Stojim v zadnji vrsti, posran kot pes med novoletnimi prazniki, kljub svojim meter devetdeset se počutim visokega kot Lionel Messi, tako se mi šibijo kolena. Edina prednost nervoze je zmeden pogled po parterju in balkonu, ki se ne more fokusirati na posamezne obiskovalce. Vem, da so moji nekje med njimi, nisem jih vprašal, kje sedijo.
Dirigent Marko Fabiani je orkester poslal v prvo bojno linijo, kmalu se mu bodo pridružila dekleta, čisto na koncu pa še fantje, vsi izkušeni. In moja malenkost, ki bo s prvim glasom, če in ko bo prišel iz grla, izgubil nedolžnost in postal polnopravni član mešanega pevskega zbora Mavrica in ter vsako leto aktivni član novoletnega koncerta orkestra Simfonike in dveh zborov v Slovenski filharmoniji.
Tako nekako si predstavljam enkratni dogodek čez približno tri leta. Zakaj pa ne. Odličen hobi. Petje v pevskem zboru. Kaj vse si bo še moja starost izmislila. Razen vrhunskega popevanja pod tušem in ob lastni spremljali s kitaro v zadnjem desetletju nisem nikjer nastopal. Saj včasih smo se šli pevsko pivske piknike, kjer sem tudi jaz uspeval loviti srca nezahtevne, a zelo srčne publike.
Morda v zbor sploh ne bom sprejet. Morda sta velika želja in zadovoljiv posluh premalo. Morda tudi Vlado Kreslin s svojo oktavo in pol ne bi prišel v Mavrico, a on je pred desetletji razumel svoj razpon in ga dodobra izkoristil.
Včeraj smo v Slovenski filharmoniji uživali na 29. (!) jubilejnem koncertu orkestra Simfonika ter dveh mešanih pevskih zborov: Mavrica in dr. Frančišek Lampe s Črnega vrha nad Idrijo.
Solistka je bila mlada violonistka Manca Rupnik. Noro. Kakšna predanost in enost z violino, kakšno čustveno doživetje.
Glasba mi res veliko pomeni. In klasika in slovenska narodnozabavna. In predvsem vse, kar je dobrega vmes. Tega je res veliko. Na petje v zboru sem prvič pomislil ob lanskem novoletnem koncertu, ko me je vmes prešinilo, da bi Mavrica lahko bila najlepša pot k redni konzumaciji dobre glasbe in drugačnemu druženju z ljudmi. Za drugo polovico življenja.
Veselimo se…