Malezija z družino 2014 – pred potovanjem

Zadnje čase se parkrat dnevno zalotim, da razmišljam o tujih deželah, o novem potovanju. Vsakič, ko v službi ali na cesti slišim pogovor o potovanju, razvlečem uhelj v tisto smer in se delam, da sodelujem v debati. Domišljam si, da imam letalsko karto že v žepu, le še nekaj tednov me loči od novega podviga – novega backpackerskega potovanja.

Neizmerno hvaležen sem Levinji, ki je uspela sebe in mene pred dvema letoma prepričati, da bi ob prvi priložnosti šli na potovanje. Brez resnih idej, destinacij, stopnje ugodja in podobno. Za tri tedne. Našla sva prazno kuverto in vsak mesec del plače shranila za potovanje. Do januarja nekaj manjši znesek, od januarja pa do dejanskega poleta nekaj večjega.

Od samega začetka je bila jasno, da se gremo potovanje vsi štirje – midva z obema fantoma. Praktično trije brez izkušenj ter moja malenkost. Pa še od mojega zadnjega resnega potovanja je minilo 13 let.

Sprva sva razmišljala o kakšni evropski destinaciji. Dejansko je bil plan, da se izognemo Hrvaški. Sicilija, Sardinija, rent-a-car, evropski avto kampi? Ne, prevroče bo.

Ob spremljanju tistih nekaj portalov, ki ponujajo ugodne letalske karte, sva se pozimi odločila, da kupimo karte za Bangkok in konec junija odletimo direktno na Tajsko. Kaj bi drugega. Za cel mesec. Ko si enkrat tako daleč, se ti ne sme muditi domov. Kdaj bo spet naslednja prlika za čez oceanski let.

Sredi januarja sva karte za povratni let Benetke-Bangkok dejansko tudi kupila. Otroške niso kaj dosti cenejše, praktično nič. Kar je precej logično. Mala rit zasede cel sedež tako kot kakšna nezdrava ameriška poltonka. Qatar je bil najbolj ugoden, kar ni nepomembno dejstvo. Za Levinjo, ki res ni največji ljubitelj letenja in ki si med letom zaradi otrok ni mogla privoščiti večjih količin alkohola, je bila izbira letalske družbe zelo pomembna. In Qatar zveni pomirjujoče.

QatarAirways

Na Tajskem sem bil leta 2001. Sam. Saj sem iskal kakšnega sopotnika, a ga takrat nisem našel. Mentalno sem se uspel prepričati, da je bolje, da se na potovanje odpravim kar sam, kot pa da čakam ustreznega kandidata. Sprva sem želel obiskati Indijo, a so se takrat Indijci zapletli v nuklearni besedni spor s sosedi Pakistanci. Moj Rajasthan – ciljna destinacija – se je zdel prenevaren. Verjetno ni bil, sigurno ni bil, a vseeno. Na STA-ju mi je uspelo zamenjati karto, agentka mi je svetovala Bangkok, jaz pa sem brez resnega premisleka potrdil izbiro.

Da bi ob vsem državah tega sveta še enkrat obiskal Tajsko, se mi ni zdelo nikoli problematično. Itak se je izkazalo, da tudi to pot brez političnih nemirov na ciljni destinaciji ne bo šlo. Na Tajskem so se kot že večkrat v zadnjih letih dogajali nemiri, protesti. Pozimi 2014 za turiste Tajska res ni bila obljubljena dežela. Na izpostavi QatarAirwaysa v Italiji sem preverjal, če se karte lahko zamenja. Seveda se jih da, a le, če ne kupiš najcenejših. Meni se zdijo tudi najcenejše še zmeraj precej drage, ampak ja, razumem cenovno politiko.

