Kako varčevati za vnuka? Praktičen vodnik za starše in stare starše

Predstavljajte si dedka in babico, ki se odločita, da bosta vsak mesec za svojega novorojenega vnuka namenila 50 evrov. To je na primer kavica na dan izven Ljubljane. Čez 18 let bosta skupaj vplačal 10.800 evrov.

Ključno vprašanje pa ni, koliko bosta privarčevala, ampak kam bosta ta denar nalagala. Razlika med navadnim bančnim računom, obrestovanim računom in dolgoročnim vlaganjem lahko pomeni več tisoč evrov.

Na kratko (TL;DR)

  • Denarja ne puščajte na neobrestovanem računu → premaknite ga na obrestovan račun (npr. neobanka), kjer prinaša okrog 2 % letno, brez vezave, brez tveganja. Gotovina je zavarovana do 100.000 EUR.
  • Strah pred “novimi” aplikacijami je razumljiv, a neupravičen – neobanke (Trade Republic, N26, Revolut) so brezplačne in med najbolj preprostimi za uporabo aplikacijami na trgu, prijava traja nekaj minut.
  • Za rast prihrankov, dolgoročno, obstajajo tri poti, od najbolj preproste do najbolj stroškovno učinkovite:
    • Slovenski vzajemni skladi pri banki – najbolj preprosto (banka naredi vse namesto vas), a vstopni stroški do 3–4 % in letna upravljavska provizija 1,5–2,5 % gulita donos ne glede na to, ali sklad raste ali pada.
    • ETF varčevalni načrt pri neobanki ali pri Interactive Brokers (DCA) – malo več samostojnosti, bistveno nižji stroški, a moraš si sam odpreti račun in izbrati sklad.
    • INR (individualni naložbeni račun) – slovenska davčna ovojnica za dolgoročno varčevanje, primerna tudi za mladoletnika, a z omejenim naborom dovoljenih naložb.
  • Prodaja ETF/delnic v Sloveniji: davek pada z leti imetništva – 25 % (do 5 let), 20 % (5–10 let), 15 % (10–15 let), 0 % (nad 15 let).
  • Vse to je splošen pregled, ne osebno finančno svetovanje – podrobnosti v nadaljevanju.

Koliko pomeni 50 € na mesec v 18 letih?

Primer: 50 EUR/mesečno, skupaj vloženih 10.800 EUR. Donosi so ilustrativni.

Pretekli donosi niso zagotovilo za prihodnje donose. Gre za ilustrativen primer in ne predstavlja finančnega svetovanja.

Že pri razmeroma majhnem mesečnem znesku nastanejo velike razlike. Če bi dedek denar 18 let odlagal na navaden račun brez obresti, bi vnuk prejel natanko toliko, kot je bilo vplačano – 10.800 €. Zaradi inflacije pa bi imel ta denar precej manjšo kupno moč kot danes.

Če bi isti denar ves čas ležal na računu z okoli 2-odstotno obrestno mero, bi se nabralo približno 13.000 €. To je lep korak naprej, vendar dolgoročno največjo razliko naredi donos naložb. Ob povprečni 7-odstotni letni donosnosti globalnega delniškega ETF-ja bi bila vrednost prihrankov ob vnukovi polnoletnosti že okoli 22.000 €.

Zakaj denar na navadnem računu izgublja vrednost

Prvi in najlažji korak je premik prihrankov z navadnega neobrestovanega osebnega računa na račun, ki obrestuje sredstva na vpogled. Nemške neobanke z bančno licenco (Trade Republic, N26, tudi Revolut) že nekaj let plačujejo obresti na denar, ki miruje na računu – ta se giblje glede na obrestno mero ECB, trenutno okrog 2 % letno pri Trade Republicu za obstoječe stranke, novi uporabniki pogosto dobijo časovno omejeno promocijsko stopnjo. Ni ogromno, a bistveno več kot 0 %, denar pa je ves čas na voljo, brez vezave.

Gotovina na takih računih je zavarovana do 100.000 EUR na osebo (evropska shema zajamčenih vlog), naložbeno premoženje (ko se odločimo za delnice/ETF-je) pa je ločeno od tega in ostane last imetnika ne glede na usodo posrednika.

Pomembna podrobnost: mladoletnik pri Trade Republicu (in podobnih) ne more imeti lastnega računa – potrebnih je 18 let. Denar za vnuka bo torej praktično vedno na imenu starša ali starega starša, namenjen pa vnuku.

Tak tuj račun z IBAN-om je treba v 8 dneh od odprtja prijaviti na FURS prek eDavkov. Zveni birokratsko, a je v praksi presenetljivo enostavno: v aplikaciji eDavki izberete obrazec DR-Račun, vnesete datum odprtja, IBAN in naziv banke, priložite posnetek zaslona z računom – in ste v nekaj minutah opravili. Vseeno je to korak, ki se rad pozabi, zato ga velja vnesti v koledar takoj ob odprtju računa.

Obresti na vpogled morda zvenijo skromno, a je pri dolgoročnem varčevanju za vnuka smiselno imeti v mislih tudi obrestno-obrestni račun (učinek, ko se obresti obrestujejo same nase in donos s časom raste eksponentno, ne linearno) – učinek, ki ga je (verjetno apokrifno, a zgodba je pogosto pripisana Albertu Einsteinu) nekdo poimenoval “osmo čudo sveta”. Pri majhnih mesečnih zneskih ta učinek na kratek rok res ni viden, na 10–20 let pa postane pomemben del zgodbe – še bolj, ko preidemo na naložbe v naslednjih razdelkih.

Ali so neobanke (Trade Republic, Revolut, N26) varne?

To je verjetno največja ovira, ne davki ne obrestne mere. Marsikdo iz starejše generacije se izogiba neobankam, ker se mu zdi, da gre za nekaj tveganega, kompliciranega ali “samo za mlade”. Razumljivo, a v praksi je ravno obratno: te aplikacije so zasnovane tako, da jih z lahkoto uporablja tudi popoln začetnik – prijava traja nekaj minut, varčevalni načrt pa enkrat nastavite in potem teče sam, brez da bi se bilo treba česarkoli več spomniti ali kamorkoli klikati. So tudi brezplačne – ni mesečne naročnine, ni stroškov vodenja računa. Prav tako je brezplačno vsako nakazilo, ne le prvo: denar med slovensko banko (NLB ali katerokoli drugo) in neobanko lahko prenašate v obe smeri, prenos prek instant SEPA plačila pa je običajno izveden v nekaj sekundah, ne glede na smer.

Če je zaupanje v tujo aplikacijo (na primer nemško) težava, je vredno pogledati tudi velikost teh podjetij – gre za vse prej kot majhne startupe. Revolut je imel v začetku 2026 po svetu več kot 70 milijonov uporabnikov in je s tem največja digitalna banka v Evropi, N26 jih ima nekaj milijonov. Za primerjavo: NLB, največja banka v Sloveniji, ima nekaj sto tisoč aktivnih strank, OTP Slovenija pa še manj – kar seveda ne pomeni, da je ena ali druga oblika bolj varna, kaže pa, da neobanke niso nobena majhna eksperimentalna zgodba, temveč institucije, ki upravljajo denar deset- in stomilijonom ljudi po Evropi. Poleg tega gre za institucije s polno bančno licenco, pod nadzorom ustreznega finančnega nadzornika (npr. nemškega BaFin za Trade Republic) in centralne banke, gotovina pa je zavarovana enako kot na kateremkoli evropskem bančnem računu – do 100.000 EUR. Prva postavitev računa je res tista največja psihološka ovira; ko je enkrat opravljena, je uporaba dan za dnem trivialna.

Ali so slovenski vzajemni skladi dobra izbira?

Za tiste, ki bi radi šli korak dlje od zgolj obrestovanega računa, a se jim samostojno odpiranje računa pri tujem posredniku (še) ne zdi udobno, obstaja tudi domača, zelo enostavna pot: vzajemni skladi, ki jih ponujajo slovenske banke in družbe za upravljanje (NLB Skladi, Generali Investments, Sava Infond, Triglav Skladi ipd.).

