Avtor: Dzoni Wajsmiler | Stran 9

Uvrstitev med prvih 10 na Nočni 10-ki

Uau, to je to. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove.

Bled lake, Slovenia (Photo credit: mirci)

Še ob pol desetih zvečer oziroma pol ure pred štartom je padalo kot iz škafa, zato je verjetno večina udeležencev beljske Nočne 10ke takrat že razmišljala o rahlo neudobnem scenariju – da bo glavni del prireditve preprosto odpadel. Pol ure prej je bil tak scenarij še bolj verjeten. Na prepolnih parkiriščih je bilo veliko prižganih luči, v katerih so kandidati čakali, kaj se bo izcimilo iz vremena.

Ko sva z Levinjo parkirala, je dež rahlo popustil. Dovolj, da sva pobrala mareli in jo odmarširala na prizorišče – po številki, pijačo in goody baga. Letos so organizatorji namesto klasičnih majic (ki jih imamo res že vsi par deset preveč) podarili konkretno brisačo. Po teku je še kako prav prišla.

Pol ure pred štartom je dež ponehal. Odvečno prtljago smo natrpali v hangar in se odpravili na štart, ki se je kot vedno nahajal 2 kilometra iz Zake.

Že pred tedni sem se odločil, da bom to Nočno 10ko oddelal bosonog. Ker so predpriprave na bosnogi tek precej bolj enostavne, sem na Bled prišel popolnoma nepripravljen – brez rute ali kape, brez vetrovke in kapuce. In predvsem brez timing čipa! Pa saj imam garmin 305, tako da brez časa in razdalje nisem ostal.

Štarter, animator in eden izmed najbolj srečnih ljudi, ker dež ni prekinil prireditve – Marko Roblek je ravno odšteval zadnje sekunde do štarta, ko sva prispela na štart. Do štarta sem se sprehodil še v supergah, ki sem jih totalno premočene z veseljem pustil pri Marku.

Bosonogi tek je fenomenalna izkušnja. Na roko (nogo?) so mi šle vse luže in sploh mokro cestišče. Pač, hlajenje vseeno prav pride. Preden sem se privadil na temo (prvih 5 minut), sem grdo pohodil en sam samcat kamenček, vse ostalo je šlo kot po maslu. Mislim, seveda ni šlo kot po maslu, cesta okoli Bleda je obupna, kar se asfalta tiče :). Je pa odzivnost med bosonogim tekom res fenomenalna. Načeloma zelo kratke korake lahko v hipu zamenjata antilopin odriv in neverjetna hitrost. Spomnim se, da me je v zadnjih kilometrih Levinja komaj še lovila, pa čeprav je bila obuta v tekaške superge. Tudi bosonogo prehitevanje je nekaj res neverjetnega. Blazno dober občutek, ko za par minut pozabiš, da v istem momentu, ko si na vrhuncu uživanja, grdi-grdi asfalt trga kose kože s tvojih podplatov :).

Skratka, bosonogi tek se mi zdi popolnoma varen z vidika asfaltne podlage. Zelo hitro pričneš ločevat prilepljen čigumi od kamenčka in podobno.

Večer/noč sva zaključila z obiskom blejskega Starega tigra, kjer sva si privoščila mešano jufko. Vrhunska je bila. Še toliko bolj, ker jo je nekaj ostalo še za zajtrk ;).

In ja, da se vrnem na začetek. Leta napornega treniranja in odrekanja so končno obrodila sadove. Uvrščen sem bil med top 10 tekačev v svoji kategoriji! Vseh tekačev, ki se niso izgubili v temi in so prišli do cilja, je bilo 1.081.

Pa kaj, če nas je bilo v kategoriji samo devet :).

View image | gettyimages.com

Iz paleolitika v mezolitik

Labyrinthodon (Photo credit: failing_angel)

Od pričetka paleo light prehranjevanja je minilo že par tednov. Vmes sem – priznam – grešil. Precej :). A vseeno zelo malo.

Seveda sem vmes pojedel (dobesedno) par pic, kakšen sladoled, čokolado, nekaj makaronov, riža in krompirja. Priznam. Še celo kakšen košček kruha se je znašel vmes. A še vedno je te hrane sigurno manj kot 20% vsega prebavljenega. In na to sem blazno ponosen.

