Kategorija: Tek | Stran 3 | Kosovarjevi…

143 kilometrov v juniju

Junij je že ‘tradicionalno’ tekaško močan mesec. No, dve leti nazaj, ko sem sezono kronal s svojim edinim pretečenim maratonom, junij ni bil ravno blesteč.

View image | gettyimages.com

Več kilometrov je tudi na račun tekem oziroma tekaških prireditev. Že drugo leto sem se udeležil Nevergiveup. si dogodka – 10 krogov za 10 nasmehov. Že devetič sem se udeležil bevškega teka ;). Zraven pa še 8 drugih tekov, med njimi en hribovski na Planino, Ulovko …

Junija sem dodal nov (tekaški) copat – huaraches.

Imel sem šanso, da v soboto, 30. junija, odtečem še en enourni tek in presežem lansko rekordno mesečno znamko. A ni bilo neke pretirane želje po takem dosežku. Raje sem v nedeljo zvečer naredil simpatično 12-ko čez Rožnik in Tivoli. Ja, Rožnik in Tivoli sta moja nova destinacija. Super proge. Nebroj njih.

Pa še po nečem mi bo junij ostal v (hudo kratkem) spominu… Po novih tekaških hlačkah :).

Spomnim se, kako smo s sodelavkami in sodelavci pred leti pretekli ta staro traso Teka trojk (od Urha do Trnovskega zvona). Po teku sem imel mednožje grdo odrgnjeno, zato sem bolj izkušene mačke povprašal, kaj je rešitev. Pajkice, so bili enoglasni. Po letih teka tudi pajkice niso več pomagale. Zares pomaga samo vazelin (v DM-u je blazno poceni), ki si ga bogato namažeš med nogami in vsi pravi problemi izginejo. Zdaj, ko sem ta problem rešil, sem pa ugotovil, da so pajkice – ploh poleti – blazno nekul tekaška oprema. In ko je levinja začela na glas razmišljat, da bi si jih omislila, sem jo prehitel, skočil v Hervis in za slabih 20 EURov dobil zelo lahke Asics tekaške hlačke z zadnjim žepkom na zadrgo. Top zadeva.

Skoraj bi pozabil. V juniju mi je uspelo 2× vstati malo po šesti uri zjutraj in na tešče naredit 8 kilometrov. Uau, fenomenalno. Za jutri imam uro naštimano za ob 5:50 :D.

Prvih 15 km v huaraches

Danes sem prvič sprobal huaraches sandale. Gre za tekaške sandale, ki naj bi jih uporabljali tudi Tarahumara indijanci iz knjige Rojeni za tek. Naročil sem jih pri Markotu Robleku na 2. bosonogem teku. Seveda, iz čistega heca. 20 evrov.

S pomočjo video navodil, ki mi jih je poslal Marko, sva me z levinjo uspela dovolj zvezat, da me ni bilo preveč strah. Do zadnjega koraka je zavezovanje zelo enostavno, pri zadnjem pa sva vozljanje malo priredila.

Občutek v huaraches je nekje med bosonogim tekom in tekom v vivo barefoot evo. Čutiš vsak kamenček, tistih par milimetrov te pa vseeno loči od podlage. Po parih kilometrih sem si sandale še enkrat zavezal. In potem se res niso več premikali. Špaga med prsti je res nemoteča.

Ker je tek v huaraches tako zelo podoben bosonogemu teku, je bilo današnjih 15 kilometrov za prvič kar malo preveč. Podlaga je bila mešana: kolovoz, makadam, asfalt. Podplat je (bil) precej izmučen. Malo tudi zaradi sobotnih hribovskih 21 kilometrov (Zaplana, Planina, Ulovka, Kuren).

All in all, totalen žur, še bom tekel z njimi. Jih bom pa res raje uporabljal za kakšne krajše teke. Sigurno pa kdaj tudi za službo ;).

Z manj prave hrane do ploskega trebuha

V moj feedly se je ujel blog Marka Robleka z zanimivim naslovom “minus 10 kil maščobe v dveh mesecih – brez športanja“. Ne bom ponavaljal vsega zapisanega. Poanta je ta, da si tip ni bil več všeč, ker je na sebi nosil preveč maščobe. Že nekaj časa se igra z različnimi načini prehranjevanja (=dietami). Paleo je ena izmed (trajnih) diet, ki preprosto povedano posnema prehranjevanje naših jamskih prednikov. Nobene predelane hrane, nobenih cukrov oziroma večine hrane, za katero menimo, da je dobra.