Ker se nemiri kar niso in niso hoteli končati, sva rešitev iskala v bližnjih mirnih! državah, kamor bi lahko leteli direktno iz Bangkoka. Malezija, Kuala Lumpur ter Air Asia so za naslednjih nekaj tednov postali ključni pojmi. Pa nov Lonely Planet. Pa nahrbtniki, cepljenja, nerazumevanje nekaterih, da potujemo v muslimansko državo in podobno nepomembne reči.

QatarAirways

Priznam, da sem bil kljub dodatnim letalskim stroškom, ki jih je prinesla nova destinacija, neizmerno vesel. Če priznam, da je bil edini pomislek dražje in težje dostopno pivo zaradi muslimanske države, potem je jasno, da resnih skrbi ni bilo.

Nekaj tehničnih info!

Nekaj dni po nakupu kart Benetke-Bangkok sva odkrila bolj ugodne qatarjeve lete iz Zagreba. Kart ni bilo mogoče zamenjati. Strošek štirih kart je bil cca. 2.178 EUR z vsemi taksami, če me spomin ne vara. GoOpti ni prišel v poštev, saj je otroška rit spet enako vredna kot odrasla. Zato smo se v Benetke odpravili s svojim avtom, ki smo ga za 105 EUR za cel mesec pustili na zunanjem parkirišču. Če smo do Benetk prispeli še relativno pravočasno, smo se zato okoli letališča vrteli kar nekaj časa in iskali parking. Nekaj tiste prve nepotrebne nervoze se nam je že splazilo za hrbtom.

Cepili smo se dvakrat proti hepatitisoma, zraven smo usekali še klope. Kasneje smo dobili še tretjo dozo, recimo, da smo zdaj kar varni za dobrih 5, 10 let.

Vzeli smo dva večja ruzaka, v katere smo stlačili štiri brisače, vse cunje, toaleto in igrače. Vrh glave dovolj prostora.

S seboj smo imeli telefon ter tablico, prek katere smo si sproti rezervirali vse nastanitve. Spletni strani, ki smo ju sanjali še tedne po povratku domov: booking.com ter agoda.com. Morda vsega dvakrat smo prenočišče iskali na licu mesta. Tablica je prav prišla tudi za risanke pred spanjem. Imeli smo večji usb ključek s precejšnjim številom sinhroniziranih risank.

Precej denarja sva vzela s seboj v bankovcih, zraven pa še dve maestro in dve mastercard kartici. Mislim, da denarja na bankomatih nikoli nisva dvigovala.

V službi sva povedela za potovanje sprva le parim pomembnim osebkom, za katere sva vedela, da bodo ob vseh morebitnih internih komplikacijah prepoznali najino dejanje kot pogumno in edino pravilno. Hvala še enkrat!
Kar nekaj tednov kasneje sva o potovanju obvestila tudi preostale. Bilo je precej lajanja, a karavana je šla dalje…

QatarAirways

Gledam eurobasket 2015 in uživam

basketball

Leta 2010 sem po petnajstih letih sojenja košarke popolnoma prekinil stik s tem športom. V vseh pogledih. Nisem spremljal tekem reprezentance, nisem obiskoval lokalnih tekem, v Stožice itak ne hodim, še s fanti, s katerimi sem leta preživljal dobre in težke trenutke skupaj na tekmah, se nisem več srečeval.

In za večino to še vedno drži. Ko smo pred dvema letoma v Sloveniji gostili evropsko prvenstvo v košarki, nisem obiskal nobene tekme. Seveda, tudi tistih v Stožicah ne. Za našo reprezentanco tudi nisem navijal. Seveda sem v kratki zgodovini slovenske reprezentančne košarke navijal tudi za naše, a z leti sem postajal vedno manjši domoljub. Preprosto se ne grem množične evforije. Trezen pa sploh ne.

