Občutek za ritem ali ritmična zmešanost?

Če se grdo držiš, grdo tudi misliš. Če se veliko smejiš, dlje časa ostaneš pozitiven. Takih kombinacij bi lahko verjetno našteli nebroj. Kar je zanimivo, je to, da naši možgani ne vedo, ali se grdo držite z razlogom oziroma se smejite zaradi dobrega vica. Tu nastopi prvi vic: joga smeha. Smejmo se:

Ideja je, da če se smejite, četudi brez razloga, žičke od trupla do možganov sporočajo, da se imamo fino, zato možgani pričnejo sproščati endorfine – hormone sreče. Se pravi, lahko slišite najbolj smešen dialog v kakšni tv seriji (predlagam angleški The Office) in se tolčete po kolenih, ali pa sedite na straniščni školjki in se preprosto prisilite v smejanje. V obeh primerih vas bodo oblili endorfini, kar pa sploh ni slabo.

Kljub očitnim dobrim izkušnjam, vas zgornji video težko prepriča, da se tudi sami lotite take telovadbe. A dejstvo ostaja: smej se in svet okoli tebe bo lepši.

Po drugi strani poznamo ljudi, ki jim konici ustnic venomer silita navzdol. Taki ljudje so le redko dobrovoljni, prepoznate pa jih že na daleč. Moški z brki so na pogled še bolj zoprni, ženske pa zgledajo kot pehte, nova frizura jim preprosto ne pomaga pri manj zoprnem izgledu.

In potem pridejo na vrsto moje noge. Od kar pomnim pa verjetno še par let prej, hudo ritmično, a na pogled precej nervozno premikam noge. Poznam dva glavna ritma: počasnejše zamahovanje obeh nog, tako da noge pod 90-stopinjskim kotom razmakneš in spet približaš skupaj. In ponavljaš v nedogled. Drugi ritem je precej hitrejši: izbereš le eno nogo, ki jo pokrčiš na 90 stopinj, potem pa jo v nedogled s peto dviguješ v norem ritmu, ki je še za utripanje kolibrijevih kril prehitro.

Čeprav sem leta sebi in okolici govoril, da gre samo za blazen glasbeni posluh in neizkoriščen bobnarski potencial (v to še zmeraj verjamem!), od prejšnjega tedna dalje priznavam, da za ritmično zmešanost stojijo živci, stres, ________ (vstavi poljubno neudobno besedo). A to sploh ni problem. Če smejanje sprošča endorfine in če grd pogled vodi v negativno razmišljanje, potem ritmična zmešanost ne-hote vodi k proizvajanju dodatnega stresa. Če so noge stalno aktivne, možgani ne morejo ne-misliti, da truplo ni v nevarnosti. Seveda se bo postavilo v obrambni položaj, seveda bo pripravljeno na beg.

Ne gre za sindrom nemirnih nog. To je šele hudič.

Rešitev?
Še vedno parkrat na dan začnem z nožnimi bobnarskimi vajami, a se hitro zalotim in prekinem tako početje.

Prve ugotovitve?
Če imam noge pri miru, dlje časa ostajam miren. Sploh za mizo z več osebki, kjer sem ponavadi hitro postal nemiren.

Danes sem prvič v službi stestiral calm.com. Vzel sem si pet minut in meditiral. Seveda nisem imel popolne tišine, a že popolno mirovanje in poslušanje prijetne glasbe in glasu, je sproščujoče.

Cilj? Happy :).

Look up – Poglej okoli sebe

Look Up.

I have 422 friends, yet I am lonely.
I speak to all of them everyday, yet none of them really know me.

The problem I have sits in the spaces between,
looking into their eyes, or at a name on a screen.

I took a step back, and opened my eyes,
I looked around, and then realised
that this media we call social, is anything but
when we open our computers, and it’s our doors we shut.

All this technology we have, it’s just an illusion,
of community, companionship, a sense of inclusion
yet when you step away from this device of delusion,
you awaken to see, a world of confusion.