Okej, teorija me v bistvu ne zanima, v tem primeru pa le toliko, da mi je zanimiva ugotovitev, da ni vse v razmerju vnosa in kurjenja kalorij. Precej več je v tem, da pač ne ješ stvari, ki jih telo ne rabi. In menda so ogljikovi hidrati tak precejšen škodljivec. Kar se mene tiče, bi pomagalo že to, da bi se odrekel najhujšim prevarantom življenja: picam, belim makaronom, alkoholu, krompirju. Ampak to bi bilo pač preveč preprosto.

S foruma Vitezov dobrega teka sem si prekopiral jedilnike rekreativcev, ki so se lotili PALEO in PALEO light. Kar je kul pri PALEO prehranjevanju, je to, da ne sme biti stradanja. Jej, ne bodi lačen. Itak. Seveda bi bilo bolj primerno, če bi si zelenjavo, ki je btw veliko boljša od sadja, prideloval sam (ali pa kupoval kakšno res domačo), pa da bi si jo sam pripravljal, a to zaenkrat ni mogoče.

Rezultat današnjega šopingiranja je bil zatorej sledeč:

Ja, vem, precej konzerv, pa se s tem sploh ne obremenjujem. Počasi bom ugotovil, kaj mi sede in kaj ne, in potem se bom tudi k bolj naravnim različicam vrnil.

Menda s paleo prehranjevanjem privadiš telo, da za energijo kuri maščobe. Fino fajn. Jaz vseeno ogljikovih hidratov ne bom povsem črtal z jedilnika, jih bom pa zelo omejil. Na že omenjenem forumu en fant pravi, da so OH vseeno nujni, in da so priporočljivi takoj po aktivnosti. In da ne omenjam, da če praktično ne ješ OH, potem pa se dan pred tekmo konkretno nafilaš z njimi, na tekmi pokaš od energije. Okej, sem za. Vse skupaj bom kombiniral še s sirotko (whey proteini), da bo vnos beljakovin tak kot se za gre :).

Zakaj sploh in kaj pričakujem?

En forumaš je zapisal, da je pri spremembi načina prehranjevanja precej psihičnega testa. A si se v slabih trenutkih sposoben kontrolirati in ne planiti po čokoladi in ostalim pregreham?! Menda je začetek res težak. Lakota pa itak vodi k zoprnosti, zato se bom trudil, da pač ne bom lačen :).

Drugi razlog je ta, da bi rad že to jesen odtekel mali maraton pod 1:40. In kar nekaj sekund bi vsako minuto pridobil, če bi bil ene 5 kilogramov lažji.

In če bom 5 kilogramov lažji, ne bom imel trebuha in Tomažek, mali Tomažek bo zelo vesel.

In to je zelo veliko :).

Jutranji teki

Tekaški prispevek na Preverjeno me je vzpodbudil k temu, da ponovno sprobam jutranji tek. Fantje (Zajc in ostali) vstanejo pred kurami in še pred službo odtečejo PST. In tako zelo velikokrat. Zakaj? Ker so po naravi ultramaratonci in ker imajo radi svoje otroke. In če želijo to dvoje združiti, jim ne preostane drugega, kot da tečejo zgodaj zjutraj (spat hodijo s kurami), popoldanski prosti čas pa namenijo svoji družini. Res, kapo dol za tako početje.

Zato sem prejšnji četrtek vstal ob pol sedmih ter odtekel dobrih 8 kilometrov. Na tešče. In je šlo. V zelo zmernem tempu. Imeti izpraznjen, nenapihnjen trebuh je res fajn met. Vseeno sem ga po od boga poslanem tušu brez slabe vesti nafilal z neumnosti.

Včeraj zvečer sem ujel še en dokumentarec – Na poti z Neži in Dušanom (Mravlje). Tudi Dušan vstaja med četrto in peto uro zjutraj. Ne zaradi otrok, tako notranjo uro ima pač.

Jutri grem spet laufat zjutraj :).

10 krogov za 10 nasmehov 2012 – Ljubljana

Včeraj smo se na Kodeljevem udeležili novega humanitarnega teka Športno humanitarnega društva Vztrajaj – Nevergiveup. Gre za drugo izvedbo humanitarnega teka – 10 krogov za 10 nasmehov. Lani je Mateju Markoviču – Žabcu poškodba preprečila, da bi v desetih dneh na desetih slovenskih štadionih odtekel maraton. Letos mu je to uspelo. Svoje prve občutke je spisal na Tekaškem forumu.

[singlepic id=75 w=600 h=495 mode=watermark float=center]
Sam se nikoli ne bi spravil laufat po štadionu. A tu je drugače. Preveč pozitivne energije, da bi lahko kompliciral. Vsak je po svojih močeh pomagal Mateju, da je pretekel še zadnjega v nizu desetih maratonov v desetih zaporednih dneh.