Še vedno najbolj cenim dobro košarko. Ki pa jo Slovenija praktično nikoli ni dosegla. Vedno nam je manjkal ključni mož, ki bi lahko prebijal nasprotno obrambo ter prevzemam odgovornost, ko bi bilo to v ključnih trenutkih najbolj pomembno. Vedno smo potrebovali vsaj 50-odstotni met za tri točke, da bi se lahko kosali tako z najboljšimi kot s tistimi slabšimi.

Ampak bodi dovolj o slovenski reprezentanci. Glede na to, da tudi v mlajših kategorijah nismo več med boljšimi v Evropi, bomo vsaj za kakšno desetletje preprosto ždeli v evropskem povprečju. Vsak preboj v naslednji krog tekmovanja pa bo za moje pojme že velik uspeh.

Veliko raje se to pot posvečam odlični košarki, ki jo predstavljajo letošnje ekipe na eurobasketu. Vse glavne reprezentance imajo svoje zvezdnike, ki so sposobni za sabo potegniti celotno ekipo. Tony Parker je recimo totalni as, ki pa je roko na srce letos pred svojim občinstvom odigral eno slabših predstav. Pau Gasol je v polfinalu dosegel 40 točk in več kot 10 skokov, kar je v bistvu zgodovinski dosežek. Sploh, ker v igri niso bile trojke. Litvanci imajo Maciulisa, Srbi Teodosića, Grki Spanoulisa ter Italijani Belinellija in Bargnanija. Ja, Nemci imajo Novitzkega, a ostali omenjeni zvezdniki imajo poleg sebe vseeno vrhunske soigralce. Goran Dragič za moje pojme nikoli ne bo pravi reprezentančni zvezdnik, je le dvojka. Morda bi v nekem trenutku takega zvezdnika lahko predstavljal edino Sani Bečirović, ki je bil res srčen, a ne brezglavi igralec.

Na letošnjem prvenstvu sem spoznal še nekaj vrhunskih mladih igralcev, ki so prikazali neverjetno zrele predstave. Recimo Francoz Lauvergne pa Čeha Vesely in Saturansky.

Medtem ko za slovensko reprezentanco še vedno igra popolnoma nekoristen Uroš Slokar, ki na vsaki tekmi publiki dokaže, da je kljub izrednemu pomanjkanju mišic še vedno sposoben vrči žogo izza črte 6,75m, nastaja v normalni košarki segment igralcev, ki je absolutna zmaga z vidika atraktivnosti košarke. Košarkaši, višji od 2,05 metra, ki ne igrajo s hrbtom proti košu kot klasični centri, pač pa ravno nasprotno, so izredno nevarni za koš – z vseh razdalj. Saj pravim, vsaka ekipa že ima vsaj enega takega power forwarda, le mi imamo Slokarja.

Veselimo se nedeljskega finala. Naj zmaga boljši!

1. Maretov memorial

V petek so najbližji Maretovi prijatelji kljub izjemno slabi vremenski napovedi uspeli izpeljati 1. Maretov memorial. Mare sam je od zgoraj poskrbel, da je lilo kot iz škafa. Povsod naokoli, le v Blatni Brezovici ne. Čisto brez dežja nismo bili, a  padati je pričelo v pravem trenutku: ko smo košarkaši na igrišču počasi pričeli pametovati o svojih vrlinah in fizični pripravljenosti.

Košarke nisem igral že kakšnih pet let. In čeprav sem teden dni nazaj pretekel 19 kilometrov, sem bil na igrišču po prvem napadu že vidno utrujen. In nisem bil edini. Tek in košarka uporabljata čisto druge mišice. Verjetno pri teku mišice še celo upočasniš, ravno nasprotno bi za košarko potreboval eksplozivnost za kratke šprinte, hitre odzive in uporabne skoke.

Če sem včasih še skakal, sem bil to pot dovolj pameten, da s skakanjem nisem pretiraval. Mišic okoli kolen ni, zato so pretrgane in natrgane vezi precej pogosta poškodba rekreativcev.

