Jutro bo spremenilo vse

Indexi
Jutro ce promijeniti sve

Ti si tu, svud je mir oko nas
grobna tisina nas dijeli
ali ne, cekaj strpljivo dan
jutro ce promijeniti sve

Cemu to, noc je usla u nas
i nasa srca su prazna
ali ne, sve je ruzan san
jutro ce promijeniti sve

Bdijem, duga je noc
a znam, bdijes i ti
al’ to dvoje bez nade
ne, ne to nismo mi

Ti i ja mozda zelimo kraj
i mracne misli nas dijele
ali znam noc je kriva za to
jutro ce promijeniti sve

Cemu to, noc je usla u nas
i nasa srca su prazna
ali ne, sve je ruzan san
jutro ce promijeniti sve

Ti i ja mozda zelimo kraj
i mracne misli nas dijele
ali znam noc je kriva za to
jutro ce promijeniti sve

Jutro
jutro ce promijeniti sve
jutro ce promijeniti sve

Vrtičkarji, vrtičkarji – na svoji zemlji

Kaj človeka žene, da si ob pomanjkanju časa 20 minut od doma ureja vrt, namesto da bi prosti čas namenjal najbolj popularnemu slovenskemu rekreativnemu športu – ležanju na kavču?

Z eno besedo?

Sreča, veselje, zdravje, družina, sorodniki, folklora, tradicija, geni.

Še 14 dni nazaj je na Kosovi zemlji počival sneg.

Danes je garklc izgubil zmatrano ograjo, pa čeprav sem ob puljenju nekaterih kolov, ki so s svojo službo nastopili že davnega leta 1974, skoraj izgubil dušo. V Ljubljani za prenašanje težkega bremena nenormalnih oblik plačujemo po več deset evrov na mesec, tu je vadba brezplačna.

Dva Kosa na svoji zemlji, ki ni več ograjena.

Čez slab mesec bo sosed vrt zoral s traktorjem. Polovico vrta bomo ogradili, da srne ne bodo skakale do najlepše solate, polovico bomo namenili krompirju.

Vrt bom po vsej verjetnosti razdelil na štiri kvadrante, da se bom lahko preizkusil v kolobarjenju.

Kaj vse bo zraslo na Kosovi zemlji? Sigurno fižol in različne bučke, solata in korenček, česen, čebula in še kaj. Ne bomo pretiravali. Pomagal si bom z aplikacijo posadi.si, ki pozna dobre in slabe sosede pa tudi pri količinah je kar pameten.

Danes je sosed Tonček lepo povedal, da se vrtičkarstva ne lotiš zaradi financ, prinaša pa občutek, da si nekaj pridelal, ogromno osebnega zadovoljstva. Pa pogled z vrta na Svetega Jakoba je tudi nekaj vreden. Mene to gane. Pa stara Kosova bajta tudi. Črna kuhna, pa navadna kuhinja, kjer smo z mamo presedeli nebroj obiskov, dnevna, spalnica s skrivnim dnom, peč v dnevni, kopalnica, stopnice na podstrejše, hlev. Pa spodnje Studenčice z najljubšo teto.

Danes sem se v mislih spravil v osnovnošolska leta, ko sem pri mami na počitnicah metal kopje čez kozolc, ki ga že vrsto let ni več. Ob prvem počitnikovanju v Studenčicah sem rekel mami, da jaz jo bom tikal, ona pa me mora vikati. Danes sem vesel, da sta obe mami še med nami, pa čeprav sta z mislimi že pri svojih možeh.

Veselimo se…

 

Novoletni koncert orkestra Simfonika Vrhnika 2017

Stojim v zadnji vrsti, posran kot pes med novoletnimi prazniki, kljub svojim meter devetdeset se počutim visokega kot Lionel Messi, tako se mi šibijo kolena. Edina prednost nervoze je zmeden pogled po parterju in balkonu, ki se ne more fokusirati na posamezne obiskovalce. Vem, da so moji nekje med njimi, nisem jih vprašal, kje sedijo.

Dirigent Marko Fabiani je orkester poslal v prvo bojno linijo, kmalu se mu bodo pridružila dekleta, čisto na koncu pa še fantje, vsi izkušeni. In moja malenkost, ki bo s prvim glasom, če in ko bo prišel iz grla, izgubil nedolžnost in postal polnopravni član mešanega pevskega zbora Mavrica in ter vsako leto aktivni član novoletnega koncerta orkestra Simfonike in dveh zborov v Slovenski filharmoniji.

