Študent naj bo

Sem eden tistih, ki daje prednost uporabnemu znanju pred teorijo. To seveda ne pomeni, da bil preživel dlje časa nekje na samem v naravi, čeprav zapisi govorijo drugače. Gre zgolj zato, da ne prebavljam plačevanja ljudi, kot je to celo zakonito v državnih službah, na podlagi njihove dokončane državne izobrazbe, ne pa na podlagi delovne uspešnosti na primer. In ja, za čisto vsako delo se da postaviti KPI. A plačevanju in celo nagrajevanju državnih uslužbencev to pot res ne bi rad namenil preveč pozornosti. Vseeno bi rad letošnji ljubljanski maraton še odtekel s svojimi lasmi. Maraton pa se ima zgoditi že čez dobrih 60 ur.

http://gty.im/158910272

Sem tudi eden tistih, ki se strinja s pokojnim psihiatrom Janezom Rugljem, ki je rekel, da študent ne bi smel biti neuspešen niti pri enem izpitu (morda je celo omenil kdaj, da si lahko iz upravičenega razloga pogrnil pri enem samem). Res, če se spomnim, kako neresno in nezainteresirano smo štartali v prvi letnik, si (še vedno) mislim, da tako nezreli ljudje na faksu sploh nismo imeli kaj iskati. Matura gor ali dol, popolne otroke so nas poslali študirat. No, ko bi nas vsaj poslali. Večina študentov v osrednji Sloveniji je še vedno kraljevala v hotelu mama. Enkrat mi je starejši kolega povedal, da je bila jugoslovanska obvezna vojska dobra vsaj zaradi tega, da so polnoletnim otrokom presekali popkovino.

Na kratkoročno srečo in dolgoročno mizerijo so fakultete organizirane tako, da vsak, ki pokaže vsaj malo dobre volje, tudi diplomira. Vmes so nastale celo fakultete, na katerih si si s plačilom šolnine kupil diplomo in ne znanja. Kar se mi zdi smiselno. Saj je celoten sistem naravnan tako, da se pride do naziva, ne pa do uporabnega znanja. In potem imamo grmado diplomiranih brezposelnih, ki so dejansko nezaposljivi, so funkcionalno nepismeni, da o kakšnih delovnih navadah in konkretnih znanj niti ne omenjam.

Krivci?

  1. Permisivna vzgoja.
  2. Fiksna ideja, da naj čim več ljudi diplomira, ker bo narod postal tako bolj konkurenčen.

Ja, tako dolg uvod bi verjetno zapisal vsak, ki išče izgovore za nedokončanje svojega študija povsod drugod, le pri sebi ne. A po pravici povedano, jaz zase vem, da kljub vsej svoji neskromni inteligenci, precejšnji funkcionalni pismenosti in razgledanosti nisem faks material. Zato za vsemi trditvami v uvodu še vedno stojim.

Na tretji faks sem se vpisal leta 2004. Pol izpitov sem naredil v prvih dveh letih, drugo polovico pa v letih 2011 in 2012. In odsihmal zavlačujem z diplomo.

Zato sem se lotil tega blogovskega zapisa, s katerim širno javnost (=vse tri) prosim, da me ob vsakem srečanju povprašajo, kako napredujem z diplomo :).

Lahko vam celo zaupam, o čem bi rad pisal. Po izobrazbi bom turist s Turistice, večino službenih ur pa namenjam digitalnemu trženju. 1+1 = Digitalno trženje v turizmu. Trik je seveda ta, da je digitalni marketing praktično hiperdinamična stvar, zato moram na pol spisano dispozicijo izpred par let že popravljati.

P.s. pa ne da se mi več tovorit knjig s knjižnice domov in nazaj, ne da bi jih sploh odprl.

https://www.youtube.com/watch?v=isAuIYcGhwI

Varnost za štirimi stenami

Varnost za štirimi stenami je definitivno cukrček za povprečnega Slovenca (ne bi zdaj o tem, da je sladkor smrt). Že v sorodnem sistemu pred desetletji ste lahko doma šinfali oblast, ne da bi kdo za to vedel. Lokalni pijančki so imeli celo to prednost, da so lahko šinfali tudi v javnosti. Včasih je kdo kdaj o kom kaj preveč povedal. A pijanček ni bil kriv – ker je bil pijan.