A world where we’re slaves to the technology we mastered,
where our information gets sold by some rich greedy bastard.
A world of self-interest, self-image, self-promotion,
where we share all our best bits, but leave out the emotion.

We are at our most happy with an experience we share,
but is it the same if no one is there.
Be there for you friends, and they’ll be there too,
but no one will be, if a group message will do.

We edit and exaggerate, we crave adulation,
we pretend we don’t notice the social isolation.
We put our words into order, until our lives are glistening,
we don’t even know if anyone is listening.

Being alone isn’t the problem, let me just emphasize,
that if you read a book, paint a picture, or do some exercise,
you are being productive, and present, not reserved or recluse,
you’re being awake and attentive, and putting your time to good use.

So when you’re in public, and you start to feel alone,
put your hands behind your head, and step away from the phone.
You don’t need to stare at your menu, or at your contact list,
just talk to one another, and learn to co-exist.

I can’t stand to hear the silence, of a busy commuter train,
when no one wants to talk through the fear of looking insane.
We’re becoming unsocial, it no longer satisfies
to engage with one another, and look into someone’s eyes.

We’re surrounded by children, who since they were born,
watch us living like robots, and think it’s the norm.
It’s not very likely you will make world’s greatest dad,
if you cant entertain a child without a using an iPad.

When I was a child, I would never be home,
I’d be out with my friends, on our bikes we would roam.
We’d ware holes in our trainers, and graze up our knees;
we’d build our own clubhouse, high up in the trees.

Now the parks are so quiet, it gives me a chill
to see no children outside and the swings hanging still.
There’s no skipping or hopscotch, no church and no steeple,
we’re a generation of idiots, smart phones and dumb people.

So look up from your phone, shut down that display,
take in your surroundings, and make the most of today.
Just one real connection is all it can take,
to show you the difference that being there can make.

Be there in the moment, when she gives you the look,
that you remember forever, as when love overtook.
The time you first hold her hand, or first kiss her lips,
the time you first disagree, but still love her to bits.

The time you don’t need to tell hundreds, about what you’ve just done,
because you want to share the moment, with just this one.
The time you sell your computer, so you can buy a ring,
for the girl of your dreams, who is now the real thing.

The time you want to start a family, and the moment when,
you first hold your baby girl, and get to fall in love again.
The time she keeps you up at night, and all you want is rest,
and the time you wipe away the tears, as your baby flees the nest.

The time your little girl returns, with a boy for you to hold,
and the day he calls you granddad, and makes you feel real old
The time you take in all you’ve made, just by giving life attention,
and how your glad you didn’t waste it, by looking down at some invention.

The time you hold your wife’s hand, and sit down beside her bed
you tell her that you love her, and lay a kiss upon her head.
She then whispers to you quietly, as her heart gives a final beat,
that she’s lucky she got stopped, by that lost boy in the street.

But none of these times ever happened, you never had any of this,
When you’re too busy looking down, you don’t see the chances you miss.

So look up from your phone, shut down those displays,
we have a finite existence, a set number of days.
Why waste all our time getting caught in the net,
as when the end comes, nothing’s worse than regret.

I am guilty too, of being part of this machine,
this digital world, where we are heard but not seen.
Where we type and don’t talk, where we read as we chat,
where we spend hours together, without making eye contact.

Don’t give in to a life where you follow the hype,
give people your love, don’t give them your like.
Disconnect from the need to be heard and defined
Go out into the world, leave distractions behind.

Look up from your phone, shut down that display,
stop watching this video, live life the real way.

Is your young child asking for an iPad this Xmas? Parents, look no further… pic.twitter.com/h0qgu5RlFc

— Gary Turk (@Gary_Turk) December 17, 2014

Ko zobna pasta ne prepreči gnilobe

V nasmehu nekega dneva sem si kupil ročke za sklece. Da bi jih izvajal bolj pravilno. Čeprav pri tistih desetih, ki sem jih lahko pravilno izvedel, ročke niso predstavljale bistven element vadbe. Kot da bi si za kopanje v termah, kjer je globina največ 1,2 metra, omislil ergonomične spido kopalke, ki ti jajca prislonijo nekam na hrbtno stran, da plavaš hitreje.