Tako nekako si predstavljam enkratni dogodek čez približno tri leta. Zakaj pa ne. Odličen hobi. Petje v pevskem zboru. Kaj vse si bo še moja starost izmislila. Razen vrhunskega popevanja pod tušem in ob lastni spremljali s kitaro v zadnjem desetletju nisem nikjer nastopal. Saj včasih smo se šli pevsko pivske piknike, kjer sem tudi jaz uspeval loviti srca nezahtevne, a zelo srčne publike.

Morda v zbor sploh ne bom sprejet. Morda sta velika želja in zadovoljiv posluh premalo. Morda tudi Vlado Kreslin s svojo oktavo in pol ne bi prišel v Mavrico, a on je pred desetletji razumel svoj razpon in ga dodobra izkoristil.

Včeraj smo v Slovenski filharmoniji uživali na 29. (!) jubilejnem koncertu orkestra Simfonika ter dveh mešanih pevskih zborov: Mavrica in dr. Frančišek Lampe s Črnega vrha nad Idrijo.

Solistka je bila mlada violonistka Manca Rupnik. Noro. Kakšna predanost in enost z violino, kakšno čustveno doživetje.

Glasba mi res veliko pomeni. In klasika in slovenska narodnozabavna. In predvsem vse, kar je dobrega vmes. Tega je res veliko. Na petje v zboru sem prvič pomislil ob lanskem novoletnem koncertu, ko me je vmes prešinilo, da bi Mavrica lahko bila najlepša pot k redni konzumaciji dobre glasbe in drugačnemu druženju z ljudmi. Za drugo polovico življenja.

Veselimo se…

Photo credit: Dietmar Temps via VisualHunt / CC BY-NC-SA

Z normalno hrano in redno vadbo v 2017

Novoletnim zaobljubam se tudi letos nisem mogel izogniti. In nekaj jih je že šlo v maloro. Lepe zaobljube pač lepo gorijo, za njimi pa ostane samo pogorišče slabe vesti.

Vem, da si ne smem postaviti preveč izzivov naenkrat, ker se to nikoli ne izide. Recimo, popolnoma nemogoče bi bilo, da bi se naenkrat odrekel sladkarijam in slanarijam, beli moki in kruhu nasploh ter za povrh še alkoholu. Ne, to ni izvedljivo.

Sladkarije še kar jem. Najraje bi vsa sladka decembrska darila razdelil v službi, stopil v vročo čokolado za finalni preliv ali pa vse skupaj zabrisal v smeti. Saj, če nekaj, kar je v osnovi živilo, škoduje mojemu truplu, ne bi smel imeti slabe vesti, če konča v smeteh.

Zaenkrat se uspešno izogibam alkoholu in kruhu. Tega sem v decembru res preveč pojedel. Sploh toplih sendvičev, pri katerih nikoli ne moreš narediti samo enega, dva sta komaj par, štiri pa ravno prav. Poješ jih pa v minuti in pol, ker vmes minuto čakaš, da se sir vsaj malo ohladi.

Ko se bo prebava ob manj neumnem prehranjevanju normalizirala, se bo tudi aktivnost na body attacku povečala. Saj ne, da zdaj zabušavam, daleč od tega, a z veseljem bi poskakoval in delal vaje za moč z recimo petimi kilogrami manj.

Photo credit: Fat Yoga via Visualhunt.com / CC BY-NC-ND

Ker nisem edini z novoletnimi zaobljubami, je trenutno v 4P fitnesu pravo obsedeno stanje. Veliko novih kandidatk, ki komaj dohajajo tempo staroselcev. Naj januar čimprej mine, da se vrste razredčijo :).

S kakšnim kilogramom manj bo tudi plavanje upam da bolj prijetno.

Veselimo se!

Ljubljana – kolesarskim kamikazam prijazno mesto

Ljubljanski župan Zoran Jankovič lahko vsem po svetu v svojem jeziku razlaga, da je Ljubljana lepo in zeleno mesto, a za Ljubljančane to sigurno ne velja. Razlogov, da res marsikaj ne štima, je več kot kovinskih stebrov, ki so znotraj ringa posejani nenormalno gosto in predstavljajo enega od bolj pomembnih ne-varnostih elementov pri tematiki, ki jo nameravam obravnavati.

Vir: http://www.streetfire.net/

O kolesarjenju sem že pisal. Recimo, enkrat me je želel zbiti voznik mestnega terenca. Pač, računal je, da se bom ustavil jaz, ker sem na kolesu, pa čeprav sem vozil po kolesarski stezi, in ne on, ki je vehementno s svojim majhnim penisom in velikim avtom zapeljal na kolesarsko stezo.
Pisal sem tudi o svoji kolesarski nesreči na Celovški, ko sem se želel ogniti mamici na kolesu, ki je nerodno spremljala majhnega otroka na kolesu. Skupil sem jo jaz, saj sem z levim kolenom nabil direktno v kovinski steber, ki jih je pred Tivolijem ogromno.

