Avtor: Dzoni Wajsmiler

Zdravo prehranjevanje je kot tek čez drn in strn. So obdobja, ko je klasične prehranske svinjarije tipa slanarije, sladkarije, pice, fast foodi, kruh v želodcu zelo malo in so obdobja, ko jih je ogromno. Prva obdobja so kratka, druga niti ne. Na koncu še vedno prevaga občutek, da se pri hiši zmerno zdravo prehranjujemo. Kar je debela laž :). Ne, saj če gledam povprečje, ki ga predstavljajo zahodne svinje, se držimo super. A kaj, ko je konkurenca obupna in praktično že leta čaka samo še na zakol :o.

Po čudnih zapetljajih je Ata Kos – najbolj resen in hkrati edini družinski tekač ostal brez trojke. Kar je na prvi pogled za nekoga, ki izhaja iz časov, ko tujega niso hoteli, svojega pa ne dali, precej hvalevredno. A vsaj kar se tiče teka, ki edini šteje, Ata Kos navija za trojko. In jo je našel v Levinji in meni. Slednja kot dva prava maratonca (maraton je 42km in nič drugega!) seveda tečeva manj kot nič.

Zarečenega kruha bom z letošnjimi trojkami pojedel precej. Že večkrat sem se zaklel, da na kratkih trojkah ne bom več tekel. Ni mi (bil) izziv. Prevelika gužva. Čudna trasa (menda so jo zdaj popravili). A lej ga zlomka, ko se tak ponosni maratonec po zelo dolgem obdobju nelaufanja želi vrniti na pota stare tekaške slave, mu tudi krajša varianta teka trojk prav pride. Pogrešam adrenalin pred štartom.

A recimo, da se bomo ta teden vzdržali sladkarij in slanarij in da tudi zarečeni kruh ne šteje med prehranjevalske bedarije. Vseeno gre za prvi resni tekaški teden po dolgem času, ki ga bo kronal sobotni Tek trojk v Ljubljani.

Dva teka sva si zamislila pred sobotnim tekom. Včerajšnji je bil precej klavrn. Pred tekom sem pojedel veliko banano, ki se mi je nazaj grede oglašala na različne načine. Premagal sem jo šele z zelo počasnim tekom in par minutnim sedenjem na telovadnim orodjih na PST-ju. Po počitku sem bil kot prerojen. Na koncu PST-ja sem celo izzval Enko, ki je gonil bicikl, da se pomeriva na slabih 200 metrov. Jaz v vivotkah, Enka na biciklu. Prvih sto metrov sva bila še poravnana, potem pa sem v stilu najbolj dopingiranih šprinterjev pospešil in za povrh v cilju zadovoljno poskakoval kot prizadeti Rocky Balboa. Potem sem seveda praktično umrl in se komaj prisvaljkal do Kosez.

A cilj je bil dosežen. Meča so mi že med potjo povedala, da bi bila raje doma na kavču. Zvečer sem jih obdelal s konjsko mastjo in še bolj zvečer zapeljal po foam rollerju.
Upam, da greva jutri še enkrat na en kratek in hudo počasen tek. V soboto pa akcija :).

Veselimo se, Kosi prihajajo :).