Ampak, hej, kljub vsej svoji košarkarski nepripravljenosti sem res užival. Košarka je kul. Košarka je inteligenten šport. Je fizično naporen šport. Ampak ko enkrat steče, je čista poezija. Včasih smo lahko ure in ure preživeli na igrišču. Trojke.

Morda se letos spet lotim rekreacije. Ne na Vrhniki s staro klapo, to je preprosto prenevarno. Tam je najbolj varno gibanje med obema trojkama, pod košem je že nevarnost naleta in bližnjega srečanja z ribstolom. V Ljubljani par kolegov – košarkarskih navdušencev in bivših igralcev že leta igra košarko enkrat na teden. Dobra družba in igranje košarke bi znala biti pravi recept za antistresno terapijo, ki jo v teh časih res rabim.

Kdo bi si mislil, da so si Blatnčani uredili tak super piknik prostor s košarkarskim in nogometnim igriščem, pokritim prostorom z mizami in s klopmi, weceji in otroškimi igrali.

Morda nas je bilo vseh skupaj celo 100. Maretovi prijatelji in sodelavci, po večini z družinami. Toliko dobre volje na kupu kot že dolgo ne. Ogromno fantastičnih spominov. Z večino se že dolgo nismo srečali, vsak živi svoje življenje. Tudi zato smo zadnji odšli domov že precej proti jutru. Nafilati smo morali cel taksi.

Ob letu osorej. Mare bi bil vesel.

Ljubljana – jebe lud zbunjenog

Razvezani jezik pravi, da obstaja slovenski prevod srbskega reka “Jebe lud zbunjenog” in sicer “Če slep slepega vodi, oba v brezno padeta. Jaz pravim, da si reka nista sorodna. Ljubljanski župan je oseba z norim pristopom, ki za sabo vleče zmedene občane. Nič ne kaže na to, da bodo zmedeni občani skupaj z županom padli v brezno, pa čeprav brezna zgodovinsko gledano niso nekaj novega v našem okolju.

Človek mora biti nor, da naroči postavitev tisoč in enega kovinskega stebrička, ki ločujejo cesto od pločnikov, ponekod pa avtomobilom na tak način preprečujejo dovoz po poteh, ki so namenjene počasnejšim udeležencem v prometu.

To pot me izjemoma ne moti ekonomska pokvarjenost župana Jankovića, saj je popolnoma jasno, da je z naročilom teh stebrov potegnil provizijo direktno ali pa posredno. Najmanj, kar je za pričakovati, je to, da ima ženski rokometni klub Krim novega sponzorja. Pranja denarja Janković sploh nikoli ni zanikal. Je pa poštenjak, ker verjame v pravno državo. Žal v državah tipa Slovenija, kjer se cedita pokvarjenost in gniloba, zakon obstaja, da ščiti državo pred narodom in ne obratno. Jaz bi tudi na njegovem mestu verjel v pravno državo. Odgovora na vprašanje, kdaj bo v naše kraje prišla politična higiena, si pa ne bi upal iskati niti sam Nostradamus.

Slovenska mati Tereza:

Ti stebrički so smrtno nevarni, pomagajo pa praktično nič. Nekulturni človek bo našel obvoz mimo svojih možganov kadarkoli in kjerkoli. Zadnjič na primer se je starejši par na velikem križišču Celovške in Tivolske nonšalantno zapeljal čez prehod za pešce, da bi lahko nadaljeval pot v drugo smer. Ponavljam: vozil je po prehodu za pešce čez dva pasova mimo pešcev in kolesarjev.

Poglejte tole prometno ureditev. Komu na sliki so namenjeni ti stebrički? Bodo kolesarji tvegali svoje življenje ter skakali s pločnika na cesto in nazaj? Se bo našel kandidat, ki bo avto parkiral kar ob cesti, čeprav mu je jasno, da mu bodo redarji avto odpeljali s pajkom?