Z levinjo sva ugotovila, da brez hidratov laufanje odpade. Ko sva se prvič cel teden paleotirala in šele v petek zaužila prva makarone, sva bila v soboto zelo pri močeh. Po Zaplani, Planini in Ulovki sva skakala kot kakšna gamsa.

Mesa pojem precej. Tudi kakšno pohanje pade vmes. A slabe vesti ni. Vse se pokuri. Nobene resne napihnjenosti ni čutiti.

Alkohola je blazno malo, občasno pivo pa je zaradi tega še toliko slajše.

Dodatni uspeh je ta, da so vsaj dopoldanske malice zelo pogoste, zato se do kosila lažje zdrži, predvsem pa na kosilu ni potrebno pojesti lih vsake svinjarije, ki je servirana.

Za težo ne vem, če se je kaj spremenila. Občutek imam, da bom kmalu potreboval še kakšno luknjo več na pasu. Mmmm :).

Gremo dalje v takem tempu? Absolutno.

Čiščenje prenosnika in menjava termalne paste

Včasih se splača biti vsaj malo praktičen in kakšno stvar postoriti kar doma. Servisna ura računalničarja zna biti precej draga.

Že nekaj časa sem ugotavljal, da se mi prenosnik HP 8510p čisto preveč segreva. Tudi tišina mu ni bila vrlina. Dokončno mi je prekipelo (pa prenosniku tudi), ko se je pričel ugašat ob uporabi windows movie makerja. Okej, ta program se mi res ne zdi top of the top video editor, a je prenosnik kljub temu redno pokleknil.

Ker nisem ne prvi ne zadnji s tem problemom, sem pomislil, da bi bilo smiselno računalnik sčistit. Za to početje sem sicer že večkrat slišal. Stric Google mi je našel tako navodila za razdrtje prenosnika kot tudi dodatni nasvet, da je pametno vsake par let zamenjati termalno pasto nad procesorjem in grafično kartico.

In sem skočil po službi v Techtrade, kjer so mi prodali dejansko zelo malo tubico hladilne paste za prenosnika. Ostalo mi jo je samo še dobrih 95%.

[stextbox id=”alert” caption=”Opomba: prenosniku je garancija potekla!”][/stextbox]

Najprej sem na dnu odvil dva (zelo utrujena) vijaka, ki držita tipkovnico. (V bistvu sem bil zelo presenečen, ker sem vseskozi mislim, da se računalnik odpira spodaj.) Tipkovnica je v bistvu hudo na izi pritrjena s parimi štiftki. Vezje, ki veže tipkovnico z matično ploščo, izgleda še bolj bogo. A zgleda, da je ‘bogo’ dovolj za prenosnike. Ko tipkovnico odstraniš, se ti odpre pogled v notranjost prenosnika.

Odstranil sem ventilator in ga s fenom temeljito prepihal. En konkretni kosem prahu sem odstranil.

Nazadnje sem odstranil violinsko kovino, ki pokriva procesor in grafično kartico. Ne preveč nežno sem s starimi spodnjicami pobrisal preostanek prejšnje termalne paste in spet ne preveč nežno namazal novo. Navodila so bila jasna: 0,25 milimetra in čim bolj enakomerno. Šuuuur :).

Par minutk za sestavljanje računalnika nazaja in uala. Računalnik je postal tih in predvsem delujoč.

Mokre sanje vsakega resnega naprednega uporabnika računalnikov -> uporaba windows movie makerja -> je ponovno mogoča :).

Slikovna pomoč: klik.

143 kilometrov v juniju

Junij je že ‘tradicionalno’ tekaško močan mesec. No, dve leti nazaj, ko sem sezono kronal s svojim edinim pretečenim maratonom, junij ni bil ravno blesteč.

View image | gettyimages.com

Več kilometrov je tudi na račun tekem oziroma tekaških prireditev. Že drugo leto sem se udeležil Nevergiveup. si dogodka – 10 krogov za 10 nasmehov. Že devetič sem se udeležil bevškega teka ;). Zraven pa še 8 drugih tekov, med njimi en hribovski na Planino, Ulovko …

Junija sem dodal nov (tekaški) copat – huaraches.

Imel sem šanso, da v soboto, 30. junija, odtečem še en enourni tek in presežem lansko rekordno mesečno znamko. A ni bilo neke pretirane želje po takem dosežku. Raje sem v nedeljo zvečer naredil simpatično 12-ko čez Rožnik in Tivoli. Ja, Rožnik in Tivoli sta moja nova destinacija. Super proge. Nebroj njih.