Prednost je v enostavnosti – vse namesto vas naredi banka: izberete sklad (npr. delniški, mešani, obvezniški), določite mesečni znesek, banka pa poskrbi za nakup, upravljanje in poročanje. Ni treba razumeti, kaj je ETF, kako se izbira posamezna delnica ali kako izpolniti davčno napoved – slednjo za sklade v Sloveniji večinoma uredi kar ponudnik.

Slabost pa so stroški, ki jih je vredno dobro razumeti, preden se odločite:

  • Vstopni stroški: pri slovenskih vzajemnih skladih se običajno gibljejo med 0,5 in 4 % vplačanega zneska (marsikje do 3 %) – to se odšteje takoj, ob vsakem vplačilu, še preden je denar sploh začel delati.
  • Izstopni stroški: pri nekaterih skladih dodatnih do 1–3 % ob dvigu sredstev.
  • Upravljavska provizija: običajno 1,5–2,5 % letno pri delniških skladih. Ta strošek je vgrajen v vrednost enote sklada in se obračunava sproti, ne glede na to, ali sklad tisto leto raste ali pada – gre torej za fiksen letni “davek” na celoten vloženi znesek, ki dolgoročno občutno gloda donos.

Za primerjavo: pri neobanki (ETF varčevalni načrt) so vstopni stroški praviloma nični, letna provizija upravljavca ETF-ja pa je pri priljubljenih globalnih skladih pogosto med 0,1 in 0,3 % – torej za red velikosti nižja. Na dolgi rok (10, 20, 30 let) ta razlika v stroških zna pomeniti tisoče evrov razlike v končnem znesku, tudi če je osnovna donosnost naložbe podobna.

Konkreten primer (povzeto po primerjavi enega slovenskega ponudnika ETF-jev): če nekdo vloži 10.000 EUR za 15 let, ob enaki povprečni rasti trga (recimo 7 % letno), lahko zaradi razlike v stroških – pri primerljivih slovenskih delniških vzajemnih skladih upravljavska provizija znaša 2–2,5 % letno, skupni tekoči stroški pa okrog 3 % letno, medtem ko so pri ETF-ju lahko skupni stroški pod 1 % letno – ob koncu obdobja zaostane tudi za 2.000–2.500 EUR neto donosa v primerjavi z ETF naložbo. To ni zanemarljiva razlika, gre za približno petino do četrtino celotnega vloženega zneska.

Denar torej najprej ogrozi inflacija, če miruje na neobrestovanem računu, nato pa – če ga preselimo v naložbo z visokimi stroški – še ti stroški, ki delujejo tiho in neopazno, a se leto za letom seštevajo ne glede na to, ali je bilo leto na borzi dobro ali slabo.

To ne pomeni, da so vzajemni skladi slaba izbira – za nekoga, ki ceni enostavnost, osebni stik s svetovalcem in vse na enem mestu (pri svoji že obstoječi banki), so lahko povsem smiselna vmesna postaja. Le stroške je treba poznati in jih zavestno sprejeti, ne pa jih odkriti šele ob izpisu čez leta.

Zakaj je ETF pogosto najboljša izbira za dolgoročno varčevanje

Ko je obzorje daljše (recimo do polnoletnosti ali naprej), je vredno razmisliti o delu sredstev, namenjenem rasti namesto zgolj obrestim. Najpogostejša pot je mesečno vlaganje enakega zneska v en izmed priljubljenih borzno kotirajočih skladov (ETF), ki sledi širokemu delniškemu indeksu – na primer MSCI World ali S&P 500. Taki varčevalni načrti (poznani tudi kot DCA – dollar-cost averaging) so pri večini brokerjev brezplačni in tečejo avtomatsko.

Poleg neobank (Trade Republic, N26, Revolut) je za to primeren tudi Interactive Brokers (IBKR) – uveljavljen, precej večji in bolj “profesionalen” borzni posrednik, ki ima svojo funkcijo Recurring Investments (ponavljajoče se, avtomatsko vlaganje) za ameriške, kanadske in evropske delnice ter ETF-je, prav tako brez provizije za sam nakup. IBKR plačuje obresti tudi na neinvestiran denar na računu, čeprav so pogoji (minimalni zneski, stopnje po valutah) nekoliko drugačni kot pri neobankah in jih velja preveriti posebej. Za nekoga, ki mu je pomembna širša ponudba instrumentov in morda kdaj tudi bolj aktivno upravljanje, je IBKR vredna alternativa; za povsem enostaven mesečni ETF načrt pa je marsikomu bolj domača izbira ravno katera od zgoraj omenjenih neobank.

To so tvegane naložbe – vrednost lahko kratkoročno tudi precej pade, in preteklost ni jamstvo za prihodnost. Zgodovinsko gledano so globalni delniški indeksi v daljšem obdobju (10–20+ let) v povprečju prinašali okrog 7–9 % na leto, kar je precej več kot depozit ali obrestovan račun, a to nihanje je cena za ta dodatni donos. Kdor bo denar potreboval v naslednjih 2–3 letih, naj ga ne vlaga na borzo.

Kakšni so davki pri ETF-jih v Sloveniji?

ETF lahko kadarkoli prodamo – likvidnost ni ovira. V Sloveniji se dobiček pri prodaji vrednostnih papirjev obdavči po lestvici, ki se znižuje z leti imetništva:

  • do 5 let: 25 %
  • 5–10 let: 20 %
  • 10–15 let: 15 %
  • nad 15 let: 0 % (in po tem roku sploh ni treba oddajati napovedi)

Dlje ko naložbo držimo, manj davka plačamo – kar se lepo ujema z varčevanjem za vnuka, ki po naravi traja leta. Mimogrede: obresti na denar do 1.000 EUR na leto (seštevek vseh bank v EU) sploh niso obdavčene, tako da pri manjših zneskih to niti ni tema.

Kje nastane največja razlika?

Večina ljudi misli, da je pri varčevanju najpomembnejše, koliko denarja vsak mesec namenimo na stran. V resnici pa dolgoročno pogosto še večjo razliko naredi to, kam ta denar odlagamo.

Če vsak mesec namenite 50 evrov, boste v 18 letih skupaj vplačali 10.800 evrov. Na navadnem bančnem računu boste ob koncu obdobja imeli približno toliko tudi na računu, vendar bo zaradi inflacije kupna moč tega denarja precej manjša.

Že obrestovan račun naredi opazno razliko, saj denar ves čas ustvarja obresti. Še večji učinek pa lahko prinese dolgoročno vlaganje v razpršen globalni ETF, kjer se skozi leta ne obrestuje le vaš vložek, ampak tudi že ustvarjeni donosi. Temu pravimo obrestno-obrestni učinek in prav ta je razlog, da se razlika med posameznimi možnostmi z leti vedno bolj povečuje.

Najpomembnejše sporočilo tega članka zato ni, da morate izbrati najbolj zapleteno finančno rešitev. Nasprotno – bistveno je, da začnete čim prej in denarja ne pustite 18 let ležati na računu brez obresti. Čas je pri dolgoročnem varčevanju največji zaveznik.

Kaj je INR in kdaj se ga splača odpreti?

Marca 2026 je v Sloveniji stekel individualni naložbeni račun (INR) – davčna ovojnica, ki jo lahko odpre tudi mladoletnik (starš ali stari starš ga upravlja kot zakoniti zastopnik). Znotraj računa ni sprotne obdavčitve ob vsaki prodaji, ob izplačilu pa velja enotna 15-odstotna stopnja, po 15 letih od odprtja pa je izplačilo v celoti neobdavčeno. Ker rok teče od dneva odprtja računa, lahko z odprtjem takoj po rojstvu vnuka dosežemo, da bo ob njegovi polnoletnosti donos že v celoti davčno oproščen.

