Včeraj sem se zbudil brez glasu. Danes sem že drugi dan na “slabem” glasu. Če poskusim spregovorit, izustim tak zvok, da sam sebe prestrašim. Včerajšnji obisk pošte je bil že pravi podvig. Pošiljal sem pošto s povratnico. Ker sem se skozi šolska leta naučil kazat samo balkanske znakovne glasove, sem še bolj bos.
Okolica reagira precej pričakovano. Neznanci te čudno gledajo in te imajo za prizadetega (=nemega), znanci pa pričnejo spontano šepetat, v enem primeru pa celo mahat z rokami (salve smeha, ko je osebek ugotovil, da on pa lahko govori).
Biti nem in živet v neokomunističnih časih je naporno.