Tudi v teh zlatih časih, ko nam primanjkuje le časa, drugega nič, je naš avto še en prostor s štirimi stenami. Praktično vsak dan vidiš kolesarja, ki misli, da je cel svet njegov, Ljubljana pač ni amsterdamska kolesarska meka. Zdrav razum ti pravi, da vedno in povsod velja pravilo močnejšega. Tako kot na jadranju. Kajak ima prednost pred jadrnico, jadrnica pred jahto in jahta pred titanikom, a v praksi te teorije nikoli nočem sprobati. Že res, da cestnoprometni predpisi pravijo drugače, a ni ga lepšega, kot varno zaklenjen v svojem avtu ob poslušanju klasične glasbe na radiu 1 trobiti drugim udeležencem v prometu. Vidiš nekoga, ki se na kolesarski stezi vozi s kolesom hitreje od tvojega terenca, ti pa zamujaš v službo, kaj narediš? Potrobiš in mu daš vedeti. Nekaj pač. Tistih 5% strah, da se bo kolesar ob našem strogo upravičenem negodovanju ustavil, sicer vedno obstaja.

Naked Byciclists in Amsterdam
Naked Byciclists in Amsterdam (Photo credit: Bas van Gaalen)

Danes zjutraj sem se peljal s kolesom po kolesarski stezi. V enem momentu se je promet zaradi prevelikega tovornjaka praktično ustavil. Kolesarska steza se je najprej sprostila, zatem še cesta. Žabarski mestni terenec (oksimoron) je bil presenečen, da si kolesar drzne peljati po kolesarski stezi mimo njega ravno v momentu, ko tudi sam razmišlja, da bi se izognil čakanju in bi zapeljal na kolesarsko stezo. Pritisnil je na hupo in pričel uživati v vonju zmagoslavja, ki ga prinese totalna posranost brez konkretnih izcedkov kolesarja – mene. Vseeno imam prefinjen sluh, muzikaličnost mi je v genih in avtomobilskih hup res ne prenašam. Ni ne dur ne mol, bolj umor.
Ne da bi kaj dosti razmišljal, sem se ustavil 2 metra stran od žabarskega mestnega terenca in se obrnil proti neučakanemu šoferju. Res nisem nasilne narave, a morda je moja nova 1mm frizura naredila svoje. Če k temu prištejem številko noge 46, kar ni ravno svetovno povprečje, nasikan nos in razširjene zenice, ki so bile vidne celo skozi črna očala, potem moja pojava na tak lep sončen dan sigurno ni izgledala najbolj prijazno.
Pogled voznika prevelikega tovornjaka, ki je še vedno oviral promet in je spremljal situacijo, je govoril, da se tole sploh ne bo končalo v redu.
Nepremično sem zrl v oči šoferja žabarskega mestnega terenca in dvignil rok tako na široko, da sem pokril pol PST-ja.
Z mojim naslednjim dejanjem sem presegel in predvsem šokiral samega sebe 

Te zanima konec zgodbe? Se vidimo jutri na 12. bevškem teku. če greš na 14 kilometrov, konec zveš že na poti, sicer pa v cilju. Vreme bo. Se vidimo!

http://www.sportno-drustvo-bevke.si/

Enhanced by Zemanta

Zbogom Paleovember – dobrodošel Paleo2013-

Na hitro:

veliko boljše počutje, nobene naključne napihnjenosti, boljše spanje, optimizem, manj šlaufov okoli trebuha, manj kilogramov, boljši prebavni procesi.