Pa še po nečem mi bo junij ostal v (hudo kratkem) spominu… Po novih tekaških hlačkah :).

Spomnim se, kako smo s sodelavkami in sodelavci pred leti pretekli ta staro traso Teka trojk (od Urha do Trnovskega zvona). Po teku sem imel mednožje grdo odrgnjeno, zato sem bolj izkušene mačke povprašal, kaj je rešitev. Pajkice, so bili enoglasni. Po letih teka tudi pajkice niso več pomagale. Zares pomaga samo vazelin (v DM-u je blazno poceni), ki si ga bogato namažeš med nogami in vsi pravi problemi izginejo. Zdaj, ko sem ta problem rešil, sem pa ugotovil, da so pajkice – ploh poleti – blazno nekul tekaška oprema. In ko je levinja začela na glas razmišljat, da bi si jih omislila, sem jo prehitel, skočil v Hervis in za slabih 20 EURov dobil zelo lahke Asics tekaške hlačke z zadnjim žepkom na zadrgo. Top zadeva.

Skoraj bi pozabil. V juniju mi je uspelo 2× vstati malo po šesti uri zjutraj in na tešče naredit 8 kilometrov. Uau, fenomenalno. Za jutri imam uro naštimano za ob 5:50 :D.

Prvih 15 km v huaraches

Danes sem prvič sprobal huaraches sandale. Gre za tekaške sandale, ki naj bi jih uporabljali tudi Tarahumara indijanci iz knjige Rojeni za tek. Naročil sem jih pri Markotu Robleku na 2. bosonogem teku. Seveda, iz čistega heca. 20 evrov.

S pomočjo video navodil, ki mi jih je poslal Marko, sva me z levinjo uspela dovolj zvezat, da me ni bilo preveč strah. Do zadnjega koraka je zavezovanje zelo enostavno, pri zadnjem pa sva vozljanje malo priredila.

Občutek v huaraches je nekje med bosonogim tekom in tekom v vivo barefoot evo. Čutiš vsak kamenček, tistih par milimetrov te pa vseeno loči od podlage. Po parih kilometrih sem si sandale še enkrat zavezal. In potem se res niso več premikali. Špaga med prsti je res nemoteča.

Ker je tek v huaraches tako zelo podoben bosonogemu teku, je bilo današnjih 15 kilometrov za prvič kar malo preveč. Podlaga je bila mešana: kolovoz, makadam, asfalt. Podplat je (bil) precej izmučen. Malo tudi zaradi sobotnih hribovskih 21 kilometrov (Zaplana, Planina, Ulovka, Kuren).

All in all, totalen žur, še bom tekel z njimi. Jih bom pa res raje uporabljal za kakšne krajše teke. Sigurno pa kdaj tudi za službo ;).

Prvih nekaj PALEO light dni

Prvih nekaj PALEO light dni je bilo kar zanimivih. Običajno hrano z ogromno kruha (sparovega toasta :o) in makaronov je bilo treba nadomestit. Prazen žakelj pač ne stoji pokonci. Za večerjo sem si enkrat speštal tuno ter čičeriko. Verjetno čičerika pač ni najbolj primerna, ker gre za stročnico. Mešanica je bila prebavljiva, je pa manjkala še kakšna zelenjava, recimo pečene bučke.

Nova hrana zame je recimo banana s skuto za zajtrk. Super zadeva.

Kosila so še vedno problematična. Danes recimo piščanec na žaru s kraško omako (šparglji in domači pršut se mi zdi) in solata. Včeraj sva bila v Gostilni pri Kranjcu. Gobova omaka, potem pa zrezek Kranjc s s salamo in sirom 🙂 pa veliko pečene zelenjave ter ekstra mešana solata.

Enkrat sva z levinjo v službo naročila dostavo tajske hrane Bangkokstreet na 2za1.si kupone. Na dostavo sva sicer čakala debelo uro in pol (spet sem prepozno naročil), a je bilo vredno. Rižu in sladici sva se odrekla.

All in all še kar gre. Paziti je potrebno, da se med veliki obroki poje dovolj sadja in zelenjave. Lakota je hudič. Človek lahko postane zoprn, če ni navajen.
Kar opažam, je to, da se kljub velikim količinam hrane ne počutim napihnjenega, prenajedenega. Trebuh hitreje splahni.