Lani sem na tem teku pretekel 30 kilometrov, letos pa 25 kilometrov. 15 v supergah, 5 v Vivo barefoot Evo-tih in 5 čisto bos :). Imel sem odlično družbo.

Menda nas je bilo včeraj 222. Mislim, da smo po večini prispevali po 10 EUR, še nekaj pa za majčke ter srečelov. Smešno je (res ni), da smo pripravljeni za rekreativno tekmovalne teke prispevati tudi več kot 20 EUR, za take humanitarne teke pa zanimanja za udeležbo praktično ni. Ker se sredstva zbirajo za vnaprej znana imena, tečem še raje. Zaradi težkih socialnih okoliščin teh otrok si ne drznem pomisliti na kakšen svoj črn noht, na ne-noht, nedelujoče podplate, mozolje, ture, redko frizuro, par odvečnih kilogramov, outlet oblačila, draga kosila v centru in tako dalje in tako dalje v neskončnost. Včasih mi je res kar nerodno…

In res, priznam! Zadnji krog smo včeraj pretekli vsi skupaj v istem tempu. In ko so začele padati pohvale in čestitke Mateju, sem se komaj zadrževal (tako kot tudi zdajle), da cmok v grlu ni počil. Res, skrajno čustveni dogodek. In da lahko tudi ostali amaterji sodelujemo in združujemo tek in humanitarnost – fantastično.

Za Nevergiveup sem in sva letos odtekla 30 kilometrov na Bledu ter 25 v Ljubljani. 55 najbolj srčnih kilometrov letos. Upam, da se čimprej spet srečamo, da jih bo še več.

P.s.: če bi bili radi tako lepi kot jaz, potem potrebujete ta rdečo majico Nevergiveup :). Kupi in daruj!

10. bevški tek

Ejga, koreninc, a je letel, ne :).

Hudo slab plan je bil, da tečem v tempu pod 5 minut na kilometer. Slab zato, ker sem imel na Poslovnem teku trojk povprečni tempo cca. 4:30 min/km.

Priznam, da sem pred štartom razmislil malo sam pri sebi, kje se splača forsirat in predvsem, kje ne. Dvakrat sem vzpon pri Špelak prehodil, tudi pri ostalih manjših vzponih nisem pretiraval. In se je obrestovalo.

Letos prvič nisem štartal čisto zadaj. Ni se mi dalo gužvat že na začetku in predvsem zgubljat energije ob prehitevanju najpočasnejših. Počutil sem se odlično, vreme je bilo oblačno, zato me relativno hiter tempo ni motil. In je kar šlo. Cel krog. Pretekel sem ga v času 32 minut in 35 sekund. Drugi krog sva odtekla skupaj z Lipetom. Spet sem šel do konca in čakal po malem, kdaj me bo pobralo. A me ni :). V cilj sva prišla skupaj. Čas? 1:05:09. Totalen osebni rekord! 6 minut hitreje kot lani.

Tekel sem v Vivo barefoot EVO. Še enkrat več, to je top copat/superg. Ne menjam.

Pa še ena zanimivost: ob 12. uri začne tulit sirena in v preteklih letih sem bil v tistem trenutku še na drugem koncu Bevk, tokrat pa že na zadnjem makadamu pred ciljnim asfaltom. Kul, kul :).

In ja, prvič sem prehitel Ata Kosa :).

114 kilometrov v maju

[singlepic id=70 w=348 h=139 mode=web20 float=right]Mesec je naokoli. In bil je kar pester. Teki so bili enakomerno porazdeljeni skozi cel maj. V bistvu mi za resnega rekreativnega tekača manjka po en dodatni tek na teden. S tem bi tudi lažje prišel do recimo 150 kilometrov na mesec. Bo že.

V maju sem se udeležil treh tekov. Najbolj zanimiv je bil 2. bosi tek. Na teku trojk je družinska ekipa Tičnica pošteno oddelala 29 kilometrov. Na dan mladosti sem se udeležil še Poslovnega teka trojk.

[singlepic id=71 w=600 h=450 mode=watermark float=center]
Fotka: Mitja Štern

Tudi zadnji tek v maju je bil malce drugačen. Na Slovenski marketinški konferenci se nas je drugi dan ob osmih zjutraj zbralo nekaj več kot 10 nadebudnih tekačev. Z Urbanom Praprotnikom in ženo smo oddelali nekaj več kot 7 kilometrov.

Časnik Finance na Poslovnem teku trojk

Na dan mladosti je na Bledu potekal Poslovni tek trojk, ki sta ga organizirala Društvo Šport ob jezeru in AmCham. Tek je bil humanitarne narave, tekli smo za KROS – Društvo za Kakovostno Rehabilitacijo Otrok Slovenije.

