta tudi. Črna kuhna, pa navadna kuhinja, kjer smo z mamo presedeli nebroj obiskov, dnevna, spalnica s skrivnim dnom, peč v dnevni, kopalnica, stopnice na podstrejše, hlev. Pa spodnje Studenčice z najljubšo teto.

Danes sem se v mislih spravil v osnovnošolska leta, ko sem pri mami na počitnicah metal kopje čez kozolc, ki ga že vrsto let ni več. Ob prvem počitnikovanju v Studenčicah sem rekel mami, da jaz jo bom tikal, ona pa me mora vikati. Danes sem vesel, da sta obe mami še med nami, pa čeprav sta z mislimi že pri svojih možeh.

Veselimo se…

 

Tam kjer murke cveto

Ko me je učiteljica blok flavte po koncu prvega leta glasbene šole v prisotnosti ata Kosa vprašala, kateri inštrument bi rad igral naslednje leto, sem po zelo kratkem razmisleku butnil ven: kitaro bi igral. Pa je dejala, da imam premale prste in da verjetno ne bo šlo. Pa sva se spogledala z atom Kosom, hišnim harmonikašem, in se odločila za klavirsko harmoniko.

Danes sem po dobrem letu spet prijel harmoniko v roke. Novi sosedi so dosedaj lahko uživali ob taborniškem petju s kitaro v kabinetu. Kjer ni pohištva, zato je zvok bolj poln :).

Začel sem seveda z Golico, nadaljeval s Tam, kjer murke cveto, Reci le zakaj, pa Bella ciao in še enkrat Na Golici.

Slavko Avsenik, najlepša hvala. Za marsikoga rečemo, da je pustil odlično glasbo za seboj, no, Slavko, ti si zapustil celo zvrst glasbe.

avsenik_harmonika

Primerjava njivskih in terasastih redkvic

Na terasi smo posadili redkvice Semenarne Ljubljana na traku. Tri vrste. So zanimive, v treh barvah, ni variante, da ne bi uspele, a s klasičnimi semeni redkvic, ki smo jih posadili Pr’ Kos, se ne morejo primerjati. Slednje so res velike. Nekatere so velike  kot marelice. Naslednje leto, draga familija, predlagam, da ne kompliciramo. Klasika naj bo.

Redkvice z njive Pr' Kos
Redkvice z njive Pr’ Kos
Redkvica na terasi
Redkvica na terasi
Redkvice na terasi
Redkvice na terasi

Na svoji zemlji – sadimo

Oni dan (od nekdaj sem si želel napisat tak Obolnarjev začetek stavka) sva z levinjo ugotovila, da bi bilo super, če bi v preorano in plevela odrešeno zemljo tudi kaj posadili. Saj prva runda jagod je vmes že pričela na pol poganjat in na pol gnit, a prostora za inovacije je še vedno precej. Tako Pr’ Kos kot na domači terasi.

Pri najdražjem sosedu sva naletela na ekstremno prijaznega pospeševalca prodaje pri Semenarni Ljubljana. Verjetno je bil mlad študent kakšnega dobesedno kmečkega faksa, za razliko od kmetavzarskega FDV-ja. Tip nama sploh ni želel ničesar prodat, bil je samo zelo prijazen. In ker je to hudo redka lastnost, sva nakupila semen za pol ljubljanskih nelegalnih vrtičkov. Ponavadi potrebuješ samo par semen, če želiš nekaj sadik paradižnika ali paprike, ali pa par semen več, da bi si pridelal nekaj več domačega korenčka.

V Merkurju sva dobila plastične postavke, na katere sva postavila plastične lončke, kamor sva v kupljeno zemljo posadila semena paradižnika – češnjevca ter nekaj semen nizkega stročjega fižola. Priznam, da sva naredila napako, ker sva zemljo preveč nagnetla v lončke, zato nekaj semen ni vzkalilo. Ni bilo variante, da bi nedonošenčki vzkalili skozi tako nabutano zemljo. Nič ne de, dva fižola sta pognala, paradižniki pa skoraj vsi.

Delamo sadike
Delamo sadike

Katera semena sva še kupila?

Od solate sva s pomočjo fanta v trgovini vzela berivko za na teraso. Gre za sorto, ki ne zraste v glavo in se jo precej pogosto in sproti reže. Vzela sva tudi sorto Leda in Unicum. Ti dve sta že posajeni Pr’ Kos. V bistvu si nisem predstavljal, da lahko semena poseješ na relativno majhnem prostoru, ker gre itak samo za gojenje sadik. Ko bodo semena pokukala iz zemlje in bodo sadike dovolj velike, bomo pa solato itak presadili=pikirali :).

Od korenja sva vzela najbolj pogosto rdeče korenje ter ljubljansko rumeno. Obe sorti sta posajeni na obeh koncih. Tudi na terasi, čeprav je bil fant skeptičen, da bodo korita dovolj globoka. Ker če niso, korenje buta ob dno postane hud nešportni kruljav tip (korenja).

Redkvic bo veliko, za začetek 3 sorte. Dobra finta je, da lahko kupiš kar seme na traku. Res, vrhunska rešitev za telebane. Čeprav sem prepričan, da to opcijo izkoristi tudi kakšen star maček.