Hkrati sem si na telefon naložil aplikacijo 100 push ups. Res super program, ki ti pomaga, da v zmerno kratkem času prideš do končnega rezultata – 100 opravljenih sklec.

Do zdaj sem se programa 100 sklec lotil že dvakrat. Od začetka. Čim ga ne izvajaš redno, si na začetku. Sploh, ker sem prišel le do tretjega vadbenega dneva, kjer je treba narediti nekaj čez 40 sklec v mislim da petih serijah.

In kje se je zalomilo? Ja, dobesedno se je nekaj zalomilo. Desna rama je samo še na pol uporabna. Nekaj tankega nekje med mišicami mi tanko piska. In me vsakič sproti opozarja, da sta negostota lasišča in nebolezenska atrofija mišic še kako povezani. Poka mi tudi v skeletu nekje pri prsnici.

Včasih smo se hecali, da če nimaš mišic, tudi musklfibra ne moreš imeti. To sploh ne drži. V začetku decembra smo imeli prijateljski teniški turnir. Par ur igranja dvojic. Čez dan je še šlo. Ko pa je pivo ohladilo mišice, je vsa žlahta gnilobe prilezla na plano kot deževniki po dežju.

Si predstavljaš, da imaš nekega dne polno potovalko gnilobe in se odločiš, da boš začel laufat? Rabiš motivacijo, da premakneš svojo rit? Poglej, kako je gospod (ko to narediš, si gospod) z nadimkom Wega pretekel 10.000 kilometrov.
Kako sem vstal s kavča in se spravil teč – Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.

Kako sem vstal s kavča in šel teč by Rado Mikolič http://t.co/pVQrYMA5TE via @LiberioApp

— Radovan Mikolič (@Wega__) December 28, 2014

Treba se bo začeti gibati. Treba se bo začeti razgibavati. Treba bo postati kaveljc in korenina. Treba bo postati čil in zdrav. Treba bo postati močan. Treba bo postati lahek kot pero, hiter kot Bruce Lee in prebrisan kot Gašpar Gašpar Mišić. Ja, treba se bo smejati. Treba se bo sprostiti.

In treba bo dobro jesti. Treba bo zdravo jesti. Treba bo veliko jesti. Predvsem ogromno zelenjave, nekaj sadja in mesa in nekaj malega vsega ostalega. Sladkor? Ja, ob posebnih priložnostih in če si ga bom sam sproduciral v pečici.

Jeseni enkrat sem spoznal, da je zobna pasta namenjena zgolj boljšemu zadahu, za čistoto zob pa ni ravno odločilni faktor.

Yes you can. Yes we can. Yes I can.

Študent naj bo

Sem eden tistih, ki daje prednost uporabnemu znanju pred teorijo. To seveda ne pomeni, da bil preživel dlje časa nekje na samem v naravi, čeprav zapisi govorijo drugače. Gre zgolj zato, da ne prebavljam plačevanja ljudi, kot je to celo zakonito v državnih službah, na podlagi njihove dokončane državne izobrazbe, ne pa na podlagi delovne uspešnosti na primer. In ja, za čisto vsako delo se da postaviti KPI. A plačevanju in celo nagrajevanju državnih uslužbencev to pot res ne bi rad namenil preveč pozornosti. Vseeno bi rad letošnji ljubljanski maraton še odtekel s svojimi lasmi. Maraton pa se ima zgoditi že čez dobrih 60 ur.

