Na štart smo prišli točno ob uri, predvideni za štart – ob pol desetih. Ob prihodu na Kongresni trg smo bili precej zmedeni, kje hudiča sploh je štart. Na srečo je bilo na trgu še kakšnih 50 enako zmedenih kur, ki pa so se kljub temu premikale v isto smer. Zato smo jim sledili. Potrebno je bilo skočiti na Slovensko cesto pa potem na tisto malo uličico levo , ki vodi proti NUK-u, da smo prišli na konec zelo dolge štartne vrste. Dejansko smo štartno črto prečkali šest minut po štartu.
Na tem mestu moram povedati ZELO NAGLAS, da se mi zdi skrajno neodgovorno, da se daje trenutnemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću in bodočemu sostanovalcu Janeza Janše na Dobu pištolo v roke! Pištola brez nabojev gor ali dol, tip drži pištolo v roki in se osladno smeji, ker pri tem tako zelo uživa. That’s just sick, I say.
Ker smo na štart prišli tako pozno, pravega adrenalina ni bilo, čeprav sem si ga po malem želel. Spomnim se, kako smo enkrat čakali na štart v Radencih. Nekje med nepregledno množico sta bila še druga dva Kosa. Kar na jok mi je šlo od sreče. Toliko ljudi na kupu, toliko dobre volje. No, tam pri ene petnajstem kilometru mi je šlo že počasi na jok. Od nesreče, ker so me pričele prehitevati vedno starejše penzionerke. Jaz v polni bojni tekaški opravi, vredni več sto evrov, mimo mene pa so se svaljkale spoštovanja vredne dame – v bombažnih trenirkah :o.
Skratka, plan je bil, da z Levinjo tečeva svoj tempo, Ata Kos pa se bo moral pač prilagoditi. In se je. Raja je sicer kot ponavadi štartala precej prehitro. Garmin mi je kazal tempo komaj nekaj čez pet minut, kar je bilo absolutno prehitro, glede nato, da smo štartali iz začelja. Tempo se je potem počasi normaliziral na slabih šest minut na kilometer, mi pa smo spet zelo počasi pričeli s prehitevanjem počasnejših trojk. Tek trojk itak ni tekmovalne narave – se tolažimo ta počasni, in ker je dvema tretjinama trojke ta tek predstavljal en tak nov tekaški začetek, se nismo sekirali, ko je ob vodnih postojankah in v klancih nastala neprebojna gužva.
Všeč mi je bilo tudi to, da zadnjih dveh kilometrov nismo “tišali” do konca. Zakaj bi, če smo pa celo traso pretekli v takem lepem enakomernem tempu. V cilju smo dvignili roke, spremljal pa nas je meni najljubši partizanski komad – Jutri grem v napad. Ta pesem mi je za razliko od ostalih simpatičen, ker kljub vojni tematiki ni tako agresiven kot na primer Na juriš. Predstavljajte si, da bi na štartu zavrteli Na juriš. Ste še prepričani, da Janković ne bi po pomoti namesto v zrak pomeril kar v prvo vrsto tekačev? Tisti podsaharski črnci bi prebledeli :o.
Zdajle je nedelja zvečer. Resnega musklfibra ni. Odlično. Še na hitro se porolam po foam rollerju pa bo.
Se vidimo 7. junija na 12. bevškem teku? http://www.sportno-drustvo-bevke.si/
Galerijo slik najdete na Financah.