Past, na katero je vredno biti pozoren: na INR lahko kupujemo le instrumente, katerih izdajatelji (oz. pri ETF-jih vsi izdajatelji osnovnih naložb) sedijo v EU, EGP ali OECD. Marsikateri priljubljeni globalni ETF s precejšnjim deležem razvijajočih se trgov (npr. Kitajska, Indija, Tajvan) temu pogoju ne ustreza, medtem ko bi ETF na razvite trge (npr. MSCI World) praviloma moral ustrezati – a seznam dovoljenih instrumentov je treba preveriti neposredno pri ponudniku (NLB, OTP, Ilirika, BKS, Generali Investments, JonatanMars). Provizije pri INR ponudnikih so za majhne mesečne zneske tudi opazno višje kot pri tujih brokerjih, zato se pri manjših vsotah pogosto bolj splača vplačevati redkeje, a v večjih zneskih.

Kaj bi naredil jaz

  • Prihranke iz neobrestovanega računa najprej premaknemo na obrestovan račun (npr. Trade Republic) – hitro, brez tveganja, in strah pred aplikacijo je večinoma neupravičen.
  • Če je samostojno odpiranje računa pri tujem posredniku (še) preveč, so slovenski vzajemni skladi enostavna vmesna postaja – a velja poznati in razumeti vstopne in izstopne stroške in še posebej! letno upravljavsko provizijo, ki gloda donos ne glede na uspešnost sklada.
  • Del sredstev, namenjen dolgoročni rasti, lahko usmerimo v mesečno vlaganje v ETF – ob zavedanju tveganja in dolgega časovnega horizonta.
  • Pri prodaji upoštevamo slovensko davčno lestvico, ki nagrajuje potrpežljivost.
  • Za vnuka/otroka razmislimo tudi o INR računu, ki je lahko davčno zelo ugoden, če imamo dovolj dolg horizont.

Opomba: to je splošen pregled možnosti, ne osebno finančno svetovanje. Obrestne mere, davčna zakonodaja in ponudba INR ponudnikov se spreminjajo, zato pred odločitvijo preverite trenutne pogoje.

Viri in nadaljnje branje

Psihofizični tedenski izzivi – challenge accepted

Februarja 2017 sem zapisal:

Na enotedenske izzive sem naletel že pred časom. Verjetno ob prebiranju prispevkov na medium.com, kjer se najde nebroj vsebine s področja osebnega razvoja, produktivnosti, zdravja in podobnih motivacijskih tematik. Super branje za zmedene ljudi, ki iščejo instant rešitve, za katere sem prepričan, da celo delujejo, a se jih velika večina bralcev ne drži prav dolgo. Seveda sem redni bralec mediuma :).

Na idejo enotedenskih izzivov sem spet prišel pred parimi tedni, ko je že štartal moj 40-dnevni alkoholni post. Ni šlo za novoletno zaobljubo, pač pa za razmislek o tem, da alkohola v življenju pravzaprav ne potrebujem.

Danes smo julija 2025. Vmes sem oddelal zelo malo enotedenskih izzivov. Včasih izziv morda ni bil tedenski, pač pa sem izkoristil drugačen čas in prostor. Recimo, na dopustu v Pine beach resortu poskušam wc minute kvalitetno preživeti brez telefona. Teh minut je posledično manj, so pa precej bolj kvalitetne.

Najdaljši alkoholni post je trajal po moje 250 dni. Še par večmesečnih alkoholnih pavz se je zgodilo vmes. Prav vsak je bil odličen.

Že zelo dolgo nazaj sem preživel nekaj tednov/mesecev brez mesa. Ne spomnim se rezultata.

Danes sem se prav namenoma spet spomnil na tedenske izzive. Da prebijem:

  • poletni ljubljanski nizek pritisk,
  • nikakršno motivacijo za delo,
  • nesmisel življenja…

Ob iskanju seznama izzivov sem naletel na tale blog, kjer je Caroline že zbrala 52 tedenskih izzivov. Niso vsi idealni, so pa vsekakor zanimivi.

Vir: https://adventuresinnonsense.com

Poiskal sem nekaj takih, ki mi res ne odgovarjajo, bi bili pa psihofizično dobrodošli:

  1. coloring (imam doma vse, kar potrebujem)
  2. teden brez sladkorja; ja, prosim
  3. teden brez televizorja; vrnimo se v čas pred drugo svetovno vojno
  4. teden vsakodnevnega meditiranja; v to kvoto bi štelo tudi 5-minutno dihanje
  5. teden raztegovanja; minimalno 5-minut!
  6. teden brez mesa; kitajska kislo-pekoča juhica ne šteje
  7. teden brez socialih omrežij; trenutno imam vsaj na androidu omejitev dostop med 4pm in 0AM
  8. teden brez zapravljanja; službena malica ne šteje 🙂
  9. vsak dan 10.000 korakov; hujšamo s psi
  10. vsak dan pisanje dnevnika ali bolje bloga.

10 idej za 10 tednov. Morda bi potem nekatere lahko združeval. Ali pa bi tiste najbolj težavne večkrat ponovil.

Ok, pričnem s ponedeljkom. Veselimo se.

Vse, kar potrebuješ, je pet dobrih minut

Danes sem v Colbyjevem ponedeljkovem blogu naletel na razdelek, ki ponazarja moj boj na požiralniku že zadnjih X desetletij. Da nisem sam pri tem boju oziroma da se s podobnimi izzivi ukvarja pol človeštva, je bolj slaba tolažba.

Colby pravi, da si vedno le 5 dobrih minut stran od boljšega počutja:

  • 5 minut vadbe—tvoja energija se spremeni.
  • 5 minut pisanja—tvoje misli se zbistrijo.
  • 5 minut branja—tvoja perspektiva se spremeni.
  • 5 minut dihalnih vaj—tvoje telo se resetira.
  • 5 minut pogovora—tvoje razpoloženje se izboljša.

Kadar koli se dan zdi preveč naporen, si poskušaj zastaviti vprašanje: kako lahko najbolje izkoristim svojih naslednjih 5 minut?

Želim telovaditi in vem, da bi bilo popolnoma ok, če bi naredil samo 10 sklec. In se zadihal. In začutil celoten ramenski obroč. Ker 10 sklec je natanko 10 več kot zdaj. Na teden 70 sklec. To se pravzaprav sliši že zelo resno. 

Vsak bolj ambiciozen plan je obsojen na propad. Važen je enostaven začetek. Znova in znova. Ker vsak “znova” je 10 sklec. Enkrat pa bo skleci sledila še kakšna ali pa morda prvih 10 počepov.

A moram igrati klavir pol ure na dan? Ja, včasih mi uspe. Redko. Skoraj nikoli. 5 minut na dan je izvedljivo. To je spet pol ure na teden. In bo sigurno več. Ampak začne se s prvimi petimi.

Ždim na socialnih omrežjih, čutim, kako nervoza narašča. Kos, na garmin uri imaš dihalne vaje. Stestiral si jih na wc-ju v Pine beachu, kamor si hodil brez telefona. #male zmage Vse ti je jasno. Umakni se, dva klika si stran od dihalnih vaj. Ki trajajo natanko pet minut. Veš, da se boš umiril. Veš, da boš boljši človek.

Dodajam še en podoben seznam, gre za kontraste med zdravim načinom življenje in posledicami nezdravega življenja:

  • Lažje je vsak dan umivati in nitkati zobe, kot pa kasneje plačevati za zobozdravstvene posege.
  • Lažje si je vzeti odmor, koga potrebuješ, kot pa se kasneje pobirati po izgorelosti.
  • Lažje je biti iskren takoj, kot pa po letih skrivanja razkrivati resnico.
  • Lažje je ohranjati zdravje, kot pa si ga ponovno povrniti, ko enkrat zboliš.
  • Lažje je dnevno narediti majhen korak proti cilju, kot pa kasneje pod pritiskom naenkrat spreminjati vse.

Včasih se počutim kot Leonard v filmu Memento. Pozor, kvarnik / spoiler alert! Leonard se sam pri polni zavesti odloči, da bo zavil na napačno pot. Prav čutim ga. Na smeh mi gre od patetičnosti. Ker sam počnem isto. Vidim dve poti, ena je prava, ampak jaz grem v drugo smer. Vem, da je napačna. In če bom pogrnil, ni panike, nov neuspeh, je pa vsaj občutek domač. In vsi imamo radi domače…

90 tisoč korakov po Parizu

Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.