Vsakič znova se ne morem načuditi temu idiotizmu. Ne vem, kaj bi porekli vozniki avtomobilov, če bi namesto črt ali pa recimo plastičnih stebričkov za ločevanje pasov, sredi ceste na vsakih 5 metrov namontirali kovinske stebričke. Jaz mislim, da bi Jankovića še njegovi podporniki povprašali po zdravi pameti. Sploh pa ne vem, kako je to lahko zakonito?!? Kako si lahko lokalni šerif, ki se pač ne vozi s kolesom, privošči, da svoje občane spravlja v življensko nevarnost? Pustimo sedaj dejstvo, da vsak drugi voznik avtomobila med vožnjo uporablja telefon z roko in da vsak drugi ravno tako redno vozi v rumeno in celo rdečo v križišču.

Razumel bi, da so slabe kolesarske razmere posledica prejšnjih prometnih ureditev in prejšnjih županov, a lej ga zlomka, Janković tudi ob prenovah cest stanje kolesarskih stez uspe poslabšati.

Najbolj nevarna prometna ureditev
Če pozabim na to (pa ne morem), da ponekod v centru kolesarskih stez sploh ni, ali pa da le-te preprosto izginejo, ko prevoziš križišče, se mi zdi najbolj nevarna prometna ureditev ta, da so avtobusna postajališča in kolesarske steze umestili med cesto in pločnik.

Kako to zgleda v praksi?
Kot avtobusni potnik stopiš z avtobusa, pogledaš levo, pogledaš desno in ostaneš brez zob, ker te zbije kolesar, pa čeprav si želel samo nadaljevati pot s hojo po pločniku.

Na srečo je večina rednih kolesarjev zelo previdna, ko se pelje mimo avtobusnih postajališč. Od avtobusnih potnikov pač ne moreš računati, da bodo razmišljali v nasprotju z zdravo pametjo, čeprav pri marsikaterem drugem opravilu, na primer volitvah, to z lahkoto celo preveč uspešno počnejo.

V torek sem se v službo peljal z mestno trolo in v eni vožnji v živo videl hudo nesrečo kolesarja in peške, ki je s pločnika stopila na avtobusno postajo, ne da bi pomislila, da jo lahko na kolesarski stezi zgazi kolesar. Ko sem stopil z busa na Gosposvetski, je fant svoje zobe obdržal le za las. Na srečo je bila kolesarka previdna.

Kako poteka moja kolesarska pot iz službe?
Moje prvo nevarno avtobusno postajališče, je tisto v Tivoliju. Klasično postajališče – otok, nadgrajeno z nasproti stoječim in nič krivim Mlinarjem. Vmes pa horda žab, ki skače v obe smeri, nasproti pa še pešci, vozičkarji ter občasno parkirani avtomobili.

Sledi avtobusno postajališče pri Stari cerkvi, ki mu ravno tako dela družbo – pekarna. Ravno tako vsi ostali moteči elementi.

In že smo pri postajališču nasproti Kina Šiška. Tam ni pekarne, je pa trgovina in bife. Čista zmaga.

Varnega se počutim šele za Avtomerkurjem, če me ne zbijejo pešci, ki prečkajo Celovško proti Mercatorju.

Če so popoldanske vožnje oplemenitene z nervoznimi udeleženci v prometu, so jutranje z nervoznimi in zaspanimi.

Ni tradicije in ni kulture
Verjetno se lahko v balkanskih državah razmere spremenijo samo, če imajo oblastniki kakšno konkretno korist od tega ali pa če se kakšen od oblastnikov tudi sam vozi s kolesom. No, to se ne more zgoditi, saj je v Sloveniji lastništvo avtomobila še vedno statusni simbol.

Vem, da ne bomo nikoli Nizozemska, kjer so v prometu načrtno dali prednost kolesarjem. Ampak z malo zdrave pameti, res malo, bi lahko Ljubljano, ki je samo malo večja vas, spremenili v zdravo kolesarsko mesto. Kako? Tako, da kolesarje postavimo na kolesarsko stezo na cesto, ker sodijo k avtomobilom in ne na pločnik k pešcem.

Vir: http://bfw.org/

Body attack – moja nova ljubica


4P fitnes na Verovškovi, o katerem sem že govoril v prispevku Fitnes 4P v zrelih letih, je v začetku oktobra žal šel v 3P(m). Preselil se je v Stegne, kjer je nekoč že kraljeval nek drug fitness center.

