Gori, doli, naokoli v Carigradu

Otrok, v zadnjem stadiju tridesetih let, je brcal gori, doli, naokoli. Na sumu sem ga imel, da ne bo odnehal, če mu ne ustrežem.

Vreme se je usmililo Carigrada v zadnjem tednu starega leta 2017. Mene se je s ceno povratne letalske karte v zadnjem trenutku usmilil Turkish Airways.

Precej nesiguren sem se skobacal najprej v Markunov kombi, popil najdražjo gorenjsko kavico na brniškem letališču in jo odrinil nad cesto bratstva in enotnosti proti Carigradu/Istanbulu/Konstantinoplu/Bizancu…

Espresso na ljubljanskem letališču

Z letališča Ata Turk sem se odpravil z vlakom do ene izmed prog mestnega tramvaja, ki me je pripeljal skozi najbolj znani becirk Sultanahmet do postaje, par sto metrov oddaljene od hostla Cheers, ki sem ga za štiri noči rezerviral dan pred odhodom. Prvič sem prebival v lastni sobi s kopalnico.

O Carigradu sem edinokrat resno razmišljal, ko sem prebral knjigo Dana Browna Inferno. Zgodba Roberta Langdona se namreč zaključi prav v Carigradu, v podzemni palači Basilici Cistern. Neverjetno, kaj je Holivud sposoben potegniti iz sicer izjemno zanimivega podvodnega prostora, ki sicer tudi pod razno ni tako velik in nevaren, kot ga prikazuje film.

Basilica Cistern = Cisterna bazilike, Potopljena palača
Meduza, Cisterna bazilike, Potopljena palača

Plana, kaj vse si moram ogledati, nisem imel. Sestavljal sem ga vsako jutro ob zajtrku. A ker sem bil sam, sem vedel, da si želim veliko hoditi, ogledati največje znamenitosti in se nasploh prepustiti carigrajskemu toku. Ki res ni hiter, pa čeprav smo bili eni turisti in drugi v polnem delovnem pogonu. Je pa res, da je moj korak kar hiter. In dolg.

Roberta Langdona sicer nisem srečal, sem pa prehodil njegovo celotno carigrajsko pot. Prehodil sem tudi celotno Figo Gorana Vojnovića in polovico knjige Ime mi je rdeča turškega nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka.

Bral sem vsepovsod. Ko sem čakal na vstop v muzeje in največje znamenitosti. V parkih. Recimo med Hagijo Sofijo in Modro mošejo.

Modra mošeja
Hagija Sofija
Levo Hagija Sofija, desno Modra mošeja, vmes pa park s fontano

A največ sem bral zjutraj v hostlu ob zajtrku in kavi, ki se ji tako reče samo zato, ker je kljub vsej nesreči tega sveta bolj podobna pravi kavi kot čaju.

Popotniška duša je bila v zadnjem času že precej izpraznjena. Bila je precej podobna vodnjaku, v katerega je bil vržen Fini efendi, pozlatar iz Pamukove knjige. In teh nekaj dni me je vrnilo med žive. Saj prvi dan je bil res naporen. Nisem vedel, kam grem, v kaj se podajam, nisem imel planov, nisem imel sogovornika. Par dni sem rabil, da sem se privadil na samoto, ki jo je rušila kopica zelo prijaznih ljudi, popotnikov in lokalcev. Par dni je trajalo, da sem se začel smejati na glas, da sem lastnim vprašanjem odgovarjal kar na glas. Vsak prehojen meter, vsaka zgodovinska točka več, vsak pogovor z neznancem, vse to me je polnilo. Včasih celo tako močno in naenkrat, da sem imel zelo malo časa, da sem poiskal kakšno lokalno stranišče. Največkrat v bližini kakšne džamije, kamor so verniki odhajali pred obredom. Vsakič znova, ko sem trpel nad čučevcem, sem preklel vse svoje športne aktivnosti in sploh nezdravo življenje zadnjih let. Kaj ti je Kos treba imeti skoraj 100 kil, prav lepo bi shajal z desetimi manj. Zamenjaj deset kilogramov za deset prebranih knjig, deset osvojenih vršacev, deset obiskanih kulturnih dogodkov, deset srečanj s prijatelji iz nekega drugega časa…

Carigrad me je očaral. Tako evropski pa tako turški. Menda je azijski cel Carigrada, ki sem si ga prihranil za prihodnjič, najbolj evropski. Razlog je preprost: nima zgodovinske arhitekture.