Ti stebrički so toliko smiselni kot visoke ograje na pokopališču. Noben živ človek ne želi noter, mrtvi pa ven žal ali ne žal sami ne morejo.

In Ljubljana je posejana z njimi. Še enkrat: nekulturnega šoferja ne ustavi noben stebriček. Je pa res, da je država tako nora, da izkoristi vsako enkratno neumnost, nesrečo ipd. posameznika, da zagreni življenje vsem državljanom. Ker ljudje, ki berejo Slovenske novice, to zahtevajo!

Aja, sem že povedal, da sem se par dni pred dopustom zabil direktno v enega izmed stebričkov? Ta pametni odneha, zato sem pri svojih petintridesetih odletel v zrak jaz, stebriček še vedno kraljuje na svojem placu.

Vse najboljše, moja draga

Ne morem ti podariti miru na svetu, lahko pa ti ga doma.
Nisem najboljši tajski kuhar, lahko pa te vsake toliko peljem do kakšnega mojstra, ki to obvlada, ali pa ti doma pomagam zakurblati peti plin, ki je namenjen voku.
Nisem najboljši plesalec, še pivski izrazni plesi so že pozabljeni, a v dvoje je spoznavanje plesov in zibanje v ritmu muzike veliko lepše.

Namigi za september:

1.

2.

Namigi za danes zvečer:

Vse najboljše, moja najdražja :).

Letos bo šlo hitro – intervalni teki

Jeseni sem v prispevku Kako sem tekel v tempu najhitrejšega maratonca pisal o neverjetnem tempu, ki ga imajo najhitrejši maratonci. Brez tekaške podlage sem želel na lastnih nogah sprobati tempo 3:17 minut na kilometer. Dobesedno par deset metrov sem lahko pretekel tako hitro. Verjel sem, da me bo obupna forma spravila nazaj v pogon, pa meni. Kljub temu sem ljubljanski maraton oddelal precej pošteno glede na nepripravljenost (pod dvema urama). A taki izgovori me ne ganejo več. Ko greš enkrat 1:45h, je vsak počasnejši tekmovalni tek brez veze, nepripravljenost pa izgovor slabiča.

Za letošnji jesenski cilj sem si že pozimi zastavil precej optimistični načrt: da bi enega od jesenskih pol maratonov pretekel pod 1:40. To je tempo 4:30. Ljubljanski maraton je kar primeren za kaj takega. Če ne bo spet snežilo, seveda. Za normalni maraton je še prezgodaj. Naslednje leto pa skoraj sigurno.

4:30 sem do sedaj uradno tekel samo enkrat na svojem prvem poslovnem teku trojk. Res je šlo hitro. Ampak to je bilo 6 kilometrov, jeseni jih bo še 3,5× toliko.

Zadnjič sem prvič tekel intervale. Nobenega plana nisem upošteval, le vsake toliko sem pretekel od 100 do 300 metrov v tempu med 4:00 in 4:30. Skupaj sem pretekel dobrih 9 kilometrov. Zadnji kilometri so bili že precej švohotni.

Danes sem ponovil vajo. Na isti trasi. Po moje sem odtekel kakšnih 8 intervalov po par sto metrov. In je kar šlo. Tako kot pri 100 push ups, je po moje logika intervalov zelo podobna. Pri tej aplikaciji si po šestih tednih sposoben narediti 100 sklec. Meni se je ustavilo že prej, rama ni zdržala. Kar je precej logično. Večino življenja se zanemarjaš, potem pa pričakuješ, da boš čez noč postal Mič Buchanan. Skratka, z rednim prakticiranjem intervalov želim lastnemu truplu sporočiti, da je sposobno teči precej hitrejše kot do sedaj pa tudi precej dlje. V isto hitrem tempu.

Kako naprej? Nole bi rekel: IDEMO!