http://gty.im/158910272

Sem tudi eden tistih, ki se strinja s pokojnim psihiatrom Janezom Rugljem, ki je rekel, da študent ne bi smel biti neuspešen niti pri enem izpitu (morda je celo omenil kdaj, da si lahko iz upravičenega razloga pogrnil pri enem samem). Res, če se spomnim, kako neresno in nezainteresirano smo štartali v prvi letnik, si (še vedno) mislim, da tako nezreli ljudje na faksu sploh nismo imeli kaj iskati. Matura gor ali dol, popolne otroke so nas poslali študirat. No, ko bi nas vsaj poslali. Večina študentov v osrednji Sloveniji je še vedno kraljevala v hotelu mama. Enkrat mi je starejši kolega povedal, da je bila jugoslovanska obvezna vojska dobra vsaj zaradi tega, da so polnoletnim otrokom presekali popkovino.

Na kratkoročno srečo in dolgoročno mizerijo so fakultete organizirane tako, da vsak, ki pokaže vsaj malo dobre volje, tudi diplomira. Vmes so nastale celo fakultete, na katerih si si s plačilom šolnine kupil diplomo in ne znanja. Kar se mi zdi smiselno. Saj je celoten sistem naravnan tako, da se pride do naziva, ne pa do uporabnega znanja. In potem imamo grmado diplomiranih brezposelnih, ki so dejansko nezaposljivi, so funkcionalno nepismeni, da o kakšnih delovnih navadah in konkretnih znanj niti ne omenjam.

Krivci?

Permisivna vzgoja.
Fiksna ideja, da naj čim več ljudi diplomira, ker bo narod postal tako bolj konkurenčen.

Ja, tako dolg uvod bi verjetno zapisal vsak, ki išče izgovore za nedokončanje svojega študija povsod drugod, le pri sebi ne. A po pravici povedano, jaz zase vem, da kljub vsej svoji neskromni inteligenci, precejšnji funkcionalni pismenosti in razgledanosti nisem faks material. Zato za vsemi trditvami v uvodu še vedno stojim.

Na tretji faks sem se vpisal leta 2004. Pol izpitov sem naredil v prvih dveh letih, drugo polovico pa v letih 2011 in 2012. In odsihmal zavlačujem z diplomo.

Zato sem se lotil tega blogovskega zapisa, s katerim širno javnost (=vse tri) prosim, da me ob vsakem srečanju povprašajo, kako napredujem z diplomo :).

Lahko vam celo zaupam, o čem bi rad pisal. Po izobrazbi bom turist s Turistice, večino službenih ur pa namenjam digitalnemu trženju. 1+1 = Digitalno trženje v turizmu. Trik je seveda ta, da je digitalni marketing praktično hiperdinamična stvar, zato moram na pol spisano dispozicijo izpred par let že popravljati.

P.s. pa ne da se mi več tovorit knjig s knjižnice domov in nazaj, ne da bi jih sploh odprl.

https://www.youtube.com/watch?v=isAuIYcGhwI

Imate občutek, da hodijo po vas?

Včasih imam občutek, da dobesedno tacajo po meni!

Morda bi tako tacanje komu predstavljalo zadnjo kapljo čez rob, preden ventili popustijo. Preden te oblečenega v belo haljo z rokav(m)i za hrbtom odpeljejo v oblazinjeno sobo. Tako nekako se je moral počutiti Classix v svojem prispevku “Pod težo bremen“.

A jaz sem Vrhničan in prevelik stres se kaže v obliki vedno bolj aerodinamične frizure. Čez leto ali dve, ko bom dosegel višek aerodinamičnosti, pa tako ali tako računam na to, da bom doma že gojil svoje pivo.

Do takrat moram potrpeti, če kdo vsake kvatre hodi po meni.

trigger_masaza — Levinja izvaja Rossiterja…

O svojih problemih s podplati, s katerimi sem se ubadal zadnja leta, zadnje leto pa bore malo, sem že pisal.

