Avtor: Dzoni Wajsmiler | Stran 7

Mojih pet minut je danes. In danes. In danes.

Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.

A mojega omejenega znanja igranja klavirske harmonike in kitare je dovolj, da se umaknem na samo, se izklopim in umirim.

Par let igranja harmonike pri Ošlaju je kot vožnja s kolesom. Nikoli je ne pozabiš. No, čisto tako ni. A basovska lestvica se je odigrala sama, pesmi, ki sem jih včasih že na pol igral, zdaj spoznavam in osvajam na novo.

Na Golici je prvi primer. Iz prve sem odigral še četrti del, ki je v bistvu le ponovitev prvega v B duru. Še en prehod v tretjem delu me muči pa seveda uvod odigram teatralno počasi. Seveda je cel teater zgolj zato, ker ga ne znam odigrati bolj tekoče.

Tam kjer murke cveto. Res lep valček. In tudi precej enostaven. No, vsaj zdaj se mi zdi tako, ker ga drgnem praktično vsak dan.

Večer na Roblek. In potem se nezavedno sprehajam po klaviaturi in iz meha prileze ven uvod v Robleka. Čudim se samemu sebi, kaj hudiča je to za en komad in od kod ta melodija. Ja, seveda, to je Na Roblek. Suvereno odigram glavni del in kar usekam po tretjem, kjer se mi je seveda zalomilo. A lej ga zlomka, ratatatam pa je šlo. Izika, bi rekla tamalčka. Res kul komad. Dober ritem. Čeprav ga vedno prehitro odigram, pa sploh ni razloga.

Reci le zakaj. Odklop od valčka.

Kaj me še čaka? Spomin, Slovenija, od kod lepote tvoje, Na avtocesti in še par drugih. Vse od Avsenika. Slavc je res zakon. Harmonika je sicer glavni inštrument, a brez pihal in dobrih vokalov ne bi bilo tega benda. Potem se bom lotil še Slaka. Z največjim veseljem se bom lotil še pesmi, ki jo spisal Ata Kos. Yes, bi rekel Ata Kos :).

Mojih pet minut je danes. Večkrat… Pogrešal sem jih.

Hot horse – ihhaaa

Bil je petek. Pretežno oblačno nebo, jaz pa na daljšem sprehodu.
Ideja o porciji Hot horsa se mi je že par dni aktivno premetavala v glavi. Ponavadi v stilu Alkimista napenjam vse sile, da bi spremenil tok dogodkov v pravo smer – smer Hot horsa. Nič na silo.

Bil je petek. Pretežno oblačno nebo, jaz pa na daljšem sprehodu.
Prenovljena lokacija z novim kioskom v Tivoliju predstavlja težko ulovljiv standard podobnih ponudnikov hitre prehrane. Najnovejša pridobitev je avtomat za plačilo. Je enostaven in omogoča plačevanje na nebroj načinov. Če bi omogoča še paypal, ne bi bil presenečen :). Verjetno se na ta način tudi kaj več proda. Na primer, po izbiri glavne jedi (horse burgerja) in označiš želene dodatke (bravo za opcijo “brez pekočih”). Sledi dodatna ponudba (pomfri) in na koncu še pijača. Po zaključku nakupa se naročilo preslika horse burgerašu na zaslon. Uala.

Horse burger s coca colo — Horse burger s Coca colo za poplaknit pred atomskim napadom z leve

Ponudba se je z leti prenovila. Horse burger je še vedno alfa in omega in vse vmes. Ponujajo pa tudi odlične tortilje (jufka stajl) pa žrebičkove trakce in zrezke pa solate itd.

Kako kvaliteten je tak obrok?
Mesarstvo Krušič je “krivo” za kvalitetno konjsko meso. Večinoma je zelenjava od slovenskih kmetov, kruh pa z manjšim številom dodatkov.

Lična spletna stran je res lična, kot preostala celostna grafična podoba.

Program “Izberi sam, zabavaj se prijetno!” je pa itak zakon. Ideja je preprosta: če že piješ, prej kaj pojej, da ne boš prehitro koma strica toma :).

Še pred poletjem se naša služba seli bližje Tivoliju. And guess what? Horse burger s solato bo za naju z levinjo postal stalnica v repertoarju dnevnih malic in kosil. Še kolo si omislim – potem pa sploh :).

