Krompirjeve počitnice – Hotel Cerkno Resort

Trend slabih izbir namestitve za naše krajše družinske počitnice se žal nadaljuje. Upam, da bo bog v prihodnje tudi nam ne-vernikom bolj naklonjen. Zato trenutno poslušam spiritualno afriško muziko. Če je kje bog, potem je v Afriki. Ravno danes sem videl en tvit o afriških otrocih, ki v blatu iščejo pitno vodo. Ja, jaz, čeprav upravičeno, jambram čez slabe hotelske storitve, ogromen del naše Zemlje pa vsakodnevno išče pitno vodo. Če je kje bog, potem je v Afriki. In fučka se mu za ljudi.

Cerkno resort – pred odhodom

Za krompirjeve počitnice sem izbral Cerkno. Saj vožnjo bomo že preživeli, menda je celo nova obvoznica pri Škofji Loki.

Da smo se odločili za Cerkno resort, se gre zahvaliti ekipi, ki je naredila spletno stran. Res je lična. Ko prebereš, kaj vse lahko v Cerknem počneš, bi se lahko odločil kar za cel teden počitnic. Okej, v hotelu 3* je hrana manj raznovrstna in kvalitetna kot v 4*, a v ponudbi so izpostavljali lokalno hrano, super, jedli bomo žgance, velik bazen s termalno vodo, fitnes in več vrst savn.

Cerkno resort

Dodaten plus za Cerkno je tudi bližina Partizanske bolnice Franja, ki je še nihče od nas ni nikoli obiskal.

Cerkno resort – resnica boli

Vožnja čez Kladje je en sam obup in matr za otroke. Veliko slabe volje še pred prihodom v Cerkno. V kraju smo sledili tablam za hotel in prispeli pred zgradbo, ki ji je obratovalno dovoljenje poteklo kmalu po osamosvojitveni vojni. Spredaj je bilo vse zaprto, kar nas je navdajalo z upanjem, da se nahajamo pred napačnim hotelom. Žal smo čez par minut odkrili še ena zmatrana vrata, ki so vodila do recepcije.

Dobili smo družinsko sobo, ki je bila sestavljena iz sobe z družinsko posteljo ter tv sobo z raztegljivim kavčem. Okej, spali bomo.

Skozi kletni hodnik smo prispeli do bazena. Seveda v Cerknem termalnega vrelca nimajo, zato je tudi voda imela prijetno sobno temperaturo. Kar je super, če treniraš plavanje ali pa si bademojster. Ostali smo občudovali predvojne vzorce ploščic in se počasi pričeli zavedati, v kakšnem zosu smo se znašli.

Zos je beseda, ki bi je bil pri večerji celo vesel. Ponavadi pride v kompletu s kakšnim dobrim kosom mesa. Nič od tega. Kot tudi ne od avtentične lokalne hrane. V hotelu nas je bilo točno dobrih par družin, zato je bila količina hrane zelo dobra prešteta. Kar verjetno ni bilo težko. Na vsaki škatli instant hrane piše, za koliko oseb je. Obup.

Namesto vikend paketa, ki je bil sprva v planu, smo se že zvečer odločili, da bo ena noč v resortu dovolj. Zato sem zjutraj šefici recepcije prijazno razložil, da mi pa odhajamo. Je rekla, da to pa poviša našo nočitev za eno noč. Ja, kako, saj tega pa nimate zapisanega na sicer zelo lični spletni hrani. Aja, da ni napisano? Pa sem mu rekla, da to doda gor. Nekaj evrov, kolikor je bilo pribitka, sem pogoltnil in pomislil na afriške otroke.

Ne smem izpustiti fitnesa pri bazenu, kamor so na terapijo po izpustu iz bolnice Franja verjetno že med vojno pošiljali ranjence. Rentgen v Franji zgleda novejši.

Všeč mi je bil optimizem šefice recepcije, ki mi je ob odhodu prodajala še zimske počitnice.

Obisk Partizanske bolnice Franja je bil super. Ljudje tam gori imajo nekaj v sebi, da preživijo.

Obisk Zakojce, rojstnega kraja Franceta Bevka, je bil super. Ura jahanja konja za 15 evrov se mi zdi neverjetno ugodna. Na kakšni bolj turistični točki bi konja za tak denar lahko jahal recimo da 10 minut. No, jahal, gazda bi konja vozil na povodcu. Na Zakojci sta se fanta nekaj minut še sprehajala na konju ob najini pomoči, potem pa večino ure sama vodila in jahala vsak svojega konja. Nekaj časa v krogu, potem v osmici. Pa tudi v galob sta spravila konja. Bravo.

Pa je bila cena ustrezno nižja? Ne. Pa saj tudi ne more biti. Ta hotel ima nebroj fiksnih stroškov, zato mora bruhati precejšen minus. Upam, da je pozimi bolj prijazen do gostov, saj je takrat v ospredju smučanje.