Če bi moral v parih točkah napisati, kako se rešiti plantarnega fasciitisa, čeprav bi z lahkoto o tem napisal horror singlco, bi rekel takole:

ne prekini s športom, zamenjaj tek s čim drugim, a z rekreacijo ne prekini, ker je vsak tak povratek težak,
pomisli na precejšno možnost, da mesto bolečine in mesto poškodbe nista na istem – mestu,
naredi x-rentgen, ki ti bo povedal, da nimaš trna v peti,
obišči fizioterapevta, ki se bo dejansko ukvarjal s tvojo težavo in ne bo nadte poslal svoje vajence (nimam nič proti vajencem, če je ura terapije zato nižja); moj namig: Nace Gartner, ki zdaj dela v Althei,
razgibavaj/razteguj podplate, gleženj, ahilovo tetivo s klasični vajami, ki jih je vse polno na spletu (dvigovanje brisače, golf žogice s prsti, miganje v vse smeri, …
hodi čim več bos,
pri rekreaciji, če se da, uporabljaj minimalistično obutev,
izvajaj trigger point terapijo.

Od vsega bi najbolj izpostavil raztegovanje ter trigger point terapijo. Meni je z naskokom najbolj koristilo redno izvajanje ekscentričnih vaj za raztegovanje mečnih mišic.

Obstajajo štirje posnetki, tale je prvi.

Za trigger point sem izvedel najprej prek spleta, potem pa še pri fizioterapevtu. Ker je fizioterapija drag špas, sem si nekaj poceni orodja kupil sam, nazadnje pa sem odkril še Rossiterjevo masažo, pri kateri ti pomočnik ali pa nekdo, ki te ima rad, s peto pritiska na točke, kjer imaš mišične vozle. Na začetku potrebuješ malo prakse, da peto postaviš na pravo mesto. A kar hitro razločiš klasično bolečino, ki jo povzroči pritisk na relativno zdravo mišico, od pritiska na mesto, prepredeno z mišičnimi vozli. To je taka super bolečina, ki zaskeli in po parih sekundah zvodeni v normalno bolečino. Takrat veš, da je pametnejši prvi popustil.

Če povzamem, ni vsako tacanje po sočloveku tacanje po njegovi biti. Ravno nasprotno, če gre za tekača – rekreativca, mu verjetno kaj takega še celo paše :p

Kako sem tekel v tempu najhitrejšega maratonca

http://gty.im/456246776

Na letošnjem berlinskem maratonu je Kenijec (kakopak) Dennis Kimetto dobrih 42 kilometrov odtekel v rekordnih 2 urah 2 minutah in 57 sekundah. Pred leti sem v Berlinu v živo videl Gebrselasija na Potsdamer Platzu, par kilometrov pred ciljem, kako jo je žgal rekordu naproti. Mobilni posnetek je nekje na varnem na enem od zunanjih diskov, tako da ga verjetno nikoli ne bom več našel. Posnetek je dolg par sekund, še najlažje pa bi ga opisal z besedo ŠVUS, ki naj ponazarja hiter gib od leve proti desni.

Rekordni tek si lahko ogledate v celoti na spodnjem posnetku, lahko pa skočite na 2h11min in si ogledate finiš zmagovalca.

Razlog, da pacam skupaj tale prispevek, pa je neverjetni tempo teh maratoncev. Tempo je tudi za rekreativne tekače bistven tekaški podatek, bolj kot hitrost, predstavlja pa število minut, ki jih porabimo za kilometer.

Nekaj mojih povprečnih tempov:

najhitrejši uradni tek (tempo 4:30 min/km, razdalja 6 km, Poslovni tek Bled),
najhitrejši bevški tek (tempo 4:40 min/km, razdalja 14 km, Bevke),
maraton (tempo 6:11 min/km; razdalja 43km (bilo je deževno, idealna linija pa dobesedno mokre sanje), Berlin).

Kimetto je svoj letošnji berlinski maraton odtekel v tempu 2:57 minute na kilometer, najhitrejših 5 kilometrov pa je odtekel celo v tempu 2:50 min/km. Še podatek za netekače: povprečna hitrost je bila 20:38 km/h. Povezava.