Dober tek.

Na svoji zemlji – sadimo

Oni dan (od nekdaj sem si želel napisat tak Obolnarjev začetek stavka) sva z levinjo ugotovila, da bi bilo super, če bi v preorano in plevela odrešeno zemljo tudi kaj posadili. Saj prva runda jagod je vmes že pričela na pol poganjat in na pol gnit, a prostora za inovacije je še vedno precej. Tako Pr’ Kos kot na domači terasi.

Pri najdražjem sosedu sva naletela na ekstremno prijaznega pospeševalca prodaje pri Semenarni Ljubljana. Verjetno je bil mlad študent kakšnega dobesedno kmečkega faksa, za razliko od kmetavzarskega FDV-ja. Tip nama sploh ni želel ničesar prodat, bil je samo zelo prijazen. In ker je to hudo redka lastnost, sva nakupila semen za pol ljubljanskih nelegalnih vrtičkov. Ponavadi potrebuješ samo par semen, če želiš nekaj sadik paradižnika ali paprike, ali pa par semen več, da bi si pridelal nekaj več domačega korenčka.

V Merkurju sva dobila plastične postavke, na katere sva postavila plastične lončke, kamor sva v kupljeno zemljo posadila semena paradižnika – češnjevca ter nekaj semen nizkega stročjega fižola. Priznam, da sva naredila napako, ker sva zemljo preveč nagnetla v lončke, zato nekaj semen ni vzkalilo. Ni bilo variante, da bi nedonošenčki vzkalili skozi tako nabutano zemljo. Nič ne de, dva fižola sta pognala, paradižniki pa skoraj vsi.

Katera semena sva še kupila?

Od solate sva s pomočjo fanta v trgovini vzela berivko za na teraso. Gre za sorto, ki ne zraste v glavo in se jo precej pogosto in sproti reže. Vzela sva tudi sorto Leda in Unicum. Ti dve sta že posajeni Pr’ Kos. V bistvu si nisem predstavljal, da lahko semena poseješ na relativno majhnem prostoru, ker gre itak samo za gojenje sadik. Ko bodo semena pokukala iz zemlje in bodo sadike dovolj velike, bomo pa solato itak presadili=pikirali :).

Od korenja sva vzela najbolj pogosto rdeče korenje ter ljubljansko rumeno. Obe sorti sta posajeni na obeh koncih. Tudi na terasi, čeprav je bil fant skeptičen, da bodo korita dovolj globoka. Ker če niso, korenje buta ob dno postane hud nešportni kruljav tip (korenja).

Redkvic bo veliko, za začetek 3 sorte. Dobra finta je, da lahko kupiš kar seme na traku. Res, vrhunska rešitev za telebane. Čeprav sem prepričan, da to opcijo izkoristi tudi kakšen star maček.

Hmm, kaj bomo še jedli? Brstični ohrovt, peteršilj, par vrst bazilike, kumare, bučke, česen, peso. Pr’ Kos smo posadili še nekaj kifeljčarja, ki je edini krompir, vreden greha.

Na svoji zemlji – odstranjujemo plevel

Počasi pričenjam verjeti, da letos do poletja ne bo več snega. Kljub moji neveri so se opravila na zemlji že pričela. V te svrhe sem si omislil ribiške škornje, ki so uporabni tako za jadranje kot za kmetovanje. Cena? 30 betecejevskih evrov.

Prvič se zares seznanjam z osnovnimi kmečkimi pojmi tipa sajenje, sejanje, pikiranje, pletje, štihanje in podobno. Za prvi razred bo v redu. Kolobarjenje in podobne hudobije pridejo na vrsto čez ene par semestrov.

Pr’ Kos smo z družinsko pomočjo želeni kos zemlje v skoraj osmih urah eno prijetno toplo soboto uspeli opleti. Spoznal sem vrsto škodljivcev in enega dobrotnika – deževnika. Ostali hudobneži so končali pod neusmiljenimi stiski rok. Samo ‘razčlovečenje’ ni bilo dovolj, zemeljski drhali je treba pokazati, kdo je gospodar na svoji zemlji. Za dihurja sicer nisem ravno prepričan, da ve, da nismo kolegi. Ko mu bom v luknjo nabil notranjega sovražnika, bo vedel, da mislim resno. V poduk ostalim škodljivcem!