Na malo manj hitro:

za začetek bi rad poudaril, da se z Levinjo nisva šla pravega paleo prehranjevanja, pač pa sva ga bolj kot ne le posnemala. Razlog je zelo enostaven: pri paleo prehranjevanju (beseda dieta mi gre precej na živce) je velik poudarek na kvaliteti pojedenih živil, tako pri mesu kot pri zelenjavi. No, z Levinjo še nisva tako daleč, da bi se ukvarjala tudi s kvaliteto živil, sva pa paleovember izkoristila tudi za razmišljanje o tem. In tega razmišljanja je bilo precej.

Paleovember je žal ali ne-žal še vedno minil v mesnih ne-kvalitetah, ki jih ponujajo naše trgovine. Enako velja za zelenjavo.

O kvaliteti našega mesa sem enkrat pisal v prispevku: Težki časi za ljudožerce…

A nekvalitetnemu mesu, zelenjavi in sadju navkljub paleovembrski izziv smatram za nadvse uspešen. Brez resnih problemov sem preživel brez živil, ki so se mi do sedaj zdela nepogrešljiva: mlečnine, kruh, makaroni, riž, sladke pijače, pivo, sladkarije.

Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila ta, da kljub lakoti v službi nisem več paničaril, kdaj gremo nafilat moj sod. Dejansko sem čutil lakoto, a sem brez problema počakal tudi par ur do obroka. Pa to ne pomeni, da sem zjutraj pojedel par kilogramov paleo hrane. Daleč od tega. Na meniju so bila redno poceni jajca, korenje, ocvirki, tuna.

V prvi polovici meseca sva z Levinjo pojedla zelo veliko sadja. Nisva pomislila, da je tudi v sadju ogromno sladkorja. Sadje je v primerjavi z zelenjavo itak niko i ništa, zato sva ga kasneje precej omejila. Sva si pa delala zelo okusne sokove in smoothije. Kot rečeno, sčasoma sva sadje pričela omejevati. Sam sem za zajtrk najraje jedel korenje, bučke ter olivno tuno na ocvirkih. Morda malo čudna kombinacija –  so what, bi rekel novi predsednik.

Zelo prav mi je prišel zapis o postenju in paleojedstvu avtorice Andreje Košir, ki ga je Marko pripopal na facebook stran. O hrani sem zadnja leta čisto preveč razmišljal, pa nikoli naredil nič kaj pametnega v katerokoli pravo smer. Ravno nasprotno – šel sem se tole! Andrejin prispevek mi je v paleo kontekstu dal vedeti, da čisto preveč mislim na hrano. In dejansko sem v tem mesecu o hrani razmišljal precej bolj neobremenjeno. Prežel me je občutek, ki ga nisem bil navajen – postal sem neodvisen od (slabe) hrane. Prvič v življenju si predstavljam, da kakšen dan sploh ne bi jedel. Res, čisto noro. In popolnoma izvedljivo.

V slabem mesecu dni sem izgubil približno 5 kilogramov. Tista zadnja številka je bolj vzpodbuda za naprej, šlo je za hotelsko nepreverjeno  tehtnico ;).  Po prevelikih hlačah sodeč je večino kilogramov izginilo direkt s trebuha. Šlaufki so praktično izginili. Če bi imel kaj trebušnih mišic, bi bile le-te morda celo vidne :).

Krvnega pregleda z Levinjo nisva opravila. Saj enkrat sva ga celo imela namen opravit, a naju je gužva v čakalnici odvrnila od tega.

Precej pogoste napihnjenosti v paleovembru praktično ni bilo. Le takrat, ko sem zaužil preveč zelja, se napihnjenosti ni dalo izogniti.

Paleo2013-

Zaradi res dobre paleovembrske izkušnje sem se odločil, da s podobnim načinom prehranjevanja nadaljujem tudi v prihodnje. Levinja je s 30-kilometrskim tekom iz Ljubljane na Vrhniko ter z odličnim malim maratonom v Palmanovi dokazala, da se ni potrebno predhodno basat s hidrati, da bi pretekel take razdalje. Že res, da je vmes pojedla par gelov in podobne nepaleo tekaške hrane, a preskok v glavi je bil dosežen.

Sladkarijam se nameravam tudi v prihodnje odpovedat. Z veseljem bom delal občasne izjeme.