Pariz je bil na spisku želja naše Levinje vrsto let na samem vrhu. Pred leti ob okroglih obletnicah je že skoraj prišel na vrsto. Kasneje je na vrsto prišla še korona in Pariz je moral počakati. In poleg vseh suvenirjev in slik, ki so se vsidrale v možgane, sva na koncu iz Pariza vseeno uvozila tudi korono…

Letalski karti sva kupila že pred meseci. Za dve povratni karti iz Trevisa pri Benetkah do pariškega letališča Beauvais sva plačala 150 evrov, od tega polovica zneska odpade na dodatni mali kovček ter rezervacijo sedeža. Do Trevisa se je treba pripeljati (cca 2 uri in pol iz Ljubljane), tam pustiti avto (6 evrov na dan). Tudi mestece Beauvais ni ravno sredi Pariza. Dejansko se to letališče nahaja dobrih 80 kilometrov proti severu. A avtobusni shuttli so odlično organizirani. Za dobrih 30 evrov (povratna karta) po osebi te pripeljejo 20 minut peš stran od Slavoloka zmage in nazaj na letališče. Vožnja traja približno 80 minut.

Priprave na 4-dnevni city break so bile po drugi strani precej počasne in skope. Hotel Ibis Paris Tour Eiffel Cambronne 15ème sva si rezervirala 14 dni pred odhodom. Nahaja se v bližinu Eifflovega stolpa. V bližini pomeni cca. 20 minut sprehoda. Lokacija je bila super, zajtrk tudi, soba čista, čeprav sva se v njej počutila kot v manjši mobilni hiški.

Hotel z zajtrkom je res pametna izbira. Z močnim zajtrkom ni nervoze čez dan. V miru tudi spiješ tisti obvezni dve jutranji kavici in narediš osnovni dnevni plan. Do zajtrka v Parizu sicer ni težko priti, a price performance ni isti, po drugi strani pa kvazi zajtrk/manjši obrok/brunch tako ali tako opraviš še enkrat nekje sredi dneva.

Z letališča sva bila torej s shuttlom dostavljena na Porte Maillot. Tam bi lahko skočila na METRO, se zapeljala par postaj, prestopila na drugo linijo in bila v pol ure pri hotelu. Dan je bil prelep, midva pa vsak s svojim malim kovčkom, zato sva prvi del poti namesto z METRO-jem kar prehodila. V 20 minutah sva se znašla pri Slavoloku zmage (Arc de Triomphe), ki predstavlja začetek (ali konec) Elizejskih poljan (Champs-Élysées), gre za cca. 2 kilometra dolgo promenado do naslednje znamenitosti – Place de la Concorde. A vse to sva si ogledala šele kasneje. Najina pot se je z METRO-jem nadaljeva do 15. okrožja, kjer se je nahajal najin hotel.

Prvi dan – Eifflov stolp in hribolazci

Po namestitvi v Ibis hotel sva se odpravila proti Eifflu, do katerega sva imela cca 15 minut hoje. Odločila sva se, da se še pred prvimi ogledi osveživa v enem izmed premnogih bistrojev.

Iz Wikipedije
A bistro or bistrot /ˈbiːstroʊ/, is, in its original Parisian incarnation, a small restaurant, serving moderately priced simple meals in a modest setting. Bistros are defined mostly by the foods they serve. French home-style cooking, and slow-cooked foods like cassoulet, a bean stew, are typical.

To je bila tudi prva in praktično edina cenovna streznitev. Club sandwich za dobrih 15 evrov, Levinjin brunch mix tudi. Ampak hej, v Parizu sva, gorenjska kri – idi begaj.

Prijetno nahranjena sva se po nekaj sto metrih kar naenkrat znašla pred Eifflovim stolpom. Za nekaj minut sva se ustavila na Champ de Mars – parku pred stolpom, kjer sva prvič doživela to, kar nama je bilo v Parizu še posebej všeč. Polno skupinic, ki so poležavale po travnikih, ene opremeljene s piknik košaricami, druge oborožene samo z ljubeznijo. Samo obstati in dihati na Champ de Mars pred stolpom je bilo vredno izleta v Pariz. Joie de vivre.

Levinjo sem že vnaprej opozarjal, da si morda vseh znamenitosti ne bova mogla ogledati, bodisi ne bo kart bodisi bo prevelika gužva. Ni vredno vedno izgubljati dragocenih ur za to, da obkljukaš črtico na svojem bucket listku. Še posebej v tako zanimivih metropolah, kot je Pariz, kjer je zanimivosti neomejeno veliko, posebno doživetje pa je že samo preživljanje časa v mestu.

324-metrski Eifflov stolp iz leta 1889 slabo skriva svoja leta. Seveda je impozanten in krasen, je pa tudi krasno rjav od rje, ki ga počasi nažira. Sicer se trudijo, da bi ga do olimpijskih iger vsaj malo osvežili, a zaenkrat ne kaže ravno najbolje.

Kart za stolp si nisva omislila vnaprej, pa bi bilo to zelo priporočljivo. Kljub temu sva se sprehodila do prodajnih mest, da bi preverila, če vseeno obstaja kakšna možnost za skok na Eiffel. Ugotovila sva, da so razprodana pravzaprav samo dvigala, lahko pa vedno kupiš kombo vstopnico, ki ti omogoča, da se do prvega in drugega nadstropja dvigneš kar lepo peš po stopnicah, potem pa se postaviš v vrsto za dvigalo z vsemi preostalimi za naskok na sam vrh. Vrsta za kombo vstopnice je bila majhna, morda 15 minut čakanja. Opozorilo: pešačenja po stopnicah ne priporočam popolnim amotorikom, je vseeno kar izziv. A za povprečno zdravega občana z indeksom telesne mase pod 30 ne bi smelo biti problema.

V prvem nadstropju sva si privoščila nekaj minut počitka, razgled je že na tej višini krasen. Cene v restavraciji so bile več kot normalne. To sva opazila tudi kasneje. Cene so bile povsod približno enako visoke, ne glede na bližino znamenitosti. To vse skupaj kar poenostavi. Ni bojazni, da bi te kje ekstra obrali. Ko si žejen in ko si lačen, se vsedeš in samo uživaš. Joie de vivre.

V drugem nadstropju sva se postavila v vrsto in po dobri uri prišla do dvigala, ki vodi do vrha stolpa. Čakanje samo ni nadležno, saj lahko ves čas občuduješ mesto pod seboj. Verjetno bi se sedaj kljub vsemu odločila drugače, na Eiffel bi se odpravila takoj zjutraj, ko gužva še ni tako velika. A midva sva se imela super, vreme s svojimi 25 stopinjami nama je bilo naklonjeno.

Na vrhu si lahko najbolj zagreti omislite šampanjec v plastičnem kozarcu za 15 evrov. Priznam, bil sem neizmerno vesel, da sva se skušnjavi uspešno uprla.

Eifflovemu stolpu se v Parizu ne moreš izogniti. Kamorkoli greš, kjerkoli si, praktično povsod te spremlja. Znana je zgodba francoskega pisatelja Guy de Maupassanta, ki je vsak dan obiskoval restavracijo na Eifflovem stolpu. A razlog ni bil v tem, da bi bil Guy tako nor na stolp, pač pa je bila to edina točka v Parizu, kjer mu ga med obedovanjem ni bilo treba gledati.

Po obisku Eifflovega stolpa sva se sprehodila do Sene in naprej (oziroma nazaj) do Slavoloka zmage. Vmes sva nepričakovana našla spominsko obeležje ter tunel Pont de l’Alma, v katerem se je avgusta 1997 v prometni nesreči smrtno ponesrečila princesa Diana.

Kot že omenjeno, Slavolok zmage predstavlja začetek Elizejskih poljan (Avenue des Champs-Élysées). Gre za eno najbolj znanih ulic/avenij na svetu. Dolga je 2 kilometra in poteka med trgoma Place de la Concorde ter Place Charles de Gaulle, kjer se nahaja Slavolok zmage.