Sadimo Pr’ Kos

Hmm, kaj bomo še jedli? Brstični ohrovt, peteršilj, par vrst bazilike, kumare, bučke, česen, peso. Pr’ Kos smo posadili še nekaj kifeljčarja, ki je edini krompir, vreden greha.

Na svoji zemlji – odstranjujemo plevel

Počasi pričenjam verjeti, da letos do poletja ne bo več snega. Kljub moji neveri so se opravila na zemlji že pričela. V te svrhe sem si omislil ribiške škornje, ki so uporabni tako za jadranje kot za kmetovanje. Cena? 30 betecejevskih evrov.

Prvič se zares seznanjam z osnovnimi kmečkimi pojmi tipa sajenje, sejanje, pikiranje, pletje, štihanje in podobno. Za prvi razred bo v redu. Kolobarjenje in podobne hudobije pridejo na vrsto čez ene par semestrov.

Pr’ Kos smo z družinsko pomočjo želeni kos zemlje v skoraj osmih urah eno prijetno toplo soboto uspeli opleti. Spoznal sem vrsto škodljivcev in enega dobrotnika – deževnika. Ostali hudobneži so končali pod neusmiljenimi stiski rok. Samo ‘razčlovečenje’ ni bilo dovolj, zemeljski drhali je treba pokazati, kdo je gospodar na svoji zemlji. Za dihurja sicer nisem ravno prepričan, da ve, da nismo kolegi. Ko mu bom v luknjo nabil notranjega sovražnika, bo vedel, da mislim resno. V poduk ostalim škodljivcem!

Pr' Kos po pletju
Mestni desci smo slabiči, križ boli, a je oziroma bo trud poplačan.

Križ je trpel ves čas. To ni za ljudi, nevajene nepisarniškega nedela. Moški postajamo precejšnji slabiči, tako po praktičnem znanju kot po fizičnih sposobnostih. Po parih dneh bolečin v križu sem se lotil rahlega razgibavanja in delanja vaj (super vaje sem našel na www.mo-gy.si) se je križ vnesel. Še stare, redne bolečine so izginile. No, te so se uspešno povrnile, ko sem prenehal kmetovat, telovadit, skratka, ko sem se vrnil v stare zabušantske tirnice.

Medtem smo doma v terasah precej uspešno eno korito pripravili za posaditev sadik jagod. Še dve koriti smo sčasoma odrešli plevela. Tri korita ostajajo neobdelana in blazno zanemarjena. Na vrsto pridejo ob prvi priliki + XY lenobnih dni. Jagode so bile posajene že precej ponoči. Menda bodo preživele. Čeprav so jagode zakon, imajo zgleda precej skupnega s plevelom.

Terasa - prvo pletje
Terasa – prvo pletje
Prve sadike jagod na terasi
Pozno zvečer so bile prve jagode presajene…

I like it. I like it a lot.

Pr’ Kos

Vsak po svoje, jaz pravim. Jezus je v mojih trenutnih letih precej bolj izstopal in bil precej moteč za okolico. Jaz imam po drugi z leti precej manj dela s frizuro kot Jezus, pa tudi iz množice izstopam čedalje manj. Sploh, ker se bom v kristusovem poslovilnem letu vrgel v nekaj popolnoma drugačnega – v kmetovanje. Ali bolje rečeno – v vrtičkarstvo.

Spet bo na zemlji naših prednikov zrasel Kosov krompir. Spet bomo sejali in sadili in se švasa iz trgovinskih centrov znebili. Tak je plan. Ni nobena skrivnost, da imajo trgovinski centri zaposlene celo zorilce banan, da je paradižnik kot strah – znotraj je votel, okoli in okoli pa je samo zrak… Zakaj hudiča bi jedli slabo zelenjavo in sadje z drugega konca sveta, če pa lahko uživamo doma pridelano zelenjavo.

Pred leti si nikoli ne bi mislil, da se bomo tega lotili. Zdaj pa se samemu sebi čudim, zakaj tega še ne počnem. No, za vsako idejo je potreben čas, da dozori. Tudi, če je ideja tako skrita, da se dozoreva popolnoma nezavedno.

Pod pojmom vrtičkarstvo si predstavljam preživljanje prostega časa na svežem zraku, preživljanje prostega časa z družino in žlahto, opazovanje, kako praktično iz nič zraste nekaj užitnega. Je ni slabe reči. Zmaga je že vnaprej zagotovljena.

Levinja mi je za novo leto podarila odlično knjigo Zeleni kvadrat, zdravje iz organskega vrta, hrvaške avtorice Kornelije Benyovsky Šoštarić. Deklica je zaslovela z vrtičkarsko oddajo Vrtlarica, ki jo že par sezon veleuspešno predvajajo na HTV-ju. Arhiv oddaj je dosegljiv na http://www.hrt.hr/index.php?id=enz&tx_ttnews%5Bcat%5D=439&cHash=7cf13c89d2.

In kaj bomo sejali in sadili? Pojma nimam, sem šele na tretjini knjige. Ampak, če bi uspevali solatka, korenček, peteršilj, čebula in česen, nekaj začimb, blitva, paradižnik, fižol… bi bilo super.