Prejšnji teden sem želel stestirati na svojih nogah, kako izgleda tek v rekordnem maratonskem tempu. In itak, za slabih! par deset metrov se mi je uspelo spustiti celo na tempo 3:17 min/km. Po pravici povedano se je to zgodilo šele dan po prvem teku. Prvi poskus se je končal precej klavrno, razlog pa verjetno tiči v odličnem hot horse meniju.

Taki fenomenalni rezultati profijev me kot rekreativnega tekača ne pobijejo, ravno nasprotno, komaj čakam norca, ki mu bo uspelo maraton preteči pod dvema urama. Še več kot več: taki rezultati so odlična osebna vzpodbuda, da se spravim v svoje zmahane superge in jo užgem (zelo počasi in previdno) po PST-ju ali na Rožnik. Vseeno se približuje ljubljanski maraton, kjer bo tempo sicer popolnoma nepomemben. Samo da prilezem do cilja polmaratona in se splazim do nagrade – vrček hladnega točenega s sotrpini, najbližjo žlahto in svojimi najboljrajšimi.

Tek v tempu najhitrejšega maratonca bo že še prišel na vrsto…

Dodano: 13. 10. 2014
Na spletu sem našel res vrhunsko predstavitev, ki jo je pripravil Runner’s world. Govori o tem, pod kakšnimi pogoji bi lahko maratonski čas spravili pod 2 uri.
What Will It Take to Run A 2-HOUR Marathon?

A nice entry

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetuer adipiscing elit. Aenean commodo ligula eget dolor. Aenean massa. Cum sociis natoque penatibus et magnis dis parturient montes, nascetur ridiculus mus. Donec quam felis, ultricies nec, pellentesque eu, pretium quis, sem.

Nulla consequat massa quis enim. Donec pede justo, fringilla vel, aliquet nec, vulputate eget, arcu. In enim justo, rhoncus ut, imperdiet a, venenatis vitae, justo. Nullam dictum felis eu pede mollis pretium. Integer tincidunt. Cras dapibus. Vivamus elementum semper nisi. Aenean vulputate eleifend tellus. Aenean leo ligula, porttitor eu, consequat vitae, eleifend ac, enim.

Preberi več o A nice entry

Prvi v svoji kategoriji – 12. tek Bevke

Večkrat sem že omenil, da je sodelovanje na tekaških prireditvah fino in fajn, a to največkrat pravijo tisti, ki nikoli ne posežejo po najvišjih lovorikah. Jaz tečem izključno zato, da bi bil prvi. No, na res množičnih prireditvah sem zadovoljen že z uvrstitvijo med prvih deset. Na primer leta 2012 na Nočnem teku na Bledu.

Če me spomin ne vara, zakaj bi me, mlad je še, sem v Bevkah manjkal samo enkrat. Ata Kos je bil recimo na vseh dvanajstih tekih. Bravo. Za take bevške veterane sploh ni čudno, če zaradi poznavanja trase posežejo po najvišjih mestih.

In res. Oba sva bila prva v svoji kategoriji pa tudi absolutno sva si delila prvo mesto.

Zmagovalca bevškega teka — Zmagovalca 12. bevškega teka

V Bevkah je sicer jubilejnič zmagala pasja vročina. Organizatorjem, ki nikoli niso tekli, ni čisto jasno, da štart ob enajstih ni najbolj pametna rešitev. Velika večina tekačev teče več kot eno uro, kar pomeni, da te sirena na prvo soboto v mesecu vedno ujame sredi drugega kroga, ko je sonce najvišje. Ja, okej, ob dveh je sigurno še bolj vroče. A če so zaradi vročine Radence premaknili na jutranjo uro, pa sam kraj ni ravno center Slovenije, bi tudi Bevčani lahko štart prestavili na deseto uro, če ne na pol deseto oziroma kar na deveto. Če bo slučajno snežilo, mislim da nihče ne bo imel nič proti, če se štart premakne nazaj na enajsto uro.