Danes sva si za večerjo privoščila polnozrnate špagete s piščancem. OH naboj za jutrišnji hribovski tek na Zaplano, Ulovko in Planino.

Vmes sem se samo enkrat stehtal. Če imam normalno med 88 in 90 kilogrami, sem jih imel včeraj 87,5 kg.

Gremo dalje…

Prvi paleo light dan

Zakaj paleo light? Zato, ker se z levinjo ne bova striktno držala paleo načina prehranjevanja. Mučili se pa ne bomo. Zato tudi prekrški sploh ne bodo prekrški.

Zajtrk: zmešana jajca s koščki salame
Malica: odpadla, ker sva pozabila vrečko s hrano doma :ajej
Kosilo: v Starem tišlerju je težko prijaznemu natakarju s prevelikim trebuhom razlagat, da si all paleo in da so OH no go. Pristala sva pri solati s pečenim feta sirom ter pri piščancu na žaru z zelenjavno omako z rižom + mešano solato. Riža sem pojedel za vzorec. Sploh, ker je bil najbolj bele sorte.
Popoldanska malica: ker sva vedela, da bo do večerje predolga, sva si v Smith’su vzela juhi in ju okoli tretje ure z največjim veseljem pomalicala. Brez kruha.
Večerja: puranji zrezki ter skleda zelene solate s paradižnikom. Jaz sem si k mesni omaki dodal še čičeriko iz konzerve. Prva liga.
Vmes pa še tri instant kavice. Z zelo malo mleka zame. Pa veliko vode, nekaj čaja, donata in Jamnice.

Z manj prave hrane do ploskega trebuha

V moj feedly se je ujel blog Marka Robleka z zanimivim naslovom “minus 10 kil maščobe v dveh mesecih – brez športanja“. Ne bom ponavaljal vsega zapisanega. Poanta je ta, da si tip ni bil več všeč, ker je na sebi nosil preveč maščobe. Že nekaj časa se igra z različnimi načini prehranjevanja (=dietami). Paleo je ena izmed (trajnih) diet, ki preprosto povedano posnema prehranjevanje naših jamskih prednikov. Nobene predelane hrane, nobenih cukrov oziroma večine hrane, za katero menimo, da je dobra.

Okej, teorija me v bistvu ne zanima, v tem primeru pa le toliko, da mi je zanimiva ugotovitev, da ni vse v razmerju vnosa in kurjenja kalorij. Precej več je v tem, da pač ne ješ stvari, ki jih telo ne rabi. In menda so ogljikovi hidrati tak precejšen škodljivec. Kar se mene tiče, bi pomagalo že to, da bi se odrekel najhujšim prevarantom življenja: picam, belim makaronom, alkoholu, krompirju. Ampak to bi bilo pač preveč preprosto.

S foruma Vitezov dobrega teka sem si prekopiral jedilnike rekreativcev, ki so se lotili PALEO in PALEO light. Kar je kul pri PALEO prehranjevanju, je to, da ne sme biti stradanja. Jej, ne bodi lačen. Itak. Seveda bi bilo bolj primerno, če bi si zelenjavo, ki je btw veliko boljša od sadja, prideloval sam (ali pa kupoval kakšno res domačo), pa da bi si jo sam pripravljal, a to zaenkrat ni mogoče.

Rezultat današnjega šopingiranja je bil zatorej sledeč:

Ja, vem, precej konzerv, pa se s tem sploh ne obremenjujem. Počasi bom ugotovil, kaj mi sede in kaj ne, in potem se bom tudi k bolj naravnim različicam vrnil.

Menda s paleo prehranjevanjem privadiš telo, da za energijo kuri maščobe. Fino fajn. Jaz vseeno ogljikovih hidratov ne bom povsem črtal z jedilnika, jih bom pa zelo omejil. Na že omenjenem forumu en fant pravi, da so OH vseeno nujni, in da so priporočljivi takoj po aktivnosti. In da ne omenjam, da če praktično ne ješ OH, potem pa se dan pred tekmo konkretno nafilaš z njimi, na tekmi pokaš od energije. Okej, sem za. Vse skupaj bom kombiniral še s sirotko (whey proteini), da bo vnos beljakovin tak kot se za gre :).

Zakaj sploh in kaj pričakujem?