Okoli Bleda sem uradno tekel že četrtič (2. mali Blejski maraton, Nočna 10-ka, huhamiratni tek Never give up).

Trojko Časnika Finance smo sestavljali: Lucija Petavs, Polona Koštomaj in moja malenkost. In bili smo precej hitri. V skupini mešanih trojk smo osvojili vrhunsko četrto mesto. V bistvu smo bili med mešanimi trojkami, ki so sestavljene iz dveh princesk in enega tekača, celo prvi :).

Vir fotke: tekac.si

Pa moj tek? Še nikoli nisem tekel tako hitro na tako kratki razdalji. Dejansko nisem imel občutka, kako hitro lahko grem. Enkrat zadnjič sem sicer odtekel 14 kilometrov s tempom 4:45 min/km, vmes je bilo tudi par hribov. Pa vseeno nisem verjel, da grem lahko kaj dosti hitreje. Pa je šlo :). Podrobnosti…

Dva kilometra sta bila na 4:00, dva na 4:40, eden na 4:50 ter še eden na 4:30. Povprečje: 4:29 minut na kilometer :). Tekel sem v VIVO barefoot EVO. Mega obutev, res.

Hvala organizatorjem za super popoldne. Naslednje leto se bomo z veseljem vrnili.

Tek trojk – družinskih 29 kilometrov

Kar nekaj let nazaj smo se trije Kosi spravili v kup, si obesili iste številke in skupaj pretekli štartno in ciljno črto. Vmes pa 12 kilometrov. Takrat je bil štart še pri cerkvi svetega Urha. Vreme je bilo slabo. Vse je bilo blatno. Izgubili smo se že po par sto metrih, ko se je silna gruča tekačev zabila v preozko pot. Ker sem takrat živel še bolj nezdravo kot danes, bil pa sem tudi praktično brez kilometrov, se je nadebudni ata Kos po netehtnem premisleku odločil, da sem sigurno pobegnil naprej. Zato sta me sotekača na Magistratu čakala več kot 10 minut. Če me spomin ne vara, sta se prehladila. Prav jima je bilo.

Tek trojk je sam po sebi, če izvzamemo “zdrav duh v zdravem telesu”, hudo sporen tek. Nekaj, kar izhaja iz jugoslovanskih VOS-ovskih trojk, sigurno ne more imeti pozitivne konotacije. In je tudi nima.

A če se osredotočim samo za zdravstveno plat, česar ne podpiram!, je tek trojk s tekaškega vidika hudo solidarnostna zabava. Teklo naj bi se v tempu najslabše pripravljenega. Tek ni enostaven, ima kar nekaj višincev, zato je pomoč sotekačev še toliko bolj dobrodošla.

Tičnica 3 gre na dolgih 29 kilometrov…

V familiji bom prepovedal uporabljat besedo solidarnost. Ker to, da sem se počutil kot muslimanka in tekel par deset metrov za sotrpinoma, ki iz čiste žlehtnobe še trpela nista, prav gotovo ne predstavlja višek solidarnosti. Pa čeprav smo prišli do cilja. Moj ciljni nasmeh je bil še bolj umeten kot večni nasmeh Miše Molk.

VOS-ovci so bili v svojih prvih Tekih trojk sigurno bolj solidarni. Če nič drugega, so prav vsi tekli v minimalistični obutvi. Vsesplošno pomanjkanje je lahko tudi vizionarsko.

A ideja, da Kosovi opravimo tudi z daljšo varianto Teka trojk, je uresničena.
Juhej in vuhmepiš ;).

2. Slovenski bosi tek

Kranj, ŠC Maratonc, 6. maj 2012, vreme spremenljivo oblačno.

Marko Roblek je skupaj s prijatelji organiziral že 2. Slovenski bosi tek. Lani ob tem času se mi še sanjalo ni, da obstaja bosonogi tek.

Letos se nas je kljub zelo slabi vremenski napovedi teka udeležilo več kot 100 tekačev. Večina je odtekla vse 3 kroge v skupni razdalji 7 kilometrov. Čas, uvrstitev in vse okoli tekmovalnosti danes sicer sploh niso bili v planu. Samo bosonoga ideja ter druženje.

Med tekom sem pohopsal vsako tretjo lužo. Je kar sedlo. En sam prst je pridelal en sam žulj.

Hvala organizatorjem za super dan. Menda smo zbrali več kot 100 parov rabljenih tekaških superg. Bravo mi!

Nagrada je bila božanska: piščanček, torta, namakanje noge v soli.

P.s.: pri Markotu sem naročil en par sandalov Huaraches. Komaj čakam, da jih dobim in sprobam. Hvala, hvala :).