Kljub temu – vse pohvale organizatorjem, da je postojank z vodo vedno dovolj. Letošnja super novost so bili tuši (vsaj trije so bili), ki so slehernika spreobrnili iz posušene gliste v modrega dirkača.

Maratonci trče počasni krug

In v čem je skrivnost letošnjega teka, da sem kljub morda na prvi pogled ne najbolj hitrem teku prepričljivo zmagal?

Če ne gre drugače, ustvariš novo kategorijo. Oba Kosa sva bila prijavljena na 14 kilometrov, a sva tek podaljšala še za 1 krog in dodatnih 7 kilometrov. Na cilj pri slabih 21 kilometrih sva prišla skupaj, čeprav je Ata Kos po zaključku svojih 14 kilometrov počival že dobrih 10 minut, preden se mi je pridružil pri zadnjem krogu. Kategorija 14+7 je imela samo 2 pacienta.

Čestitke tudi ostali tekačem. Pa več sreče prihodnjič.

Varnost za štirimi stenami

Varnost za štirimi stenami je definitivno cukrček za povprečnega Slovenca (ne bi zdaj o tem, da je sladkor smrt). Že v sorodnem sistemu pred desetletji ste lahko doma šinfali oblast, ne da bi kdo za to vedel. Lokalni pijančki so imeli celo to prednost, da so lahko šinfali tudi v javnosti. Včasih je kdo kdaj o kom kaj preveč povedal. A pijanček ni bil kriv – ker je bil pijan.

Tudi v teh zlatih časih, ko nam primanjkuje le časa, drugega nič, je naš avto še en prostor s štirimi stenami. Praktično vsak dan vidiš kolesarja, ki misli, da je cel svet njegov, Ljubljana pač ni amsterdamska kolesarska meka. Zdrav razum ti pravi, da vedno in povsod velja pravilo močnejšega. Tako kot na jadranju. Kajak ima prednost pred jadrnico, jadrnica pred jahto in jahta pred titanikom, a v praksi te teorije nikoli nočem sprobati. Že res, da cestnoprometni predpisi pravijo drugače, a ni ga lepšega, kot varno zaklenjen v svojem avtu ob poslušanju klasične glasbe na radiu 1 trobiti drugim udeležencem v prometu. Vidiš nekoga, ki se na kolesarski stezi vozi s kolesom hitreje od tvojega terenca, ti pa zamujaš v službo, kaj narediš? Potrobiš in mu daš vedeti. Nekaj pač. Tistih 5% strah, da se bo kolesar ob našem strogo upravičenem negodovanju ustavil, sicer vedno obstaja.

Naked Byciclists in Amsterdam (Photo credit: Bas van Gaalen)

Danes zjutraj sem se peljal s kolesom po kolesarski stezi. V enem momentu se je promet zaradi prevelikega tovornjaka praktično ustavil. Kolesarska steza se je najprej sprostila, zatem še cesta. Žabarski mestni terenec (oksimoron) je bil presenečen, da si kolesar drzne peljati po kolesarski stezi mimo njega ravno v momentu, ko tudi sam razmišlja, da bi se izognil čakanju in bi zapeljal na kolesarsko stezo. Pritisnil je na hupo in pričel uživati v vonju zmagoslavja, ki ga prinese totalna posranost brez konkretnih izcedkov kolesarja – mene. Vseeno imam prefinjen sluh, muzikaličnost mi je v genih in avtomobilskih hup res ne prenašam. Ni ne dur ne mol, bolj umor.
Ne da bi kaj dosti razmišljal, sem se ustavil 2 metra stran od žabarskega mestnega terenca in se obrnil proti neučakanemu šoferju. Res nisem nasilne narave, a morda je moja nova 1mm frizura naredila svoje. Če k temu prištejem številko noge 46, kar ni ravno svetovno povprečje, nasikan nos in razširjene zenice, ki so bile vidne celo skozi črna očala, potem moja pojava na tak lep sončen dan sigurno ni izgledala najbolj prijazno.
Pogled voznika prevelikega tovornjaka, ki je še vedno oviral promet in je spremljal situacijo, je govoril, da se tole sploh ne bo končalo v redu.
Nepremično sem zrl v oči šoferja žabarskega mestnega terenca in dvignil rok tako na široko, da sem pokril pol PST-ja.
Z mojim naslednjim dejanjem sem presegel in predvsem šokiral samega sebe