Ta dan nisva prehodila celih Elizejskih poljan, pač pa sva v enem momentu zavila desno na avenijo Winstona Churchilla, spet čez Seno do Esplanade des Invalides –  prekrasnega travnika, kjer so številni Francozi in turisti v različno velikih skupinicah že opravljali svoje vsakodnevne joie de vivre obrede, jaz pa sem izkoristil priložnost, se za trenutek osvobodil superg in podplatom privoščil brezplačno travnato masažo.

Esplanade des Invalides

Po moji masaži sva si še pred večerjo privoščila francosko pivo na prijetni mirni uličici (#happyhour). Večerjala sva v simpatičnem japonskem bistroju – ramen, kaj pa drugega.

Ker je Francija v istem časovnem pasu kot Slovenija, vseeno pa precej bolj zahodno, je dan izredno dolg. Še ob desetih zvečer je bilo precej jasno. Super za turiste.

2. dan – vse bova prehodila

Drugi dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta in z izdelavo najbolj osnovnega dnevnega plana. Na Google zemljevidu sva si označila znamenitosti, za katere sva smatrala, da sodijo v približno isti rajon. Pa ne po oznakah pariških okrožij (20 jih je), pač pa po medsebojnih oddaljenostih, dan sva nameravala preživeti na nogah, ne po metrojih.

Najprej sva šla do Doma invalidov (Les invalides). Dan poprej sva se recimo sprehajala po travniku, ki se nahaja na drugi strani, ne da bi točno vedela, kaj se nahaja v mogočnem kompleksu.

V sprednjem delu ogromnega kompleksa se nahaja Napoleonova grobnica. Vsekakor se splača vzeti kombo vstopnico, s katero si lahko poleg Napoleonove grobnice ogledaš še vojni muzej, muzej novejše zgodovine, poseben prostor v kleti pa je namenjen Charles de Gaullu, enemu največjih (dobesedno) francoskih državnikov, ki je vodil francoski odpor med drugo svetovno vojno, kasneje pa je bil nekaj časa tudi francoski predsednik.

Po ogledu celotnega kompleksa Les Invalides sva se še enkrat, in ne zadnjič, sprehodila čez Esplanades des Invalides ter čez Seno do Place de Concorde, enega glavnih pariških trgov na koncu Elizejskih poljan. Med najinim obiskom so Place de Concorde že pripravljali na zadnjo etapo kolesarske dirke po Franciji, ki se tradicionalno zaključi na Elizejskih poljanah.

No, na Place de Concorde je bilo zabavno tudi med francosko revolucijo. Tu so namreč javno usmrtili francoskega kralja Ludvika XVI, njegovo ženo Marie Antoinette, leto kasneje pa tudi Maximilien Robespierre-a, enega izmed najbolj pomembnih figur francoske revolucije. Ja, revolucija žre svoje otroke…

Malo daljši počitek za dušo in telo sva si privoščila na Vrtu Tuileries (Tuileries Garden). Gre za park, ki povezuje Place de Concorde in Louvre. Ta javni park je fantastičen. Poln vodnjakov, različnih kipcev, klopc in stolov. Kot pravi severni Balkanec sem najprej pomislil na vse neprivezane stole, ki bi pri nas že prvo noč dobili dodatne noge ali pa bi jih v najmanj slabem primeru samo polomili.

Spodnji del Tuileries Garden zaključuje Carrousel Garden, kjer stoji Napoleonov slavolok zmage – Arc de Triomphe du Carrousel.

Parkom sledi muzej Louvre – ena izmed dveh najbolj pomembnih znamenitosti, ki jih nisva obiskala od znotraj. Ogledala sva si zunanjost, nezgrešljivo piramido, ki je imela pomembno vlogo v filmu Da Vincijeva koda s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Muzej je bil za javnost prvič prav zares odprt ravno v času francoske revolucije.

Glavni razlog za ne-obisk je bil čas. Grand Louvre je ogromen, hrani skoraj 400.000 predmetov ter 35.000 umetniških del. Gre za najbolj obiskan muzej na svetu. Kljub temu si upam trditi, da več kot 90% obiskovalcev poleg slike Mona Lise Leonarda Da Vincija ne pozna še enega eksponata. Kljukica na bucket listi? Ne, hvala. Se vidimo v naslednji vojni.

Minutko hoje stran se nahajata oba najbolj znamenita pariška otoka – Île Saint-Louis in Île de la Cité. Slednji je še posebej znan po stolnici Notre Dame (v prevodu Naša gospa v Parizu). Katedrala je od aprila 2019, ko jo je prizadel požar, zaprta in v prenovi. V nekaj dneh po tragičnem dogodku so različne pravne in fizične osebe obljubile skoraj milijardo evrov pomoči. A ni zanimivo, kako hitro se najde denar za verski beton, za kaj bolj človeškega ga pa kar ni in ni. A o tem morda kdaj drugič…

Z otoka Île Saint-Louis sva peš-pot nadaljeva proti trgu Bastilija (Bastille). Tu se je 14. julija leta 1789 zgodil napad revolucionarjev na utrdbo, v kateri sta domovala orožarna in zapor, zato ta dan predstavlja pričetek francoske revolucije, Francozi pa danes vsako leto na 14. julij obeležujejo državni praznik – dan Bastilje.

Ob prijetni 3-evrski kavici sva se na trgu Bastilja odločala, v katero smer bova šla preživet popoldanski del dneva. Lahko bi se sprehodila do pokopališča Père-Lachaise, najbolj obiskanega pokopališča na svetu, kjer je pokopanih veliko znanih Francozov in tujcev.

Odločila sva se za sprehod do predela Montmartre. Sprehajanje po pariških ulicah je že sam po sebi en tak “joie de vivre”, saj so zgradbe izredno lepe in v bistvu pomembna značilnost sodobnega Pariza. Razlog je v tem, da so ob zadnji večji obnovi mesta v drugi polovici devetnajstega stoletja gradnjo stavb omejili na višino šestih nadstropij. V mestu je zato zelo malo stolpnic, te so nastale šele v zadnjem obdobju.

Po slabi uri hoje sva prispela v predel Montmartre, ki se nahaja na manjšem hribčku. Čisto na vrhu stoji zelo znana bazilika Sacré Coeur. Vzpon po ulicah in stopnicah je kar naporen, tisti že rahlo utrujeni si lahko privoščite vzpenjačo, ki te v minuti in pol pripelje do bazilike. Razgled od tod je res veličasten, vidi se praktično cel Pariz.

Čeprav je Montmartre na vzpetini, je ta predel res simpatičen. Tak – bohemski, z nižjimi hišami, z lokalčki in trgovinicami. Bohemski je postal konec devetnajstega stoletja v času t.i. Belle Époque obdobja, ko so v tem okrožju živeli in ustvarjali številni znani umetniki.

Z Montmartra sva se spustila do Pigalla, ki je najbolj znan po seks šopih in kabaretih, tu recimo domuje Moulin Rouge. To pot sva se pred njim samo slikala, morda si bova kdaj drugič ogledala tudi kakšno predstavo.

Večer drugega dne sva zaključila v vietnamski restavraciji ob fantastični Pho juhi.  Še zdaj mi kdaj srce bridko zajoče ob misli nanjo.

3. dan – Versailles in križarjenje po Seni

Tretji dan se je kot po planu začel s simpatičnim hotelskim zajtrkom, dvema šalicama kafeta, dnevni plan pa je bil že vnaprej določen. Svetlejši del dneva naj bi preživela v mestecu Versailles, večer pa ob večerji na ladjici, ki pluje po Seni.

Do železnice, ki pelje v Versailles, sva imela slabe pol ure hoje, še nekaj manj pa je trajala sama vožnja. Karte za ogled Versajske palače je potrebno vnaprej kupiti prek spleta. Midva tega nisva naredila, zato sva vedela, da greva v Versailles bolj kot ne na ogled zunanjosti palače ter vrtov. Ogled teh je večinoma brezplačen, razen ob dnevih, ko aktivirajo vodomete, ki poplesavajo ob zvokih klasične glasbe. Ni slabo, sploh ni slabo.