En forumaš je zapisal, da je pri spremembi načina prehranjevanja precej psihičnega testa. A si se v slabih trenutkih sposoben kontrolirati in ne planiti po čokoladi in ostalim pregreham?! Menda je začetek res težak. Lakota pa itak vodi k zoprnosti, zato se bom trudil, da pač ne bom lačen :).

Drugi razlog je ta, da bi rad že to jesen odtekel mali maraton pod 1:40. In kar nekaj sekund bi vsako minuto pridobil, če bi bil ene 5 kilogramov lažji.

In če bom 5 kilogramov lažji, ne bom imel trebuha in Tomažek, mali Tomažek bo zelo vesel.

In to je zelo veliko :).

Jutranji teki

Tekaški prispevek na Preverjeno me je vzpodbudil k temu, da ponovno sprobam jutranji tek. Fantje (Zajc in ostali) vstanejo pred kurami in še pred službo odtečejo PST. In tako zelo velikokrat. Zakaj? Ker so po naravi ultramaratonci in ker imajo radi svoje otroke. In če želijo to dvoje združiti, jim ne preostane drugega, kot da tečejo zgodaj zjutraj (spat hodijo s kurami), popoldanski prosti čas pa namenijo svoji družini. Res, kapo dol za tako početje.

Zato sem prejšnji četrtek vstal ob pol sedmih ter odtekel dobrih 8 kilometrov. Na tešče. In je šlo. V zelo zmernem tempu. Imeti izpraznjen, nenapihnjen trebuh je res fajn met. Vseeno sem ga po od boga poslanem tušu brez slabe vesti nafilal z neumnosti.

Včeraj zvečer sem ujel še en dokumentarec – Na poti z Neži in Dušanom (Mravlje). Tudi Dušan vstaja med četrto in peto uro zjutraj. Ne zaradi otrok, tako notranjo uro ima pač.

Jutri grem spet laufat zjutraj :).

10 krogov za 10 nasmehov 2012 – Ljubljana

Včeraj smo se na Kodeljevem udeležili novega humanitarnega teka Športno humanitarnega društva Vztrajaj – Nevergiveup. Gre za drugo izvedbo humanitarnega teka – 10 krogov za 10 nasmehov. Lani je Mateju Markoviču – Žabcu poškodba preprečila, da bi v desetih dneh na desetih slovenskih štadionih odtekel maraton. Letos mu je to uspelo. Svoje prve občutke je spisal na Tekaškem forumu.

[singlepic id=75 w=600 h=495 mode=watermark float=center]
Sam se nikoli ne bi spravil laufat po štadionu. A tu je drugače. Preveč pozitivne energije, da bi lahko kompliciral. Vsak je po svojih močeh pomagal Mateju, da je pretekel še zadnjega v nizu desetih maratonov v desetih zaporednih dneh.

Lani sem na tem teku pretekel 30 kilometrov, letos pa 25 kilometrov. 15 v supergah, 5 v Vivo barefoot Evo-tih in 5 čisto bos :). Imel sem odlično družbo.

Menda nas je bilo včeraj 222. Mislim, da smo po večini prispevali po 10 EUR, še nekaj pa za majčke ter srečelov. Smešno je (res ni), da smo pripravljeni za rekreativno tekmovalne teke prispevati tudi več kot 20 EUR, za take humanitarne teke pa zanimanja za udeležbo praktično ni. Ker se sredstva zbirajo za vnaprej znana imena, tečem še raje. Zaradi težkih socialnih okoliščin teh otrok si ne drznem pomisliti na kakšen svoj črn noht, na ne-noht, nedelujoče podplate, mozolje, ture, redko frizuro, par odvečnih kilogramov, outlet oblačila, draga kosila v centru in tako dalje in tako dalje v neskončnost. Včasih mi je res kar nerodno…

In res, priznam! Zadnji krog smo včeraj pretekli vsi skupaj v istem tempu. In ko so začele padati pohvale in čestitke Mateju, sem se komaj zadrževal (tako kot tudi zdajle), da cmok v grlu ni počil. Res, skrajno čustveni dogodek. In da lahko tudi ostali amaterji sodelujemo in združujemo tek in humanitarnost – fantastično.

Za Nevergiveup sem in sva letos odtekla 30 kilometrov na Bledu ter 25 v Ljubljani. 55 najbolj srčnih kilometrov letos. Upam, da se čimprej spet srečamo, da jih bo še več.

P.s.: če bi bili radi tako lepi kot jaz, potem potrebujete ta rdečo majico Nevergiveup :). Kupi in daruj!