Tam kjer murke cveto

Ko me je učiteljica blok flavte po koncu prvega leta glasbene šole v prisotnosti ata Kosa vprašala, kateri inštrument bi rad igral naslednje leto, sem po zelo kratkem razmisleku butnil ven: kitaro bi igral. Pa je dejala, da imam premale prste in da verjetno ne bo šlo. Pa sva se spogledala z atom Kosom, hišnim harmonikašem, in se odločila za klavirsko harmoniko.

Danes sem po dobrem letu spet prijel harmoniko v roke. Novi sosedi so dosedaj lahko uživali ob taborniškem petju s kitaro v kabinetu. Kjer ni pohištva, zato je zvok bolj poln :).

Začel sem seveda z Golico, nadaljeval s Tam, kjer murke cveto, Reci le zakaj, pa Bella ciao in še enkrat Na Golici.

Slavko Avsenik, najlepša hvala. Za marsikoga rečemo, da je pustil odlično glasbo za seboj, no, Slavko, ti si zapustil celo zvrst glasbe.

avsenik_harmonika

Občutek za ritem ali ritmična zmešanost?

Če se grdo držiš, grdo tudi misliš. Če se veliko smejiš, dlje časa ostaneš pozitiven. Takih kombinacij bi lahko verjetno našteli nebroj. Kar je zanimivo, je to, da naši možgani ne vedo, ali se grdo držite z razlogom oziroma se smejite zaradi dobrega vica. Tu nastopi prvi vic: joga smeha. Smejmo se:

Ideja je, da če se smejite, četudi brez razloga, žičke od trupla do možganov sporočajo, da se imamo fino, zato možgani pričnejo sproščati endorfine – hormone sreče. Se pravi, lahko slišite najbolj smešen dialog v kakšni tv seriji (predlagam angleški The Office) in se tolčete po kolenih, ali pa sedite na straniščni školjki in se preprosto prisilite v smejanje. V obeh primerih vas bodo oblili endorfini, kar pa sploh ni slabo.

Kljub očitnim dobrim izkušnjam, vas zgornji video težko prepriča, da se tudi sami lotite take telovadbe. A dejstvo ostaja: smej se in svet okoli tebe bo lepši.

Po drugi strani poznamo ljudi, ki jim konici ustnic venomer silita navzdol. Taki ljudje so le redko dobrovoljni, prepoznate pa jih že na daleč. Moški z brki so na pogled še bolj zoprni, ženske pa zgledajo kot pehte, nova frizura jim preprosto ne pomaga pri manj zoprnem izgledu.

In potem pridejo na vrsto moje noge. Od kar pomnim pa verjetno še par let prej, hudo ritmično, a na pogled precej nervozno premikam noge. Poznam dva glavna ritma: počasnejše zamahovanje obeh nog, tako da noge pod 90-stopinjskim kotom razmakneš in spet približaš skupaj. In ponavljaš v nedogled. Drugi ritem je precej hitrejši: izbereš le eno nogo, ki jo pokrčiš na 90 stopinj, potem pa jo v nedogled s peto dviguješ v norem ritmu, ki je še za utripanje kolibrijevih kril prehitro.

Čeprav sem leta sebi in okolici govoril, da gre samo za blazen glasbeni posluh in neizkoriščen bobnarski potencial (v to še zmeraj verjamem!), od prejšnjega tedna dalje priznavam, da za ritmično zmešanost stojijo živci, stres, ________ (vstavi poljubno neudobno besedo). A to sploh ni problem. Če smejanje sprošča endorfine in če grd pogled vodi v negativno razmišljanje, potem ritmična zmešanost ne-hote vodi k proizvajanju dodatnega stresa. Če so noge stalno aktivne, možgani ne morejo ne-misliti, da truplo ni v nevarnosti. Seveda se bo postavilo v obrambni položaj, seveda bo pripravljeno na beg.

Ne gre za sindrom nemirnih nog. To je šele hudič.

Rešitev?
Še vedno parkrat na dan začnem z nožnimi bobnarskimi vajami, a se hitro zalotim in prekinem tako početje.