V vrtovih sva preživela skoraj tri ure. Privoščila sva si tudi mini piknik s sendviči, kavo in rdečim vinom. Hrano in pijačo sva si kupila v edinem bifeju med vrtovi, upravičeno sva pričakovala predrzno visoke cene, a glej ga zlomka, cene so bile take kot drugod po Parizu.

Versajska palača je z odebeljenimi črkami ostala na najinem bucket listku, pa čeprav sem jo obiskal že pred 24 leti ob svojem prvem obisku Pariza. Je kot palača Schönbrunn na Dunaju, a na kubik. Arhitekt schönbrunnske palače se je namreč pri projektiranju zgledoval ravno po versajski.

Vrhunec najinega potepanja po Parizu je bilo večerno križarjenje po Seni.  Variant čolnarjenja po Seni in firm, ki čolnarjenje ponujajo, je sicer precej. Levinja nama je izbrala dve in pol urno večerno križarjenje, na kateri so nam postregli s kozarcem šampanjca, večhodnim menijem in vrhunskim vinom. Nekateri bolj resni gosti so si poleg klasične sladice privoščili še kos staranega sira. Med panoramsko vožnjo, ki jo je obogatila pevka s prepevanjem uspešnic, smo si lahko ogledali nekaj znamenitosti, ki sva si jih sicer z Levinjo ogledala tudi od blizu.

Namesto zaključka

Ah, Pariz, presegel si vsa pričakovanja. Dolgi topli dnevi, številčni parki in njih zelenje, ogromno zgodovine in številne uličice. Vsega je preveč, tudi turistov, a prav vsemu se lahko izogneš. In Parižani, pa saj vi govorite angleško. Grdo so govorili o vas, vi pa samo takole na “joie de vivre” ves čas.

Komaj čakava, da se vrneva…

Madžarsko termalno jezero Heviz – oddih za bodoče upokojence

Kako predstaviti dopust avgusta 2021 ob termalnem jezeru Heviz? Dobra cestna povezava, ugodne cene, zeleno kovid območje, nekaj novega, nobenih Slovencev, adults only – to je nekaj ključnih besed za uspešen dopust po glavnem poletnem dopustu.

Termalno mestece Heviz je od Ljubljane oddaljeno približno 3 ure, če pa vmes v Celju skipaš še otroke pri tastu in tašči, poješ zajtrk in spiješ kavico, ostane do Heviza le še dobri 2 uri vožnje, večino po avtocesti, le zadnjih nekaj kilometrov po regionalni cesti.

Na madžarsko vinjeto sva skoraj da pozabila, čeprav smo jo pred leti že potrebovali, ko smo med novoletnimi počitnicami obiskali Budimpešto. V zadnjem momentu mi je nekaj zašumelo v glavi, da sva na nekaj pozabila. A nič ne de, Madžari uporabljajo elektronski sistem vinjet, kupila sva jo na eni od zadnjih Petrolov na pomurski avtocesti. Prodajalcu poveš registrsko številko, obliko avta, plačaš 15 evrov in uala, si že v madžarskem sistemu. Nobenih nalepk, nobenega packanja.

Mejo z Madžarsko sva prestopila pri Pincah. Meje dejansko ni, saj so mejne objekte na obeh straneh odstranili že pred leti. Tudi ni zoženja ceste in morebitnega preverjanja PCT-je, saj je bila Madžarska vsaj v začetku avgusta popolnoma zelena, dejansko je cela država živela brez omejitev, kar vključuje tudi ne-nošenje mask v zaprtih prostorih.
In ja, četudi je Slovenija že ves čas zahtevala PCT za vstop v državo, tudi nazaj grede meje na Pincah ni bilo, nihče ni preverjal PCT dokazil.

Dopust od dopusta

Ideja o dopustu po glavnem družinskem dopustu se je porodila enkrat konec šolskega leta. A ne bi bilo super, če bi po dopustu za nekaj dni še sama z Levinjo pobegnila nekam?

Valencia se je slišala mikavno, leti iz Trsta so res ugodni. A ne-polna precepljenost, prehod iberskega polotoka v rdečo barvo pa tudi ni obetal nič pametnega. Toskana, Italija? Ha, blizu in z avtom, a ne avgusta. Italijani so v času korone avgusta (ferragosto) množično dopustovali doma. In če že niso dopustovali, pa vsaj kuhali niso, zato so bile restavracije polno zasedene. Pa drugič.

Slovenija je bolj kot ne že takoj odpadla. Cene so zaradi turističnih bonov poblaznele.

Spomnil sem se, da sem nekje na tviterjih prebral zgodbo o blazno ugodnem kosilu s pijačo vred za 30 evrov nekje na obali Blatnega jezera (madžarsko Balaton, nemško Plattensee) na Madžarskem.

Levinja je par tednov kasneje v roke vzela Booking in v radiju krožnice, ki ji je tisti dan odgovarjal, iskala hotelske namestitve. In tudi sama našla Madžarsko oziroma kar direktno Heviz.

Heviz – dopust za upokojence vseh starosti

Zdraviliško mestece Heviz je zelo malo. Skoncentrirano je na par prijetnih uličic, ki spominjajo na obmorska mesteca. Veliko trgovinic, nekaj gostilnic in bifejev, nekaj hotelov.

Ker gre za naselje, ki je zraslo na severnem pobočju gore Keszthely, na dnu najdemo slavno jezero, sledijo že omenjene turistične uličice, vse drugo pa predstavljajo stanovanjski objekti – manjše hiške, zgrajene v tipičnem  dolgočasnem socialističnem madžarskem slogu, od katerih jih skoraj polovica ponuja turistične namestitve. Kar nekaj hiš se tudi prodaja, zgleda da jim jo je korona trdo zapredla.

Kar težko verjameš, da so v prvih par stoletjih našega štetja tu hodili Rimljani. A brez njih bi bil Heviz danes po vsej verjetnosti precej manj poznan. V Hevizu si zato lahko ogledaš grobnico rimskega vojaka z okostjem ter rimski ruševinski vrt.

Bonvital – odličen hotel za super ceno

Spala sva v hotelu Bonvital, ki se nahaja na eni od glavnih uličic Heviza. Rezervacija prek njihove spletne strani je bila ugodnejša od Bookinga.

Hotel je bil najmanj na ravni štirih zvezdic pri nas ali na Hrvaškem. Prostorne sobe, odličen polpenzion, simpatični notranji bazen s savnami. Plačljivi parking se je nahajal ob vhodu v hotel. Cenovno bi rekel, da je bil kakšnih 20 do 30% ugodnejši od podobnih hrvaških hotelov v istem terminu.

Kosilo sva si privoščila v eni izmed gostilnic, največkrat sva vzela odlično golaževo juho. Le prvi dan sva naredila napako in naročila ploščo z mešanim mesom, za naslednjih par ur sem prostovoljno prestopil k vegetarijancem.

Vsak večer je imelo kar nekaj lokalov živo muziko – solo ali v dvoje. Pravi oddih brez hrvaških hitov.

Heviz – največje aktivno termalno jezero na svetu

Glavna znamenisto Heviza je seveda termalno jezero. Horde pravih in delovnih upokojencev se dnevno valijo proti jezeru. Heviz dejansko pomeni termalna voda.

V jezeru se lahko kopamo skozi celo leto, saj je temperatura vode vedno prijetna, poleti tudi čez 30°C. Voda je menda rahlo radioaktivna, zato po zvočniku vsake toliko opozarjajo, da se več kot 20 minut naenkrat ne bi smeli zadrževati v vodi. In to pravilo upošteva natanko nihče. Čeprav zaradi vegetacije, veliko je lokvanjev, voda ne zgleda ravno čista, so vrelci tako močni, da se celotna voda v jezeru samodejno zamenja vsake nekaj dni.

Heviz - termalno jezero
Heviz – termalno jezero

Celotni kompleks termalnega jezera je zanimiv tudi zaradi arhitekturne umestitve pomožnih objektov, ki stojijo na stebrih na jezeru. Ob vstopu so garderobe, potem pa precej prostora za ležalnike ter stopničke za dostop do jezera.