Če se bo le dalo, bom alkohol spravil na minimum. Z veseljem bom delal občasne izjeme. Spet bo več cvička v igri.

Makaronom in rižu se bom še naprej izogibal. Z manjšim veseljem bom delal občasne izjeme.

Kruh je še mala zagonetka. Poskusil bom z brezglutenskim. Če ne bo šlo oziroma bo predrago, kruh – adijo.

Skratka, ne bi rad preveč kompliciral glede hrane. Dejansko bi rad čim manj mislil nanjo. Ker še za ženske ne verjamem, da so sposobne multitaskinga (kamoli tipi), bom misli raje namenil čemu pametnejšemu.

Marko Roblek, še enkrat najlepša hvala.

 

Paleovember

Mici, požen, mi smo prpravleni…

Z Levinjo sva danes štartava v 30-dnevni Paleo preizkus – Paleovembrom. Zakaj? Zaradi Robleka :). Že drugič.

O Paleo sem že pisal tule. Prvi preizkus se ni končal najbolje, saj sva se ga z Levinjo lotila preveč amatersko. Bolj za hec kot za res. Brez nekega blaznega cilja. To pa pač ne gre.

Roblek pravi, da sta se z Igorjem Zonikom Paleovembra (paleo+november; za tiste, ki tečejo bolj počasi) lotila “da bi imela še kakšnega sotrpina, s katerim bi skupaj jamrali nad tem, kako so nam sladkosti življenja prepovedane. A cela reč je dobila epske razsežnosti…”

Robb Wolf - Paleorecept
Robb Wolf – Paleorecept

Za vse tiste, ki bi se lotili Paleovembra, sta ponudila knjigo Robba Wolfa – Paleorecept po polovični ceni. Ker sam vedno rabim veliko dodatne motivacije, sem knjigo z veseljem naročil. Knjiga je fenomenalna. Teoretično precej natančno razloži, kaj se dogaja s presnovnimi procesi v nas. V slovenščino jo je prevedel Branko Gradišnik – tekač, pisatelj in čudak z blaznim pisateljskim smislom za humor. Spomnim se, da sem pred leti-leti v knjižnici vprašal, če imajo kakšno komedijo za prebrat. In so mi predlagali knjigo Strogo zaupno! – na Irskem. Fenomenalni potopis.

Skratka, knjiga je skrajno zabavno čtivo, čeprav gre za smrtno resno tematiko. Ponuja tudi 30-dnevni jedilnik. Bolj podrobno morda ob drugem branju.

30-dnevni preizkus je ravno dovolj dolg, da ne gre za ekstremno odrekanje omiljeni prehrani (pica, pasta, alkohol, sladkarije), čeprav je lahko odvisnost od predelane hrane cel hudič. Po 30 dneh bi moral testiranec tudi ugotoviti, ali je fizično in mentalno bolj zdrav kot prej.

In kaj je bilo danes že na jedilniku?

  • Turška kava. Kava spada med pogojno sprejemljivo živilo. Seveda brez sladkorja in mleka. Ampak taka mi je že sedaj najboljša :).
  • Zajtrk: tuna v olivnem olju s korenčkom in dvema jajcema.

Gremo dalje!

Ljubezen nam je vsem v pogubo…

Teh novel Ivana Tavčarja, po katerih so posneli film Ljubezen nam je vsem v pogubo, nisem nikoli prebral. Verjetno jih tudi nikoli ne bom.  Enkrat nekje, ko bo čas prihajal po velikih žlicah, moje ovce pa se bodo zvečer same znale prešteti. Takrat verjetno.

English: Sheeps in Campos, Vieira do Minho, Po...
English: Sheeps in Campos, Vieira do Minho, Portugal. (Photo credit: Wikipedia)

Skrajno bežno se spominjam tega filma. V glavi se mi mota prizor Miholce, ki ga je upodobil Peter Ternovšek, kako ves pijan v vaški gostilni obupuje nad svojo usodo. Sploh ne vem, če tak prizor v filmu dejansko obstaja. Meni se je vseeno vtisnil v spomin. Zraven se ponavadi prisvaljkata še Nedokončana slika Petkovška ter celotni opus Cankarjeve bede. Obup, brezup, revščina, pesimizem, vse skupaj pa obilno prelito z alkoholizmom.