Pr' Kos po pletju — Mestni desci smo slabiči, križ boli, a je oziroma bo trud poplačan.

Križ je trpel ves čas. To ni za ljudi, nevajene nepisarniškega nedela. Moški postajamo precejšnji slabiči, tako po praktičnem znanju kot po fizičnih sposobnostih. Po parih dneh bolečin v križu sem se lotil rahlega razgibavanja in delanja vaj (super vaje sem našel na www.mo-gy.si) se je križ vnesel. Še stare, redne bolečine so izginile. No, te so se uspešno povrnile, ko sem prenehal kmetovat, telovadit, skratka, ko sem se vrnil v stare zabušantske tirnice.

Medtem smo doma v terasah precej uspešno eno korito pripravili za posaditev sadik jagod. Še dve koriti smo sčasoma odrešli plevela. Tri korita ostajajo neobdelana in blazno zanemarjena. Na vrsto pridejo ob prvi priliki + XY lenobnih dni. Jagode so bile posajene že precej ponoči. Menda bodo preživele. Čeprav so jagode zakon, imajo zgleda precej skupnega s plevelom.

Terasa - prvo pletje — Terasa – prvo pletje

Prve sadike jagod na terasi — Pozno zvečer so bile prve jagode presajene…

I like it. I like it a lot.

Dober teden

Včasih se mesece nič blazno zanimivega ne zgodi, potem pa se dogodijo prvomajske počitnice, znotraj katerih se sestavijo aktivnosti, ki bi jih človek lahko bolj redno počel. No, saj večino jih že lahko. Ostalo se bo, kar se frekvence tiče, kasneje izboljšalo.

Zabaviščni park | Morje | Mega koncert | Kmetovanje | Družinovanje

Imate papeža

Danes so člani katoliškega bralnega krožka dobili novega vrhovnega poglavarja. Vsa skrivnostnost okoli cerkve in Vatikana mi je itak fascinantna. Konklave, dim, neprisebna možica na vatikanskem trgu. Tako kot karkoli podobnega s tako dolgo tradicijo. Fantje so profiji.

Zanimivo se mi zdi, da je Frančišek I. letnik 1936. Da se je rodil komaj par let pred drugo svetovno vojno. V bistvu to bolj govori o tem, da moj odpad las v zadnjih letih ni tako iz trte zvit. Ratzinger se je vseeno rodil 1927, Wojtyla pa 1920 leta. Frančišek je torej fant novejše dobe.

Ah, koliko nepotrebnega teksta, da bi lahko samo zapisal, da je od zadnje vojne minilo res že preveč časa…

Kritičnost v vsako vas,
da slišal se bo razuma glas.
Politike in lopove pa na križ,
naš narod potrebuje obliž.

Potrebujemo kulturo,
s travo pitano kuro,
pa čim manj balkana,
tudi s pomočjo autana.

Sam svoj mojster

Včasih sem sam nad sabo presenečen, kako dejansko sploh nisem popolni invalid, kar se hišnih popravil oziroma klasičnih moških opravil tiče. Lotil sem se že marsičesa.

Recimo, ene rolete so bile pokvarjene. Na prvi pogled je bilo popolnoma jasno, da bo treba nekoga poklicat, da bo zamenjal pokvarjene rolete z novimi. A če veš, da potrebuješ nove, potem je vseeno, če pokvarjene še sam do konca polomiš. Tako vsaj vidiš, kakšen nadpreprost mehanizem je zadaj. In glej ga zlomka. Pokvarjena roleta je v parih minutah postala popolnoma delujoča. Ti šment.

Recimo, kljuke so zjahane. Ena je celo ostajala v roki, če si vrata želel zapreti. Ni, druge, treba bo kupit nove. Sploh niso drage. Če že kupujemo nove kljuke, zakaj ne bi preveril, kakšno orodje bomo potrebovali ob menjavi. In glej za zlomka. Kljuko se da razstavit, vijake na novo pričvrstit in uala – pokvarjena kljuka je v parih minutah postala popolnoma delujoča. Saj grda je še zmeraj ko hudič, a dela. Ti šment.