Prve ugotovitve?
Če imam noge pri miru, dlje časa ostajam miren. Sploh za mizo z več osebki, kjer sem ponavadi hitro postal nemiren.

Danes sem prvič v službi stestiral calm.com. Vzel sem si pet minut in meditiral.  Seveda nisem imel popolne tišine, a že popolno mirovanje in poslušanje prijetne glasbe in glasu, je sproščujoče.

Cilj? Happy :).

Look up – Poglej okoli sebe

Look Up.

I have 422 friends, yet I am lonely.
I speak to all of them everyday, yet none of them really know me.

The problem I have sits in the spaces between,
looking into their eyes, or at a name on a screen.

I took a step back, and opened my eyes,
I looked around, and then realised
that this media we call social, is anything but
when we open our computers, and it’s our doors we shut.

All this technology we have, it’s just an illusion,
of community, companionship, a sense of inclusion
yet when you step away from this device of delusion,
you awaken to see, a world of confusion.

A world where we’re slaves to the technology we mastered,
where our information gets sold by some rich greedy bastard.
A world of self-interest, self-image, self-promotion,
where we share all our best bits, but leave out the emotion.

We are at our most happy with an experience we share,
but is it the same if no one is there.
Be there for you friends, and they’ll be there too,
but no one will be, if a group message will do.

We edit and exaggerate, we crave adulation,
we pretend we don’t notice the social isolation.
We put our words into order, until our lives are glistening,
we don’t even know if anyone is listening.

Being alone isn’t the problem, let me just emphasize,
that if you read a book, paint a picture, or do some exercise,
you are being productive, and present, not reserved or recluse,
you’re being awake and attentive, and putting your time to good use.

So when you’re in public, and you start to feel alone,
put your hands behind your head, and step away from the phone.
You don’t need to stare at your menu, or at your contact list,
just talk to one another, and learn to co-exist.

I can’t stand to hear the silence, of a busy commuter train,
when no one wants to talk through the fear of looking insane.
We’re becoming unsocial, it no longer satisfies
to engage with one another, and look into someone’s eyes.

We’re surrounded by children, who since they were born,
watch us living like robots, and think it’s the norm.
It’s not very likely you will make world’s greatest dad,
if you cant entertain a child without a using an iPad.

When I was a child, I would never be home,
I’d be out with my friends, on our bikes we would roam.
We’d ware holes in our trainers, and graze up our knees;
we’d build our own clubhouse, high up in the trees.

Now the parks are so quiet, it gives me a chill
to see no children outside and the swings hanging still.
There’s no skipping or hopscotch, no church and no steeple,
we’re a generation of idiots, smart phones and dumb people.

So look up from your phone, shut down that display,
take in your surroundings, and make the most of today.
Just one real connection is all it can take,
to show you the difference that being there can make.

Be there in the moment, when she gives you the look,
that you remember forever, as when love overtook.
The time you first hold her hand, or first kiss her lips,
the time you first disagree, but still love her to bits.

The time you don’t need to tell hundreds, about what you’ve just done,
because you want to share the moment, with just this one.
The time you sell your computer, so you can buy a ring,
for the girl of your dreams, who is now the real thing.

The time you want to start a family, and the moment when,
you first hold your baby girl, and get to fall in love again.
The time she keeps you up at night, and all you want is rest,
and the time you wipe away the tears, as your baby flees the nest.

The time your little girl returns, with a boy for you to hold,
and the day he calls you granddad, and makes you feel real old
The time you take in all you’ve made, just by giving life attention,
and how your glad you didn’t waste it, by looking down at some invention.

The time you hold your wife’s hand, and sit down beside her bed
you tell her that you love her, and lay a kiss upon her head.
She then whispers to you quietly, as her heart gives a final beat,
that she’s lucky she got stopped, by that lost boy in the street.