Tega sem že med prenovo v novi 4P obiskal le enkrat. Udeležil sem se shapeboxing-a. Super vadba, pri kateri sodeluješ s sparing partnerjem. In boksaš in brcaš in skačeš. Super vadba za uničit vse slabo v sebi. Samo ena slabost je. Shapeboxing obiskujejo samo dekleta 😮 . Tega se pač ne grem. Škoda, borilni športi so mi bili vedno blizu in ta vadba je minimalni približek tega.

Novembra sem se po več kot enomesečni pavzi spet splašil v 4P v Stegne. Verovškovo so do nadaljnega zaprli, pa tudi, ko jo bodo spet odpri, naj to ne bi bil več klasičen fitnes.

In sem šel na Body attack…
Veliko deklet in na srečo tudi kar nekaj fantov. Vsi divji, vsi pripravljeni na visok srčni utrip in gromozanske količine znoja. In teklo je iz vseh por mojega trupla. Vmes sem se polival z vodo, da ne bi zakuhal. Tisoč in en poskok ali pa počep. Ni časa, da bi razmišljal še o čem drugem, če nisi priseben, se izgubiš. Izgubiš ritem in ravnotežje.

11 pesmi, 2 vrhova, kjer spustiš dušo, vaje za moč in na koncu še za trebušne mišice. Škoda, ker ni časa za daljše raztegovanje, da bi se v tistih petih minutah nadihal in sestavil.

Vir: “BODYATTACK je enostaven športno-atletsko obarvan trening, ki združuje tako trening moči kot tudi trening vzdržljivosti. Kombinacija atletskih aerobnih gibov, vaj za moč in stabilizacijo, ter visoke energije in motivacijske glasbe, ne bosta pustili ravnodušnega še tako zahtevnega posameznika.”

Najlepša barva je A mol

Včasih se zdi, kot da me ni, ko stojim pred ogledalom in čakam na odziv.
Včasih se mi zdi, da gledam v prazno podobo tako dolgo, da iz slike v ogledalu nastane stereogram. V katerega vstopim in se prepustim domišljiji.

V stereogramu živijo barve in nasmehi, prijetne podobe iz sanj, ljubezen in sreča, sreča in dotik, dotik in objem, objem in ljubezen, ljubezen in prijateljstvo, partnerstvo in pestrost, pestrost barv in življenja.

Moja najljubša barva je A mol. Ker opisuje veselje in žalost, a slednjo le zato, da bi nam bila v veselje.

Ta melanholična jesen traja že čisto predolgo. Slaba tolažba je, da se počutim kot prebivalec Zahodnjega, kjer vsak letni čas traja več let.

Dobra tolažba je, da s svojimi dolgimi rokami počasi trgam oblake narazen, v ozadju mi sonce že stopa naproti, z njim pa z roko v roki barve in nasmehi, prijetne podobe iz sanj, ljubezen in sreča, sreča in dotik, dotik in objem, objem in ljubezen, ljubezen in prijateljstvo, partnerstvo in pestrost, pestrost barv in življenja…

Nessun dorma! – Nihče ne spi!

Večinoma med službo ne poslušam glasbe, če že, potem si v ozadje postavim večurne inštrumentalne melodije.

A vsake toliko se vrnem h klasični glasbi ali operi. Danes sem začel pri Mozartu, nadaljeval pri Beethovnu, Bachu in Smetani ter še pred kosilom končal pri operi Turandot oziroma najbolj slavni ariji Nessun dorma.

Čez Pavarottija ga ni, a Bocelli je še živeči pravi beli golob (Gianni, pojej se). In to jesen nastopa v Stožicah, karte pa so odurno drage. Ne dam. Raje si bom na dan koncerta na ves pre-na-glas navil njegov CD v ušesa in stopil na pol poti v nebesa.

Pa še besedilo arije Nessun dorma (vir):

Nessun dorma! Nessun dorma!
Tu pure, o Principessa,
nella tua fredda stanza,
guardi le stelle
che tremano d’amore, e di speranza!

None shall sleep! None shall sleep!
Not even you, oh Princess,
in your cold bedroom,
watching the stars
that tremble with love and with hope!

Ma il mio mistero è chiuso in me;
il nome mio nessun saprà!
No, No! Sulla tua bocca
lo dirò quando la luce splenderà!

But my secret is hidden within me;
no one will know my name!
No, no! On your mouth
I will say it when the light shines!

Ed il mio bacio scioglierà
il silenzio che ti fa mia!

And my kiss will dissolve
the silence that makes you mine!

