Tekaški prispevek na Preverjeno me je vzpodbudil k temu, da ponovno sprobam jutranji tek. Fantje (Zajc in ostali) vstanejo pred kurami in še pred službo odtečejo PST. In tako zelo velikokrat. Zakaj? Ker so po naravi ultramaratonci in ker imajo radi svoje otroke. In če želijo to dvoje združiti, jim ne preostane drugega, kot da tečejo zgodaj zjutraj (spat hodijo s kurami), popoldanski prosti čas pa namenijo svoji družini. Res, kapo dol za tako početje.
Zato sem prejšnji četrtek vstal ob pol sedmih ter odtekel dobrih 8 kilometrov. Na tešče. In je šlo. V zelo zmernem tempu. Imeti izpraznjen, nenapihnjen trebuh je res fajn met. Vseeno sem ga po od boga poslanem tušu brez slabe vesti nafilal z neumnosti.
Včeraj zvečer sem ujel še en dokumentarec – Na poti z Neži in Dušanom (Mravlje). Tudi Dušan vstaja med četrto in peto uro zjutraj. Ne zaradi otrok, tako notranjo uro ima pač.
Jutri grem spet laufat zjutraj :).