But none of these times ever happened, you never had any of this,
When you’re too busy looking down, you don’t see the chances you miss.

So look up from your phone, shut down those displays,
we have a finite existence, a set number of days.
Why waste all our time getting caught in the net,
as when the end comes, nothing’s worse than regret.

I am guilty too, of being part of this machine,
this digital world, where we are heard but not seen.
Where we type and don’t talk, where we read as we chat,
where we spend hours together, without making eye contact.

Don’t give in to a life where you follow the hype,
give people your love, don’t give them your like.
Disconnect from the need to be heard and defined
Go out into the world, leave distractions behind.

Look up from your phone, shut down that display,
stop watching this video, live life the real way.

Ko zobna pasta ne prepreči gnilobe

V nasmehu nekega dneva sem si kupil ročke za sklece. Da bi jih izvajal bolj pravilno. Čeprav pri tistih desetih, ki sem jih lahko pravilno izvedel, ročke niso predstavljale bistven element vadbe. Kot da bi si za kopanje v termah, kjer je globina največ 1,2 metra, omislil ergonomične spido kopalke, ki ti jajca prislonijo nekam na hrbtno stran, da plavaš hitreje.

Push Up Bars
Push Up Bars (Photo credit: Wikipedia)

Hkrati sem si na telefon naložil aplikacijo 100 push ups. Res super program, ki ti pomaga, da v zmerno kratkem času prideš do končnega rezultata – 100 opravljenih sklec.

Do zdaj sem se programa 100 sklec lotil že dvakrat. Od začetka. Čim ga ne izvajaš redno, si na začetku. Sploh, ker sem prišel le do tretjega vadbenega dneva, kjer je treba narediti nekaj čez 40 sklec v mislim da petih serijah.

In kje se je zalomilo? Ja, dobesedno se je nekaj zalomilo. Desna rama je samo še na pol uporabna. Nekaj tankega nekje med mišicami mi tanko piska. In me vsakič sproti opozarja, da sta negostota lasišča in nebolezenska atrofija mišic še kako povezani. Poka mi tudi v skeletu nekje pri prsnici.

Včasih smo se hecali, da če nimaš mišic, tudi musklfibra ne moreš imeti. To sploh ne drži. V začetku decembra smo imeli prijateljski teniški turnir. Par ur igranja dvojic. Čez dan je še šlo. Ko pa je pivo ohladilo mišice, je vsa žlahta gnilobe prilezla na plano kot deževniki po dežju.

Si predstavljaš, da imaš nekega dne polno potovalko gnilobe in se odločiš, da boš začel laufat? Rabiš motivacijo, da premakneš svojo rit? Poglej, kako je gospod (ko to narediš, si gospod) z nadimkom Wega pretekel 10.000 kilometrov.
Kako sem vstal s kavča in se spravil teč – Pot od kavčkrofka do zmernega rekreativca.

Treba se bo začeti gibati. Treba se bo začeti razgibavati. Treba bo postati kaveljc in korenina. Treba bo postati čil in zdrav. Treba bo postati močan. Treba bo postati lahek kot pero, hiter kot Bruce Lee in prebrisan kot Gašpar Gašpar Mišić. Ja, treba se bo smejati. Treba se bo sprostiti.

In treba bo dobro jesti. Treba bo zdravo jesti. Treba bo veliko jesti. Predvsem ogromno zelenjave, nekaj sadja in mesa in nekaj malega vsega ostalega. Sladkor? Ja, ob posebnih priložnostih in če si ga bom sam sproduciral v pečici.

Jeseni enkrat sem spoznal, da je zobna pasta namenjena zgolj boljšemu zadahu, za čistoto zob pa ni ravno odločilni faktor.

Yes you can. Yes we can. Yes I can.

Randy Orton doing push ups before performing t...
Randy Orton doing push ups before performing the RKO on Sheamus. (Photo credit: Wikipedia)