Gledam eurobasket 2015 in uživam

basketball

Leta 2010 sem po petnajstih letih sojenja košarke popolnoma prekinil stik s tem športom. V vseh pogledih. Nisem spremljal tekem reprezentance, nisem obiskoval lokalnih tekem, v Stožice itak ne hodim, še s fanti, s katerimi sem leta preživljal dobre in težke trenutke skupaj na tekmah, se nisem več srečeval.

In za večino to še vedno drži. Ko smo pred dvema letoma v Sloveniji gostili evropsko prvenstvo v košarki, nisem obiskal nobene tekme. Seveda, tudi tistih v Stožicah ne. Za našo reprezentanco tudi nisem navijal. Seveda sem v kratki zgodovini slovenske reprezentančne košarke navijal tudi za naše, a z leti sem postajal vedno manjši domoljub. Preprosto se ne grem množične evforije. Trezen pa sploh ne.

Še vedno najbolj cenim dobro košarko. Ki pa jo Slovenija praktično nikoli ni dosegla. Vedno nam je manjkal ključni mož, ki bi lahko prebijal nasprotno obrambo ter prevzemam odgovornost, ko bi bilo to v ključnih trenutkih najbolj pomembno. Vedno smo potrebovali vsaj 50-odstotni met za tri točke, da bi se lahko kosali tako z najboljšimi kot s tistimi slabšimi.

Ampak bodi dovolj o slovenski reprezentanci. Glede na to, da tudi v mlajših kategorijah nismo več med boljšimi v Evropi, bomo vsaj za kakšno desetletje preprosto ždeli v evropskem povprečju. Vsak preboj v naslednji krog tekmovanja pa bo za moje pojme že velik uspeh.

Veliko raje se to pot posvečam odlični košarki, ki jo predstavljajo letošnje ekipe na eurobasketu. Vse glavne reprezentance imajo svoje zvezdnike, ki so sposobni za sabo potegniti celotno ekipo. Tony Parker je recimo totalni as, ki pa je roko na srce letos pred svojim občinstvom odigral eno slabših predstav. Pau Gasol je v polfinalu dosegel 40 točk in več kot 10 skokov, kar je v bistvu zgodovinski dosežek. Sploh, ker v igri niso bile trojke. Litvanci imajo Maciulisa, Srbi Teodosića, Grki Spanoulisa ter Italijani Belinellija in Bargnanija. Ja, Nemci imajo Novitzkega, a ostali omenjeni zvezdniki imajo poleg sebe vseeno vrhunske soigralce. Goran Dragič za moje pojme nikoli ne bo pravi reprezentančni zvezdnik, je le dvojka. Morda bi v nekem trenutku takega zvezdnika lahko predstavljal edino Sani Bečirović, ki je bil res srčen, a ne brezglavi igralec.

Na letošnjem prvenstvu sem spoznal še nekaj vrhunskih mladih igralcev, ki so prikazali neverjetno zrele predstave. Recimo Francoz Lauvergne pa Čeha Vesely in Saturansky.

Medtem ko za slovensko reprezentanco še vedno igra popolnoma nekoristen Uroš Slokar, ki na vsaki tekmi publiki dokaže, da je kljub izrednemu pomanjkanju mišic še vedno sposoben vrči žogo izza črte 6,75m, nastaja v normalni košarki segment igralcev, ki je absolutna zmaga z vidika atraktivnosti košarke. Košarkaši, višji od 2,05 metra, ki ne igrajo s hrbtom proti košu kot klasični centri, pač pa ravno nasprotno, so izredno nevarni za koš – z vseh razdalj. Saj pravim, vsaka ekipa že ima vsaj enega takega power forwarda, le mi imamo Slokarja.

Veselimo se nedeljskega finala. Naj zmaga boljši!