Alkohol je res kurba. Lani sem po dveh mesecih Miholčevanja opravil 40-dnevni alkoholni post. Počutil sem se odlično. Prebava se je normalizirala. Spanje je – tako je najbolje – REMiziralo. Ničesar nisem zamudil. Misli so bile čiste in zbrane.  V tem času sem tudi precej pretekel. Šlo je.

A zakaj bi nekaj tako čistega, kot je življenje brez alkohola, dopustil samemu sebe?!? Vrnil sem se v rutino zblojene prebave, slabšega spanja, utrujenosti, neučinkovitosti… Saj prehod nazaj ni bil grob, je šlo počasi. A je šlo. Kaj mi je tega treba…

Obstajajo fantje in dekleta, ki pijejo tako kot kadijo. Včasih kakšnega ob kavi, včasih na zabavi, večinoma pa nič. Enkrat sem prebral knjigo o kajenju, ki je eno celo stran namenila dobrim stranem kajenja. Bila je prazna… Priznam, take knjige o alkoholu ni in je tudi nikoli ne bo. Ker alkohol ob blazno zmernem uživanju ni škodljiv, ravno nasprotno, kajenje pa je. Da ne omenjam pasivnega alkoholizma. Ta je še bolj uničujoč kot pasivno kajenje. Od pretiranega kajenja še nobena ni padla po stopnicah, zaradi alkohola pa se ribice kar redno spotikajo. Precej žalostno. Pasivno popivanje ima zatorej bolj hiter učinek, pasivno kajenje pa ubija bolj počasi. A ubijata oba.

Slab je alkohol. Sploh po preveč popitih kozarcih piva ali vina. Ko je voda samo še stojalo za rože ali sredstvo za odplaknit fekalije, ki jih alkohol tako rad poriva iz telesa. Joj, pravzaprav nam poskuša povedat, da je v bistvu celo zdravilen.

Obstajajo fantje in dekleta, ki o alkoholu sploh ne razmišljajo. Ne poznajo ga iz otroštva, mladih let, kasnejših let. O slabih plateh alkohola -> alkoholizmu redko slišijo. Še takrat samo o bolj ekstremnih primerih, ko do česa zelo slabega pride. A alkoholna paleta do tja je raznovrstna. Škodljiva pa je cela. In tega je precej. Ne, ogromno ga je. Alkoholizma namreč.

Alkoholizem ubija vse, kar mu pride pred oči: družino, prijatelje, službo, okolico. In predvsem alkoholika samega.

Ljubezen nam je vsem v pogubo je slovenski celovečerni film, posnet po motivih  in novelah Ivana Tavčarja. Tega bom sigurno ali pa tudi ne prebral enkrat nekje, ko bo čas prihajal po velikih žlicah, moje ovce pa se bodo zvečer same znale prešteti. Takrat verjetno.

Ultra paleo light je šel po gobe

Čeprav gob razen na picah ni na jedilniku, se je ultra paleto light prehranjevanje končalo. Že pred dopusti. Brez ogljikovih hidratov pri športu ne gre. Zdaj ko ne laufam, bi morda lahko spet prilagodil prehrano. A nisem še tam. Najprej moram spraznit hladilnik, v katerem je precej svinjarije, a nekdo se mora žrtvovat.

Glede tega (=svinjarije v hladilniku) sem enkrat prebral en zelo pameten sestavek. Govoril je o tem, da se hrane ne meče stran v smeti. A junk svinjarija ni hrana, je junk, zato jo je treba čim prej vrečt v smeti. Brez slabe vesti. V hladilniku sploh ne bi smela biti. In the first place!

Trenutno sem pri prehranjevanju precej labilen. Edini uspeh so v bistvu zajtrki, kjer v 80% primerov ne jem več kruha, pač pa navadni jogurt z musliji. Super zadeva. Tudi lačen postanem kasneje.