Da ljudje tudi v 21. stoletju nismo popolni nesposobneži, vidiš tudi, ko se lotiš sestavljanja kupljenega pohištva. Naj si gre za pograd ali omaro, če sestavljanje vzameš za igro z lego kockami za odrasle, je vse skupaj lahko en prav poseben špas.

In ne nazadnje, svoj računalnik sem več kot uspešno čisto sam sčistil ter celo zamenjal termalno pasto, danes pa tudi inverter monitorja :D.

In ja, priznam:

lepo je držati orodje v roki,
prijetno se je sprehajati po trgovini z orodjem.

Še je upanje zame :)…

Ni v redu …

Buljim v 96 to do rdečih zastavic, 5 krvavih zastavic, jem globalno, serjem lokalno. Precej. Čas leti. Kuća poso – poso kuća postaja resničnost. Motivacija pada, stres narašča. Veseli trenutki kopnijo, toleranca tudi.

http://newmediaandmarketing.com — information-overload-on-the-internet-5-23-121

A small gallery

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetuer adipiscing elit. Aenean commodo ligula eget dolor. Aenean massa. Cum sociis natoque penatibus et magnis dis parturient montes, nascetur ridiculus mus. Donec quam felis, ultricies nec, pellentesque eu, pretium quis, sem.

Nulla consequat massa quis enim.
Donec pede justo, fringilla vel, aliquet nec, vulputate eget, arcu.
In enim justo, rhoncus ut, imperdiet a, venenatis vitae, justo.
Nullam dictum felis eu pede mollis pretium. Integer tincidunt. Cras dapibus. Vivamus elementum semper nisi.

Aenean vulputate eleifend tellus. Aenean leo ligula, porttitor eu, consequat vitae, eleifend ac, enim.

Preberi več o A small gallery

Pr’ Kos

Vsak po svoje, jaz pravim. Jezus je v mojih trenutnih letih precej bolj izstopal in bil precej moteč za okolico. Jaz imam po drugi z leti precej manj dela s frizuro kot Jezus, pa tudi iz množice izstopam čedalje manj. Sploh, ker se bom v kristusovem poslovilnem letu vrgel v nekaj popolnoma drugačnega – v kmetovanje. Ali bolje rečeno – v vrtičkarstvo.

Spet bo na zemlji naših prednikov zrasel Kosov krompir. Spet bomo sejali in sadili in se švasa iz trgovinskih centrov znebili. Tak je plan. Ni nobena skrivnost, da imajo trgovinski centri zaposlene celo zorilce banan, da je paradižnik kot strah – znotraj je votel, okoli in okoli pa je samo zrak… Zakaj hudiča bi jedli slabo zelenjavo in sadje z drugega konca sveta, če pa lahko uživamo doma pridelano zelenjavo.

Pred leti si nikoli ne bi mislil, da se bomo tega lotili. Zdaj pa se samemu sebi čudim, zakaj tega še ne počnem. No, za vsako idejo je potreben čas, da dozori. Tudi, če je ideja tako skrita, da se dozoreva popolnoma nezavedno.

Pod pojmom vrtičkarstvo si predstavljam preživljanje prostega časa na svežem zraku, preživljanje prostega časa z družino in žlahto, opazovanje, kako praktično iz nič zraste nekaj užitnega. Je ni slabe reči. Zmaga je že vnaprej zagotovljena.

Levinja mi je za novo leto podarila odlično knjigo Zeleni kvadrat, zdravje iz organskega vrta, hrvaške avtorice Kornelije Benyovsky Šoštarić. Deklica je zaslovela z vrtičkarsko oddajo Vrtlarica, ki jo že par sezon veleuspešno predvajajo na HTV-ju. Arhiv oddaj je dosegljiv na http://www.hrt.hr/index.php?id=enz&tx_ttnews%5Bcat%5D=439&cHash=7cf13c89d2.

In kaj bomo sejali in sadili? Pojma nimam, sem šele na tretjini knjige. Ampak, če bi uspevali solatka, korenček, peteršilj, čebula in česen, nekaj začimb, blitva, paradižnik, fižol… bi bilo super.