Draga Mojca in Savo, glavna bralca tega samotnega bloga!
Pisalo se je leto 2004. V roki sem držal že drugo izpisnico iz faksa. Po ekonomiji je padlo tudi pravo. To me je res zelo zanimalo, a težko si je bilo priznati, da preprosto nimam ne samo dovolj, pač pa kakršnega koli “zicledra”, da bi preštudiral tako velike količine študijskega gradiva.
V enem momentu leta 2004 sem se jubilejnič sprehajal po univerzitetnih razpisih. Nisem bil še pripravljen obesiti fakultete na klin – in se zaposliti. To pač ni bila opcija. Pa čeprav sem se dovolj dobro (s)poznal, da sem vedel, da povprečno zahtevnega faksa pač ne morem dokončati. Svojega otroka bi takrat poslednjič nagnal delat. Pa naj študira ob delu. Kar sploh ni težko, če študiraš nekaj, kar te veseli.
Tako sem se zagledal v filozofijo ter turizem. Ne razumem, kako sem bil lahko takrat tako neumen, da sem sam sebe prepričal, da sem sposoben študirati filozofijo. To bi pomenilo eno samo branje, filozofiranje, predvsem pa študiranje nemščine, ki je za filozofijo tako zelo pomembna. Na srečo je imela Turistica organiziran izredni študij tudi v Ljubljani.
Prestrašen kot vedno, ko pridem v prostor, poln neznanih ljudi, sem stopil v predavalnico na biotehnični fakulteti, kjer je imela Turistica svoja predavanja. V prvi vrsti sem takoj srečal Renato, sokrajanko, ki je nisem srečal že od časov Notranjskega radia. Od znanih še Marinčič in Anja. Sproščenost med študenti je bila diametralno nasprotna zategnjenosti študentom na pravu. Kulturni šok.
Prvi letnik je šel gladko skozi. V drugem pa se je zataknilo. Ker sem se priključil Simonovi ekipi na Potovanje.si, sem nehal obiskovati predavanja. Saj opravil sem še vedno polovico izpitov, a več kot to ni šlo. Nisem bil več zraven. Študij se je spet ustavil.
Leta 2010 sem se ponovno opogumil in v naslednjih dveh sezonah pod streho spravil še drugo polovico drugega ter tretji letnik. Zadnjih nekaj izpitov je bilo sestavljenih iz treh angleščin ter dveh nemščin. Angleščine sem se res bal. Predvsem zato, ker sem dopustil, da so strahovi drugih sotrpinov vplivali name. Na njih popolnoma upravičeno, zame res ne. Angleško pač znam. Tudi pisati. Zaradi posluha sem tudi v srednji šoli ter pri maturi dobro prišel skozi. Že res, da vseh lekcij nisem poznal in se zato težko pogovarjam z vami o marsikateri slovenski znamenitosti. A angleško pač znam. O vseh možnih splošnih stvareh se lahko z vami pogovarjam v angleščini. Marsikateri moj sošolec pač ne. In čeprav se sliši grdo, mi je šibkost drugih pripomogla, da sem izgubil strah pred govorjenjem v angleščini. Tako na predavanjih kot še bolj na izpitih. Pri nemščini je bila zgodba obrnjena. Zaradi štirih let nemščine na gimnaziji so me dodelili v nadaljevalno skupino. Na te vaje sem šel samo enkrat. Preprosto zato, ker tja nisem pasal. Zraven mene so bili štajerci in zgornjegorenjci, ki so tekoče govorili nemško, saj so praktično vsi delali v hotelih ali casinojih. Bravo! No, jaz sem se uspel prepisati na osnovno nemščino. Pa še to je bil precejšnji zalogaj. Na drugi nemščini, ki je bila hkrati moj zadnji izpit, sem tako intenzivno mahal z rokami, namesto z jezikom, da sem se bal, da bova zaradi prepiha zbolela oba s profesorico.
Poseben del bi rad namenil diplomi. Prvič sem se je lotil že pred tremi leti. Takrat sem v drugem poizkusu našel mentorja – doc. dr. Dejana Križaja. Izbral sem si temo in pri tem je tudi ostalo. Naslednje leto sem ponovil vajo. Istega mentorja sem še enkrat poprosil za mentorstvo. Spet je bil za, jaz bednik pa sem spet zmrznil. Posebno vzpodbudo so mi na koncu poslali kar s faksa. Vsi stari programi vseh univerz in fakultet smo morali dokončati študij do 30. septembra 2016, sicer nam propadejo vse opravljene obveznosti. Letos januarja sem se še v tretje dogovoril z mentorjem za sodelovanje. Par mesecev sem sestavljal dispozicijo ter vzporedno že pisal material diplomske naloge. Da bi mi senat fakultete zavrnil dispozicijo, ki jo je potrdil tudi mentor, si sploh nisem predstavljal. Z diplomsko sem zaključil konec maja, nato je sledila lektura (hvala Ata Kos) ter tehnični pregledi.
13. julija 2016 sem v 2. nadstropju Turistice zagovarjal diplomsko nalogo. In zmagal. Z odliko. Cum laude. Visokemu zboru – komisiji sem takoj na začetku povedal, da imam tremo, a da upam, da sem si jo s tem priznanjem uspešno zbil. Po koncu sem priznal, da je bila predstavitev uspešna tudi zato, ker sem verjel, da o materiji diplomske naloge v učilnici pač največ vem.
Diplomiral sem – srečen kot žafran!
Že res, da sem se prvič na fakulteto vpisal daljnega leta 1998, diplomiral pa celih 18 let kasneje. Že res, da sem študiral dobesedno pol svojega življenja. A občutek je res dober. To je pravi zrelostni izpit. Ne matura, za tisto se nisem prav nič potrudil. Za diplomo sem se. Prebral sem veliko slovenske in tuje literature, tako strokovne kot praktične. Vmes sem opravil še certifikat na hubspot.com za inbound (vhodni) marketing.
Šefica komisije – gospa izr. prof. dr. Tadeja Jere Jakulin je bila nad zagovorom navdušena. Pravi, da naj si vzamem par let počitka, potem pa spet lotim študija. Morda pa res. V dvajsetih nisem bil sposoben študirati. Preneumen. Že v zadnje pol leta sem se precej spremenil. Poštenemu pogledu navzven sem dodal še pošten odnos do samega sebe.
Nekaj o tem, kaj bi lahko počel po diplomi, sem pisal že v članku Ideje in napotki za naslednje življenje, a se mi zdi, da se bo moja zgodba odvijala malo drugače.
Veselimo se…