Most Galata, ki povezuje zgodovinski Carigrad s Karakoyem. Na njem nebroj ribičev dneve in noči ribari.
Dnevni ribiči na mostu Galata
Modro mošejo je leta 1609 dal zgraditi sultan Ahmed I. Je približno 1.000 let mlajša od sosede Hagija Sofije.
Hagija Sofija je bila zgrajena kot cerkev leta 537 za časa vladavine cesarja Justinijana I. V mošejo jo je leta 1453 preuredil sultan Mehmed II. Ata Turk jo je leta 1935 preuredil v muzej.
Palača Topkapi je po osvojitvi Konstantinopla, za kar je poskrbel sultan Mehmed II. Osvajalec, za 400 let postala osrednje prebivališče sultanov.
Palača Topkapi oziroma Topkapi Sarai: sultanova spalnica

Istanbul kart – carigrajska urbana

Na enem prijaznem blogu sem že na letališču Ata Turk prebral, da se splača kupiti Istanbul kart – enotno kartico za javni transport. In sem jo.

Za Istanbul vrednostno kartico sicer na začetku plačaš nekaj malega, a se ti nakup že po parih vožnjah z mestnim prometom povrne, vsaka posamezna vožnja je po moje skoraj pol cenejša. In prevozi so že tako ali tako zelo ugodni. A kljub nizki ceni je storitev vrhunska.

Mesto je prepredeno z metroji, tramvaji, vzpenjačami, ladijskimi povezavami. Sploh mreža tramvajev je zakon. Je zelo razvejana, ima veliko postaj, je varna in še enkrat več – poceni. Saj hoja je zelo prijetna, a mesto je veliko pa tudi gričevnato. Kot turistu me tudi gužva ni motila.

Istanbul kart se lahko kupi praktično na vseh postajah z denarjem ali s kreditno kartico.

Na tramvajih in metrojih je pisno in glasovno dobro označeno, kam in kako.

Kako z letališča Ataturk do centra Carigrada

Najcenejši in sigurno najbolj zanimiv način, da z letališča prideš v center, je uporaba javnega prometa. Metro postaja se drži letališča Ataturk, je pa kljub temu dobrih 5 minut hoda.

Če nameravaš ostati v Carigradu več kot en dan, se splača kupiti Istanbulkart.

Na postaji se vkrcaš na metro M1 za Yenikapi. Po šestih vmesnih postajah izstopiš na Zeytinburnu Metro Station. Tam ponovno uporabiš Istanbulkart in se po stopnicah spustiš za tram (=tramvaj) postajo, kjer se vkrcaš na T1 za Kabatas. Po petnajstih postajah prideš do Sultanahmeta, najbolj zgodovinskega predela Carigrada.

Tram povezava T1 Bagcilar – Kabatas je tudi sicer zelo uporabna. V Kabatasu na primer se lahko vkrcaš na funicular (vzpenjača) do trga Taksim.

Turistično zavarovanje

Turistično zavarovanje sem si uredil par minut pred odhodom kar prek spleta pri Corisu za 9,5 EUR. Zavarovanje je stopilo v veljavo šele naslednji dan!

Za 15 turških lir sem si omislil uro in pol dolgo vožnjo po Bosporskem kanalu, ki povezuje Marmarsko morje s Črnim morjem. Obstajajo tudi bolj resne in dražje ture z lokalnim vodičem, a za meditacijo in preživljanje prijetnega popoldneva je tudi ta opcija več kot odlična.

Inferno – nova knjiga Dana Browna

Inferno
Inferno (Photo credit: Jhack❦)

Paše prebrati knjigo, ki te potegne v devet krogov Dantejeva pekla. Še posebej, če ti je v peklu prijetno toplo in se počutiš še bolj prijetno domače. Cela zgodba je en sam holivudski pekel. Komaj čakam, da se v prvem prizoru Tom Hanks v vlogi Roberta Langdona znajde v temi. Ni ga lepšega kot mešanje zgodovine, misterioznosti in klasične holivudske akcije. Preberi več o Inferno – nova knjiga Dana Browna