Te zanima konec zgodbe? Se vidimo jutri na 12. bevškem teku. če greš na 14 kilometrov, konec zveš že na poti, sicer pa v cilju. Vreme bo. Se vidimo!

http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Tek trojk 2014 – po teku

Na štart smo prišli točno ob uri, predvideni za štart – ob pol desetih. Ob prihodu na Kongresni trg smo bili precej zmedeni, kje hudiča sploh je štart. Na srečo je bilo na trgu še kakšnih 50 enako zmedenih kur, ki pa so se kljub temu premikale v isto smer. Zato smo jim sledili. Potrebno je bilo skočiti na Slovensko cesto pa potem na tisto malo uličico levo , ki vodi proti NUK-u, da smo prišli na konec zelo dolge štartne vrste. Dejansko smo štartno črto prečkali šest minut po štartu.

Na tem mestu moram povedati ZELO NAGLAS, da se mi zdi skrajno neodgovorno, da se daje trenutnemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću in bodočemu sostanovalcu Janeza Janše na Dobu pištolo v roke! Pištola brez nabojev gor ali dol, tip drži pištolo v roki in se osladno smeji, ker pri tem tako zelo uživa. That’s just sick, I say.

Ker smo na štart prišli tako pozno, pravega adrenalina ni bilo, čeprav sem si ga po malem želel. Spomnim se, kako smo enkrat čakali na štart v Radencih. Nekje med nepregledno množico sta bila še druga dva Kosa. Kar na jok mi je šlo od sreče. Toliko ljudi na kupu, toliko dobre volje. No, tam pri ene petnajstem kilometru mi je šlo že počasi na jok. Od nesreče, ker so me pričele prehitevati vedno starejše penzionerke. Jaz v polni bojni tekaški opravi, vredni več sto evrov, mimo mene pa so se svaljkale spoštovanja vredne dame – v bombažnih trenirkah :o.

Skratka, plan je bil, da z Levinjo tečeva svoj tempo, Ata Kos pa se bo moral pač prilagoditi. In se je. Raja je sicer kot ponavadi štartala precej prehitro. Garmin mi je kazal tempo komaj nekaj čez pet minut, kar je bilo absolutno prehitro, glede nato, da smo štartali iz začelja. Tempo se je potem počasi normaliziral na slabih šest minut na kilometer, mi pa smo spet zelo počasi pričeli s prehitevanjem počasnejših trojk. Tek trojk itak ni tekmovalne narave – se tolažimo ta počasni, in ker je dvema tretjinama trojke ta tek predstavljal en tak nov tekaški začetek, se nismo sekirali, ko je ob vodnih postojankah in v klancih nastala neprebojna gužva.

Všeč mi je bilo tudi to, da zadnjih dveh kilometrov nismo “tišali” do konca. Zakaj bi, če smo pa celo traso pretekli v takem lepem enakomernem tempu. V cilju smo dvignili roke, spremljal pa nas je meni najljubši partizanski komad – Jutri grem v napad. Ta pesem mi je za razliko od ostalih simpatičen, ker kljub vojni tematiki ni tako agresiven kot na primer Na juriš. Predstavljajte si, da bi na štartu zavrteli Na juriš. Ste še prepričani, da Janković ne bi po pomoti namesto v zrak pomeril kar v prvo vrsto tekačev? Tisti podsaharski črnci bi prebledeli :o.

Zdajle je nedelja zvečer. Resnega musklfibra ni. Odlično. Še na hitro se porolam po foam rollerju pa bo.

Se vidimo 7. junija na 12. bevškem teku? http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Galerijo slik najdete na Financah.