Plavalna palica črv / špaget – obvezen vodni pripomoček

Že prvi dan sva se z Levinjo s hotelskega balkona čudila sprehajalcem, namenjenih na jezero, ki so bili poleg obvezne plažne opreme vsi – brez izjeme opremljeni z vodnimi črvi. Tudi trgovinice so jih prodajale.

Plavalni črv
Plavalni črv – obvezen pripomoček za lebdenje v vodi

Na recepciji hotela sva dobila malo bolj ugodne karte za kopanje in ob nakupu nama je receptor ponudil tudi brezplačni najem črvov. Ok, za ta denar jih pa vzameva.

Odpiralni čas in cenik preverite na uradni strani.

Ko zaplavaš v jezeru, ti takoj postane jasno, da brez črva ne bi šlo prav daleč. Voda je težja, čeprav ne zgleda, je bolj gosta, zato je plavanje precej oteženo. Zato si med noge udobno namestiš črva in se predaš termalni relaksaciji.

Poleg črvov, ki prevladujejo, si plavalci pomagajo tudi s klasičnimi vodnimi obroči in rokavčki.

Na potep z električnim kolesom

Heviz je od Balatona – Blatnega jezera oddaljen le slabih 10 kilometrov. Kot nalašč za izposojo električnega kolesa v turističnem centru, ki se je nahajal na začetku najine ulice. Najem električnega kolesa za en dan je stal samo 16 evrov, kar je skoraj pol manj kot pri nas. In ko rečem za ‘en dan’, je to dejansko 24 ur.

S kolesi sva se najprej spustila do Blatenskega Kostela oziroma Keszthely-ja, simpatičnega kraja ob Blatnem jezeru. Pot sva nadaljevala po severnem strani vse do Szigligeta. Tam sva si privoščila pivo in pico.

Pristanišče Szigliget
Pristanišče Szigliget

Ko si s kolesom, imaš čas opazovati pokrajino. Peljala sva se mimo nekaj plaž. Večinoma so bile precej polne, verjetno z domačimi gosti. Za naju, navajena na Jadransko morje, se je vse skupaj zdelo precej patetično in nič kaj vabljivo. Ker gre za jezero, je obala pravzaprav travnata, voda pa, kot se za blatno jezero spodobi, blatno.

Če bi se nama časovno poklopilo, bi se z ugodnim trajektom prepeljala na drugo stran jezera do kraja Balatonkeresztúr, od koder bi se potem po spodnji strani vrnila v Heviz. Žal so urniki trajektov precej shirani.

Na koncu sva z električnimi kolesi naredila približno 70 kilometrov. In čeprav so bila e-kolesa precej turistična in okorna, kot da bi na ljubljanski Bicikelj namontiral baterijo, je bila vožnja res zabavna in res nezahtevna. Sploh v številne klance je šlo zelo enostavno.

Ker nama je ob povratku v Heviz ostalo še nekaj baterije, sva se zapeljala še do nekaterih znamenitosti v Hevizu.

Namesto zaključka

Super izkušnja, ki jo bo treba ponoviti. Če ne v naslednjih letih, pa v naslednjih desetletjih.

 

Hungarian thermal lake Heviz – a vacation for future retirees

What’s the best way to present a vacation at the thermal lake Heviz? An excellent road connection, a green covid area, something new, and no Slovenians, only adults – these are some of the key ingredients for a successful summer vacation after the main holidays.

The thermal town of Heviz is about 3 hours away from Ljubljana, but if you leave the children with your father- and mother-in-law in Celje, eat breakfast and drink coffee, it only takes a short 2 hours to drive to Heviz, most of it on the highway, only the last few kilometers on the regional road.

We almost forgot about the Hungarian vignette, despite needing it when we visited Budapest during the New Year period a couple of years ago.
It occurred to me at the last minute that we had forgotten something. But we did not panic, the Hungarians use an electronic vignette system. We bought it at one of the last gas stations on the Pomurje highway. You tell the seller the registration number, and the type of car, pay 15 euros, and voila, you are already in the Hungarian system. No stickers, no packaging.

Pince is where we crossed the border with Hungary. Both sides have removed their border facilities years ago, so there’s no border. There have also been no narrowing of the roads or possible checks on the PCT since Hungary was green at the beginning of August, meaning no masks are required.

A vacation from a vacation

An idea for a vacation after the big family vacation came up once at the end of the school year. Wouldn’t it be great if Levinja and I could escape somewhere alone after our vacation?

Valencia sounded tempting, flights from Trieste are cheap. But incomplete vaccination and the transition of the Iberian Peninsula to red did not promise anything wise either. Tuscany, Italy? Ha, close and by car, but not in August. During the corona period in August (ferragosto), Italians took a massive vacation at home. And if they weren’t vacationing, at least they weren’t cooking, so the restaurants were full. Maybe another time.

Slovenia was not a serious option. Prices have increased crazy because of tourist vouchers.

There was a story on Twitter about a ridiculously good lunch with a drink for 30 euros somewhere on the shore of Lake Balaton (Hungarian Balaton, German Plattensee).

Then, Levinja took Booking into her own hands, and found Hungary herself, or rather Heviz.

Bonvital – a great hotel for a great price

We slept in the Hotel Bonvital, located on one of the main streets of Heviz. Booking through their website was cheaper than Booking.com.

The hotel was at least at the level of four stars compared to similiar hotels in Croatia. Spacious rooms, excellent half board, pleasant indoor pool with saunas. Paid parking was at the entrance to the hotel. In terms of price, I would say that it was about 20 to 30% cheaper than similar Croatian hotels in the same period.

We had lunch in one of the inns, most of the time we had the excellent goulash soup. It was only the first day we made a mistake and ordered a plate with mixed meat, and for the next couple of hours I voluntarily ate vegetarian.

Every night quite a few bars had live music – solo or duo. A real break without Croatian hits.

Heviz – the largest active thermal lake in the world

The main attraction of Heviz is, of course, the thermal lake. Hordes of real and working retirees flock to the lake every day. Heviz actually means thermal water.

You can swim in the lake all year round, as the water temperature is always pleasant, even over 30°C in summer. Apparently, the water is slightly radioactive, so they warned us about it every now and then over the loudspeaker. This is because you shouldn’t stay in the water for more than 20 minutes at a time. And exactly no one follows this rule. Although the water does not look very clean because of the vegetation, there are many water lilies, the springs are so powerful that the entire water in the lake is automatically replaced every few days.

Heviz – termalno jezero

The entire complex of the thermal lake is also interesting due to the architectural placement of auxiliary buildings, which stand on pillars on the lake. There are changing rooms at the entrance, and then plenty of space for deckchairs and steps to access the lake.

Worm / Spaghetti swimming rod – a must-have aquatic accessory

Already on the first day, Levinja and I marveled from the hotel balcony at the walkers destined for the lake, who, in addition to the obligatory beach equipment, were all – without exception – equipped with water worms. Small shops also sold them.

Plavalni črv
Plavalni črv

At the hotel reception, we got slightly more favorable tickets for swimming, and with the purchase, the receptionist also offered us a free rental of worms. Ok, we’ll take them for this money.

When you swim in the lake, it immediately becomes clear to you that you wouldn’t be able to go very far without a worm. The water is heavier, although it doesn’t look like it, it is denser, so swimming is much more difficult. That’s why you comfortably place a worm between your legs and indulge in thermal relaxation.

In addition to the worms that dominate, swimmers also help themselves with classic water rings and gloves.

Go for a ride with an electric bike

Heviz is only less than 10 kilometers from Balaton – Lake Balaton. Perfect for renting an electric bike at the tourist center which was located at the beginning of our street. Renting an electric bicycle for one day costs only 16 euros, which is almost half as much as in Slovenia. And when I say ‘one day, it’s 24 hours.

We first went down with our bikes to Blatenski Kostel or Keszthely, a nice place by Lake Blatno. We continued along the northern side to Szigliget. We had beer and pizza there.

