Če bi Rudolf Maister vedel, kako ga bodo Štajerci zatajili, bi morda dvakrat pomislil, ali naj se bori za Maribor in Severno mejo…
Vsi Štajerci so na Hrvaškem! V posebnih centrih ob hrvaški obali, ki jim bolj ljubkovalno pravimo – kampi, so si zakupili nekaj kvadratnih metrov velike parcele, na kateri so gospodarji – na svoji zemlji.
Ni jih težko prepoznati. Če se peljete po avtocesti proti Splitu, odprite sovoznikovo okno, utišajte avtoradio pa jih boste slišali. Če se peljete z morja po avtocesti proti Zagrebu, odprite voznikovo okno. Takoj boste vedeli, v katerem kampu jih je največ. Po vsej verjetnosti bo slišati konstanten šum vse do zadnjega kampa na Hrvaškem.
Če v avtu vseeno radi poslušate glasno glasbo, boste morali na prvi stik s tujo vrsto počakati, da prispete v svoj kamp. V veliki večini primerov enega samega Štajerca ne boste našli. Sigurno jih je v neposredni bližini še vsaj pet. Verjetno bodo vsi brez majice, zakurjeni od sonca in to ne glede na to, ali gre za njihov prvi ali zadnji dan dopusta. Indijanska rdeča barva bo najbolj izrazita na onepacku – vampeku, ki s pomočjo stalnega dotoka piva pod vsaj decimetrsko salo uspešno skriva pravi sixpack.
Njihov jezik naravnost moraš sovražiti. Uporabljajo široki E ter besedo KATERI. In to v popopolnoma napačnih kontekstih. Seveda, ne da bi se tega zavedali, vsako slovnično napako ekstra glasno poudarijo. Iz lastnih izkušenj na ta način izražajo višji intelektualni nivo. Kar je popolni anahronizem in predvsem oksimoron.
Razmišljam, da je kampiranje na hrvaški obali posledica desetletja dolge tiranije osrednje Slovenije nad Štajerci. Ki ne jenja. Tu, na Hrvaškem na teh nekaj kvadratnih metrih so oni gospodar. Tu stoji moja komaj vozna prikolica, tu je baldahin, v katErEm imam večji hladilnik in zmrzovalno skrinjo kot doma. Tu so police in omare, ki sem jih sam naredo. V njem je tudi napihljiva blazina, da lahko naenkrat pri nas spi dvanajst ljudi, namesto petih prijavljenih. Pred baldahinom je še en baldahin. Ker lahko. Ker je do naslednjega Štajereca še ravno dovolj prostora. Tam zraven je kuhinja, ki je spet večja kot tista doma. Tam je picofpek, v katerem lahko skuhaš vse razen pice. Tam je še en hladilnik za vso pivo iz Lidla in Hofera. Ko tega piva zmanjka, gredo vampeki vsak zase v prvi bife na plaži. To se ponavadi zgodi že ob desetih dopoldne. Tam vsi skupaj in vsepovprek glasno trenirajo svoje retorične sposobnosti. Čez nekaj ur naključni sprehajalec ne more več razločiti ali gre za enega izmed pol štajerskih dialektov ali pa za orkester vuvuzel.
A ta zapis ni namenjen vsem Štajercem. Ta zapis je namenjen Darkotu…
Darko tako kot mi začasno stanuje na parceli, ki je v lasti Štajercev. Včasih Štajerci svoje zemlje niso posojali drugim, a v zadnjih letih jih je gospodarska kriza, ki pri njih traja sicer že od Rudolfa Maistra dalje, prisilila, da vsako leto za nekaj tednov na svojo parcelo spustijo znane ali neznane goste. Proti neobdavčenemu plačilu seveda. Darko je na morju skupaj z ženo in vnukinjami. Točno število gostov pri naših sosedih je praktično nemogoče določiti. Večino časa se jih dere vsaj sedem, ko pa jedo kosilo, se sliši samo nekaj glasov, tako da lahko upravičeno sklepam, da jih je na parceli od nič do dvajset, večinoma pa le Darko z ženo in dvema vnukinjama. Tudi, ko vem, da so vsi bodisi v vodi bodisi v baru, na parceli iz ugasnjenega kasetarja odmeva vuvuzelščina.
Darko je že od osemnajstega leta zaposlen v TAM-u. Ženi ni povedal, da je TAM vmes šel v stečaj. Še vedno vsako jutro odide od doma in se malo po drugi uri popoldan vrne precej alkoholiziran. Tako kot prej, ko je še imel službo.
A Darkotova žena ve, da je TAM v stečaju. In Darko ve, da žena ve. To Darko čuti vsako sekundo svojega dopusta na Hrvaškem. Žena vseskozi skrbi za to. Darkotova žena je v bistvu v Štajerko preoblečen hudič. La Diabla. Darko je kriv za vse. Hudičevka se dere nanj kot na otroka. Darko, Darko, Darko.
A Darko je tih in ponižen. Cel ljubi dan. Vsak ljubi dan. Njegov trenutek dneva pride enkrat na večer, ko nedoločljivo število Štajercev, sigurno jih je vsaj deset, pri sosedih z enim paketom kart igra Enko. Vsak dan se prepirajo o pravilih. Verjetno imajo samo slovenska. Hudičevka skozi celotno igro zmerja Darkota in krivi za vso nesrečo pri kartah. Darko energijo zbira za tisti trenutek, ko enkrat na večer zbere pogum in ženi na podlago nekaj +2 kart vrže zadnjo +2 karto, s katero poskrbi, da žena pridela zajeten kupček kart. To je edini ženin rafal zlobe, ki je sicer najbolj glasen, a ga naš Darko z največjim veseljem presliši. Tako Darko kot njegova žena imata volilno pravico.
P.s. ta zapis ni namenjen žaljenju Štajercev. Gre za precej faktografski zapis. Ki je precej površen, saj obstaja še kar nekaj dejstev, ki definirajo Štajerca v Ljubljani na hrvaški obali, a ura je nekaj čez šesto popoldan in na vrsti je vsakodnevni trening plavanja. Don’t kill the messenger. V bistvu z radostjo v srcu ugotavljam, da je lahko zapis o Štajercih vsaj duhovit. Podobnega zapisa o osrednjeslovencih ne bi rad bral.
P.s. 2: Če Ivan Minatti ne bi bil Štajerec, bi njegovo zelo znano delo nosilo naslov Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav Štajerca.