Pr’ Kos

Vsak po svoje, jaz pravim. Jezus je v mojih trenutnih letih precej bolj izstopal in bil precej moteč za okolico. Jaz imam po drugi z leti precej manj dela s frizuro kot Jezus, pa tudi iz množice izstopam čedalje manj. Sploh, ker se bom v kristusovem poslovilnem letu vrgel v nekaj popolnoma drugačnega – v kmetovanje. Ali bolje rečeno – v vrtičkarstvo.

Spet bo na zemlji naših prednikov zrasel Kosov krompir. Spet bomo sejali in sadili in se švasa iz trgovinskih centrov znebili. Tak je plan. Ni nobena skrivnost, da imajo trgovinski centri zaposlene celo zorilce banan, da je paradižnik kot strah – znotraj je votel, okoli in okoli pa je samo zrak… Zakaj hudiča bi jedli slabo zelenjavo in sadje z drugega konca sveta, če pa lahko uživamo doma pridelano zelenjavo.

Pred leti si nikoli ne bi mislil, da se bomo tega lotili. Zdaj pa se samemu sebi čudim, zakaj tega še ne počnem. No, za vsako idejo je potreben čas, da dozori. Tudi, če je ideja tako skrita, da se dozoreva popolnoma nezavedno.

Pod pojmom vrtičkarstvo si predstavljam preživljanje prostega časa na svežem zraku, preživljanje prostega časa z družino in žlahto, opazovanje, kako praktično iz nič zraste nekaj užitnega. Je ni slabe reči. Zmaga je že vnaprej zagotovljena.

Levinja mi je za novo leto podarila odlično knjigo Zeleni kvadrat, zdravje iz organskega vrta, hrvaške avtorice Kornelije Benyovsky Šoštarić. Deklica je zaslovela z vrtičkarsko oddajo Vrtlarica, ki jo že par sezon veleuspešno predvajajo na HTV-ju. Arhiv oddaj je dosegljiv na http://www.hrt.hr/index.php?id=enz&tx_ttnews%5Bcat%5D=439&cHash=7cf13c89d2.

In kaj bomo sejali in sadili? Pojma nimam, sem šele na tretjini knjige. Ampak, če bi uspevali solatka, korenček, peteršilj, čebula in česen, nekaj začimb, blitva, paradižnik, fižol… bi bilo super.