Szigliget port

 

When you are on a bike, you have time to observe the landscape. We drove past several beaches. They were mostly quite full, probably with local guests. For us, used to the Adriatic Sea, the whole thing seemed rather pathetic and not at all inviting. Since it is a lake, the shore is grassy and the water, as befits a muddy lake, muddy.

If the time was right, we would take a cheap ferry to the other side of the lake to Balatonkeresztúr, from where I would then return to Heviz on the lower side. Unfortunately, ferry schedules are quite varied.

In the end, we did about 70 kilometers with electric bikes. And even though the e-bikes were quite touristy and clumsy, like installing a battery on a Ljubljana Bicycle, the ride was really fun and undemanding. Even the many slopes were very easy.

Since we still had some battery left when we returned to Heviz, we drove to some attractions in Heviz.

Instead of a conclusion

A great experience that will have to be repeated. If not in the next years, then in the next decades.

77 kilometrov v novembru

180 kilometrov v juliju. 2012.

“Dolg mesec je za mano. Serija 17. tekov. Najdaljši le nekaj čez 15 kilometrov, večina pa med 8 in 10 kilometri. 18 ur teka. 16.500 s tekom porabljenih kalorij.”

0 kilometrov v avgustu. 2012.

“Po rekordnem julijskem mesecu sem se še pred dopustom odločil, da dokončno prekinem s tekom. Do nadaljnjega. Ni bilo več užitka. Nikakršnega.”

Že dolgo nisem spravil skupaj za več kot par tekov v krajšem obdobju. Letos poleti celo dva. Enega na jadranju, kjer so me fantje na otoku celo pozabili. Drugega v Umagu med redkim krajšim dopustom.

In potem spet nič.

Vsaj kolesarstvo se je letos zgodilo. Z rogliči in s pogačarji in z vsem koronskim kaosom sta dve simpatični kolesi dobili nov dom. No, tudi HIIT, ko ni bilo popolnega koronskega zaprtja, ni počival. Super je (bil).

77 kilometrov v novembru, 77 več kot v oktobru.Začelo se je kratko in počasi. Nadaljevalo kratko in počasi. Kar 11 tekov.

Tistih prvih par tekov je bilo res napornih. Onke, za katere sem pred par leti upal, da me bodo spravile v pogon, so me spravljale v obup. Nobene mehkobe za moja občutljiva stopala. Ravno nasprotno, zgornji del in nart sta se dajala kot mladoporočenca, ki se pred poroko nista dovolj dobro spoznala. En sam obup za 120 evrov.

In tako kot je par letna ideja o kolesu dozorela med korono, so tudi novi trail supergi prišli na vrsto.

Raidlight Responsiv Ultra, velikost 47

Bog je, sem si rekel, ko sem jih prvič sprobal. Več kot eno leto sem jih imel ogledane, vmes sem si jih namreč parkrat sposodil pri prijateljih.
So mehki povsod naokrog, s podplatom, pripravljenim tudi na slabše razmere. Verjetno so malo težji, kar pa je zanemarljiva slabost, saj tudi sam nisem samo malo težji.

Ob prvih tekih sem se ubadal tudi z bolečinami levo od križa ter povsod okoli bokov in medenice. Nikoli nisem prav zares verjel, da gre za kakšne težave s kostmi ali sklepi.
A lej ga zlomka, če se je le dalo, sem po vsakem teku na igralih/lojtri za blokom naredil par statičnih raztegov v stran in naprej. In ko sedim na kavču, tudi izvajam raztege. Počasi in brez bolečin.
In glej ta istega zlomka, bolečin pri taku praktično ni več.

Če še zategnjenost meč uredim, bom morda pa dejansko prišel na pota stare slave. Ko se je teklo 10 ali 20 kilometrov, jaz pa nisem na noter jokal od bolečin.

Pozna jesen in zdaj zima se mi za tek zdita zelo primerna. Še iz tekaških časov se spominjam, da je zima, ko ne piha sibirski veter ter temperature ne presegajo -10 stopinj C, super za teke.
Zvečer v temi lovimo zadnje minute pred policijsko uro, pohodniki pa na srečo večino svojih sprehodov opravijo čez dan, ko je svetlo.

Pred nami je december, sneg je, tudi dva teka sta že opravljena. Mater je fejst, veselimo se :).

Prodana nevesta

Sva šla pred desetletji z drago materjo v opero, ko o ogromni črni riti za opero v operi sploh še niso razmišljali. Sedela sva nekje precej na sredi na enem od balkonov. Kaj so igrali, se ne spomnim. Spomnim pa se, da je bilo lepo.

To soboto sva šla z drago levinjo v opero. Črna rit obstaja. Pod njo sem pred tednom dni zamenjal karte za Nabucco za Prodano nevesto Bedricha Smetane. Smo izkoristili zelo toplo septembrsko soboto za skok v morje.

Bogi orkerster, kam so vas stlačili
Seveda opera rabi orkester. A o tem nisem razmišljal do trenutka, ko sem hodeč proti tretji vrsti, kjer sva imela sedeža, ugotovil, da je celoten orkester postavljen pod oder.

(Vir: http://www.amazing-places.com/)
Čikaška opera
(vir: www.amazing-places.com)

Edini stik orkestra z zunanjim svetom je imel dirigent. Iz tretje vrste sem ga lahko celo opazoval pri delu. Spominjal me je na lik Markota iz filma Underground/Podzemlje Emirja Kusturice, ki ga igra Miki Manojlovič. Marko živi in upravlja življenje v podzemlju, ve pa, da zunaj obstaja svobodni svet, vsake toliko tudi prileze na plano.
Dopuščam možnost, da se s kakšnega višjega mesta v operi situacija z orkestrom ne zdi tako tragična.

Zgodba komične opere Prodana nevesta je preprosta, a ravno dovolj z(a)vita, da ne-poznavalca na koncu prijetno sezuje. Zanimivi liki, res lepe interpretacije. Branko Robinšak in Mojca Bitenc sta odigrala in odpela glavni vlogi. Več ur akcije, troje dejanj, dva premora, deci odličnega v kleti, vse skupaj je res prehitro minilo. Bo treba ponoviti. Večkrat.

“Jaz sem Cankar – in to ti pove vse!”

Dragi Ivan,

minilo je leto 2018, tvoje leto, 100 let od tvoje smrti, jaz pa nisem spisal nobenega bloga, tudi nobene prireditve tebi na čast nisem obiskal.

Obljubim, da bo zame leto 2019 bolj Cankarjevo, kot jih je bilo zadnjih deset.

V četrtek sem v NUK-u obiskal vodeno razstavo o pismih Ivana Cankarja, ki je potekala zadnjič. In bil sem edini udeleženec. Ena na ena z avtorjem razstave, mladim Cankarjevim poznavalcem Žigom Cerkvenikom.

Manjši razstavni prostor je Žiga zapolnil z anekdotami o Ivanu kot resnični osebi. Ivan, kot ga poznamo iz knjig, je počakal ob strani. Da obstajata dva, se je zavedal tudi sam. Morda je bilo zato njegovo življenje tako kratko, bil je fizično in psihično šibak.

Zame je bil obisk razstave ena velika doza sreče. NUK je že sam po sebi veličastna stavba, v njej sem pred dvajsetimi leti preživel kar nekaj tednov, ko sem bil še mlad in nadobuden študent prava. In tak sem bil točno teh nekaj tednov, nič več. Vstopnine ni bilo, kar mojemu delu gorenjskih korenin vedno prinese nasmešek na obraz. In spoznavanje zgodb o Ivanu Cankarju… Bil je genij, ne prej ne potem ni bilo več takega pri nas. Kar je imel, je razdal, umrl je praktično brez kakršnegakoli imetja. Ostale so samo povezane besede, tako ritmične, kot je bilo vedno njegovo zaljubljeno srce na Tičnici, od koder prihajam.

Tudi z Žigovo pomočjo sem se odločil, da Cankar sodi v svoj čas in da naj tam tudi ostane. Primerjav, pa če prav ob stoletnici, ne maram. Ker kaj pa naj bi se v sto letih spremenilo? Pisal je za ljudi, elita ga ni marala, tudi zato je bil taka zvezda. In tako je danes in tako bo čez novih sto let.