Zadnje čase se parkrat dnevno zalotim, da razmišljam o tujih deželah, o novem potovanju. Vsakič, ko v službi ali na cesti slišim pogovor o potovanju, razvlečem uhelj v tisto smer in se delam, da sodelujem v debati. Domišljam si, da imam letalsko karto že v žepu, le še nekaj tednov me loči od novega podviga – novega backpackerskega potovanja.
Neizmerno hvaležen sem Levinji, ki je uspela sebe in mene pred dvema letoma prepričati, da bi ob prvi priložnosti šli na potovanje. Brez resnih idej, destinacij, stopnje ugodja in podobno. Za tri tedne. Našla sva prazno kuverto in vsak mesec del plače shranila za potovanje. Do januarja nekaj manjši znesek, od januarja pa do dejanskega poleta nekaj večjega.
Od samega začetka je bila jasno, da se gremo potovanje vsi štirje – midva z obema fantoma. Praktično trije brez izkušenj ter moja malenkost. Pa še od mojega zadnjega resnega potovanja je minilo 13 let.
Sprva sva razmišljala o kakšni evropski destinaciji. Dejansko je bil plan, da se izognemo Hrvaški. Sicilija, Sardinija, rent-a-car, evropski avto kampi? Ne, prevroče bo.
Ob spremljanju tistih nekaj portalov, ki ponujajo ugodne letalske karte, sva se pozimi odločila, da kupimo karte za Bangkok in konec junija odletimo direktno na Tajsko. Kaj bi drugega. Za cel mesec. Ko si enkrat tako daleč, se ti ne sme muditi domov. Kdaj bo spet naslednja prlika za čez oceanski let.
Sredi januarja sva karte za povratni let Benetke-Bangkok dejansko tudi kupila. Otroške niso kaj dosti cenejše, praktično nič. Kar je precej logično. Mala rit zasede cel sedež tako kot kakšna nezdrava ameriška poltonka. Qatar je bil najbolj ugoden, kar ni nepomembno dejstvo. Za Levinjo, ki res ni največji ljubitelj letenja in ki si med letom zaradi otrok ni mogla privoščiti večjih količin alkohola, je bila izbira letalske družbe zelo pomembna. In Qatar zveni pomirjujoče.
Na Tajskem sem bil leta 2001. Sam. Saj sem iskal kakšnega sopotnika, a ga takrat nisem našel. Mentalno sem se uspel prepričati, da je bolje, da se na potovanje odpravim kar sam, kot pa da čakam ustreznega kandidata. Sprva sem želel obiskati Indijo, a so se takrat Indijci zapletli v nuklearni besedni spor s sosedi Pakistanci. Moj Rajasthan – ciljna destinacija – se je zdel prenevaren. Verjetno ni bil, sigurno ni bil, a vseeno. Na STA-ju mi je uspelo zamenjati karto, agentka mi je svetovala Bangkok, jaz pa sem brez resnega premisleka potrdil izbiro.
Da bi ob vsem državah tega sveta še enkrat obiskal Tajsko, se mi ni zdelo nikoli problematično. Itak se je izkazalo, da tudi to pot brez političnih nemirov na ciljni destinaciji ne bo šlo. Na Tajskem so se kot že večkrat v zadnjih letih dogajali nemiri, protesti. Pozimi 2014 za turiste Tajska res ni bila obljubljena dežela. Na izpostavi QatarAirwaysa v Italiji sem preverjal, če se karte lahko zamenja. Seveda se jih da, a le, če ne kupiš najcenejših. Meni se zdijo tudi najcenejše še zmeraj precej drage, ampak ja, razumem cenovno politiko.
Ker se nemiri kar niso in niso hoteli končati, sva rešitev iskala v bližnjih mirnih! državah, kamor bi lahko leteli direktno iz Bangkoka. Malezija, Kuala Lumpur ter Air Asia so za naslednjih nekaj tednov postali ključni pojmi. Pa nov Lonely Planet. Pa nahrbtniki, cepljenja, nerazumevanje nekaterih, da potujemo v muslimansko državo in podobno nepomembne reči.
Priznam, da sem bil kljub dodatnim letalskim stroškom, ki jih je prinesla nova destinacija, neizmerno vesel. Če priznam, da je bil edini pomislek dražje in težje dostopno pivo zaradi muslimanske države, potem je jasno, da resnih skrbi ni bilo.
Nekaj tehničnih info!
Nekaj dni po nakupu kart Benetke-Bangkok sva odkrila bolj ugodne qatarjeve lete iz Zagreba. Kart ni bilo mogoče zamenjati. Strošek štirih kart je bil cca. 2.178 EUR z vsemi taksami, če me spomin ne vara. GoOpti ni prišel v poštev, saj je otroška rit spet enako vredna kot odrasla. Zato smo se v Benetke odpravili s svojim avtom, ki smo ga za 105 EUR za cel mesec pustili na zunanjem parkirišču. Če smo do Benetk prispeli še relativno pravočasno, smo se zato okoli letališča vrteli kar nekaj časa in iskali parking. Nekaj tiste prve nepotrebne nervoze se nam je že splazilo za hrbtom.
Cepili smo se dvakrat proti hepatitisoma, zraven smo usekali še klope. Kasneje smo dobili še tretjo dozo, recimo, da smo zdaj kar varni za dobrih 5, 10 let.
Vzeli smo dva večja ruzaka, v katere smo stlačili štiri brisače, vse cunje, toaleto in igrače. Vrh glave dovolj prostora.
S seboj smo imeli telefon ter tablico, prek katere smo si sproti rezervirali vse nastanitve. Spletni strani, ki smo ju sanjali še tedne po povratku domov: booking.com ter agoda.com. Morda vsega dvakrat smo prenočišče iskali na licu mesta. Tablica je prav prišla tudi za risanke pred spanjem. Imeli smo večji usb ključek s precejšnjim številom sinhroniziranih risank.
Precej denarja sva vzela s seboj v bankovcih, zraven pa še dve maestro in dve mastercard kartici. Mislim, da denarja na bankomatih nikoli nisva dvigovala.
V službi sva povedela za potovanje sprva le parim pomembnim osebkom, za katere sva vedela, da bodo ob vseh morebitnih internih komplikacijah prepoznali najino dejanje kot pogumno in edino pravilno. Hvala še enkrat!
Kar nekaj tednov kasneje sva o potovanju obvestila tudi preostale. Bilo je precej lajanja, a karavana je šla dalje…
