Avtor: Dzoni Wajsmiler

Lani sem v celotnem januarju pretekel 57,1 kilometra, 2010 pa 47,7 kilometra. V letošnjem prvem tekaškem tednu sem uspel narediti 4 teke v skupni razdalji 49,7 kilometra. Dvakrat z Vivo barefoot EVO. Za soboto sem planiral še malenkost daljši tek, a ga je petkova prokleta “ena” pijača skoraj da zaustavila. Za kazen sem sem se v soboto dopoldne vseeno odpravil na daljši tek čez tankovsko, Staro Vrhniko, Ligojni do Drenovega griča, kjer sem prečkal avtocesto in se čez Sinjo Gorico in spet čez tankovsko “pripeljal” domov. Vreme je bilo kičasto.

Kadar tečem sam, praktično vedno uporabljam mp3 player. Enkrat sredi pametnejšega dela me je spreletela ideja, da bi lahko med tekom poslušal še kaj drugega kot glasbo. In res, snel sem mp3 video posnetka oddaje Knjiga mene briga. V pogovorni oddaji so govorili o knjigi japonskega avtorja Harukija Murakamija – O čem govorim, ko govorim o teku. Knjigo sem prebral lani enkrat na Kindlu. Blazno zanimivo branje. Tudi ta oddaja je bila. Ni dolga, zato sem jo med tekom poslušal dvakrat zapored. Janez Penca je povedal par res vrhunskih misli. Takih splošnih, ki pa veljajo tudi za tek(ače). Najbolj všeč mi je bil opis japonskega značaja: ko Japonec naredi nekaj dobrega, to pripiše sreči, pri neuspehu pa krivi lastno nesposobnost. Zakaj imam občutek, da je pri nas ravno nasprotno :). Skratka, za pogledat, za poslušat.

Še pred Hurakamijem sem preposlušal par avdio datotek, ki spadajo med obvezno gradivo pri angleščini na Turistici. Vsak avdio predstavlja tujca, ki dela ali živi v Sloveniji. Kar pri parih, pri nekaterih pa samo o tem, je govora o slovenskem “podjetniškem” duhu. Slovenija se po odcepitvi od Jugoslavije razen v svojem imenu (SRS -> RS) ni kaj dosti spremenila. Dopustili smo, da ljudje, ki so diktirali naša življenja v prejšnjem komunističnem režimu, diktirajo tudi naša zdajšnja življenja. Zato, kar se podjetništva tiče, prevladujeta birokracija, ki je sama sebi namen, ter še bolj balkanska specifična poslovna kultura, kjer prevladujejo laž, kraja, grožnje, nepoštenost, you name it… za njo pa stojijo odvisno mediji in sodstvo, ki preprečujejo, da bi se v državi vzpostavil demokratični pravni red in posledično višji (moralni) standardi.

Kakorkoli že, Angležinja, ki je v Mariboru odpirala indijsko restavracijo, je bila takoj na začetku opozorjena, da brez dela na črno ne bo uspela. In prizna, da dela z ničlo, ker ne želi zaposlovat na črno, čeprav se zaveda in čudi, da gre pol delavčeve plače državi. Čudi se, da ne more nekoga zaposliti za npr. 20 ur, tak zaposleni pa bi imel poleg te še eno podobno službo. Ne gre, dveh prvih služb ne moreš imeti. Čudi se tudi, kako smo doktorirali iz HACCP-a. Dogaja se, da pri nekaterih evropskih direktivah zapnemo v nulo, čeprav ni potrebne, nekaterih pa pač ne upoštevamo. Vseeno v Sloveniji prevladuje specifična poslovna kultura…

V nedeljo sem odigral odlično partijo tenisa. Rezultat? Dvakrat 6:1. Glava je bila mirna, noge prijetno utrujene, da nisem norel, večja gibčnost pa zaradi par dnevnega vsakodnevnega raztegovanja tudi naredi svoje. Travarica na sončku po tenisu me je mentalno prestavila na spomladansko jadranje. Še par mesecev pa bom doma :p…