Il nome suo nessun saprà,
E noi dovrem, ahimè, morir, morir!

No one will know his name,
and we will have to, alas, die, die!

Dilegua, o notte!
Tramontate, stelle!
Tramontate, stelle!
All’alba vincerò!
Vincerò! Vincerò!

Vanish, o night!
Fade, you stars!
Fade, you stars!
At dawn, I will win!
I will win! I will win!

V naslednjem življenju bom beseda v refrenu znane opere…

Fitnes 4P v zrelih letih

V zadnjem času se mi je parkrat zgodilo, da so me vikali osebki, za katere bi rekel, da so par let mlajši od mene, v resnici pa so verjetno vsaj 10 let mlajši. Okej, vikanje zaradi prijaznosti pride v poštev, vse ostalo pa me postavlja v popolnoma nov nepoznan položaj. Ampak, okej, starost se odraža v daljšem trajanju sestavljanja po prekrokanem večeru, po nizki količini energije, ki je potrebna za ohranjanje dostojne frizure, ki jo sestavlja pet do šest las, v odnosu do otrok in staršev pa tudi v pristopu do fitnesa.

http://cdn.pcwallart.com/
http://cdn.pcwallart.com/

Moj prvi fitnes je bil tisti z zdajšnjega vidika miniaturni v Partizanu na Vrhniki. Verjetno ima kdo zdaj še doma večjega, a meni se je takrat zdel precej neobvladljiv. Vsi so bili starejši, močnejši, recimo da so vedeli, kaj počnejo. Jaz pa sem hodil od mašine do mašine, precej visel na metuljčku, na splošno pa se nisem kaj preveč naprezal. Fitnes sem takrat kombiniral s polletnim obiskovanjem kick boxinga na stari Mrakovi šoli. Kick boxing je bil super, le da sem bil precej nevztrajen pri raztegovanju, zategnjen in zakrknjen kot sem, me je vse skupaj prehitro minilo, čeprav je imel sam kick boxing precej blagodejni učinek na samozavest.

Kasneje sem par mesecev preživel pri Milošu v fitnesu Peter Klepec na Logu. Vedno je bil na pol prazen, nikogar nisem poznal. Super je bilo. A spet nisem bil ravno vztrajen. Ker kaj pa je par mesecev fitnesa? Veliko bolje kot nič, a kaj več kot to pa tudi ne.

Doma smo leta imeli tudi hišni fitnes, ki je omogočal kar precej vaj. Od bencha, počepov, vaj za noge, hrbet, roke. Skratka, res dobra multi naprava. In ker je omogočala zasebnost, sem lahko prvič v miru delal bench vaje ter počepe z manjšimi utežmi. In se je tudi poznalo. Telo se prične bolj pravilno oblikovati. A spet, vztrajnost ni bilo.

Nekaj mesecev sem obiskoval Fit&Fun, ki je domoval v kleti starih Financ v Metalki. Glavni uspeh je bil ta, da sem lahko oddelal slabo uro fitnesa, šel pod tuš in potem z dvigalom v službo. Res super občutek, ko nekaj narediš zase, medtem ko ostali sodelavci še manično iščejo prve doze kofeina.

Par mesecev sem oddelal tudi v Sunny studiu. Simpatičen fitnes, več ljudi, preveč finih in premalo delavnih. Tam sem prvič sprobal tudi vodeno vadbo body pump. Res kul zadeva.

Spet par mesecev sem fitnesiral tudi pri fizioterapevtu Fuchsu za Bežigradom. Nobenih uteži, vse z lastno težo. Po koncu rehabilitacije desne križne vezi sem spet zabijal. Noro.

In zdaj že drugi mesec zapored hodim na fitnes 4P na Verovškovo. Moj pristop do fitnesa je popolnoma drugačen kot v predhodnih poskusih. Imam celoletno karto, kar naj bi človeka prislilo, da če bi imel pomisleke, je hočeš-nočeš treba iti na trening. In grem. Z veseljem. Delam počepe, bench, ogromno za ramena, hrbet in trebušne. Z vajami za prsa sem pričel precej pozno. Lotevam se vaj za vse mišične skupine. Vedno se ogrejem in raztegnem.

In gledam fante, ki se bojujejo s podobnimi strahovi kot sam pred desetimi in petnajstimi leti :).

Ko zdaj razmišljam, ugotavljam, da je fitnes ena taka osebna bolečina kot plavanje. Tega sem s tečajem z januarjem spravil v prave tirnice, naslednji plavalni vlak pa bo s kolodvora odpeljal že septembra, ko se prične nov tečaj.

In naj gre za spremembo vse v 4P, ne samo v 3PM...