Picture of an Obese Teenager (146kg/322lb) wit...
Picture of an Obese Teenager (146kg/322lb) with Central Obesity, side view.Self Made Picture of an Obese Teenager (Myself) (146kg/322lb) with Central Obesity, Front View. Feel Free to use. (Photo credit: Wikipedia)

Ta teden sem jedel precej svinjsko: velika pica v Osmici, veliko mesa v Rio Momu, kitajski allyoucaneat za Bežigradom, spet čevapi v Ajdi. Manjka še en junk, pa se ga zdajle ne spomnim. Aha, McDonalds.

Pri taki svinjariji se mi napihne trebuh do sedmega meseca. Dvigne mi sladkor, zato precej hitro spet postanem lačen. Občutek imam, da se mi želodec sproti širi. Fuj in fej. Če ne tečeš, se zna višek kalorij precej hitro pretopit v nove kilograme.

Kdaj naj človek začne bolj zdravo jesti? Včeraj.
Jaz bom v ponedeljek :).

Enhanced by Zemanta

Iz paleolitika v mezolitik

Labyrinthodon
Labyrinthodon (Photo credit: failing_angel)

Od pričetka paleo light prehranjevanja je minilo že par tednov. Vmes sem – priznam – grešil. Precej :). A vseeno zelo malo.

Seveda sem vmes pojedel (dobesedno) par pic, kakšen sladoled, čokolado, nekaj makaronov, riža in krompirja. Priznam. Še celo kakšen košček kruha se je znašel vmes. A še vedno je te hrane sigurno manj kot 20% vsega prebavljenega. In na to sem blazno ponosen.

Z levinjo sva ugotovila, da brez hidratov laufanje odpade. Ko sva se prvič cel teden paleotirala in šele v petek zaužila prva makarone, sva bila v soboto zelo pri močeh. Po Zaplani, Planini in Ulovki sva skakala kot kakšna gamsa.

Mesa pojem precej. Tudi kakšno pohanje pade vmes. A slabe vesti ni. Vse se pokuri. Nobene resne napihnjenosti ni čutiti.

Alkohola je blazno malo, občasno pivo pa je zaradi tega še toliko slajše.

Dodatni uspeh je ta, da so vsaj dopoldanske malice zelo pogoste, zato se do kosila lažje zdrži, predvsem pa na kosilu ni potrebno pojesti lih vsake svinjarije, ki je servirana.

Za težo ne vem, če se je kaj spremenila. Občutek imam, da bom kmalu potreboval še kakšno luknjo več na pasu. Mmmm :).

Gremo dalje v takem tempu? Absolutno.

Enhanced by Zemanta

Prvih nekaj PALEO light dni

Prvih nekaj PALEO light dni je bilo kar zanimivih. Običajno hrano z ogromno kruha (sparovega toasta :o) in makaronov je bilo treba nadomestit. Prazen žakelj pač ne stoji pokonci. Za večerjo sem si enkrat speštal tuno ter čičeriko. Verjetno čičerika pač ni najbolj primerna, ker gre za stročnico. Mešanica je bila prebavljiva, je pa manjkala še kakšna zelenjava, recimo pečene bučke.

Nova hrana zame je recimo banana s skuto za zajtrk. Super zadeva.

Kosila so še vedno problematična. Danes recimo piščanec na žaru s kraško omako (šparglji in domači pršut se mi zdi) in solata. Včeraj sva bila v Gostilni pri Kranjcu. Gobova omaka, potem pa zrezek Kranjc s s salamo in sirom 🙂 pa veliko pečene zelenjave ter ekstra mešana solata.

Enkrat sva z levinjo v službo naročila dostavo tajske hrane Bangkokstreet na 2za1.si kupone. Na dostavo sva sicer čakala debelo uro in pol (spet sem prepozno naročil), a je bilo vredno. Rižu in sladici sva se odrekla.

All in all še kar gre. Paziti je potrebno, da se med veliki obroki poje dovolj sadja in zelenjave. Lakota je hudič. Človek lahko postane zoprn, če ni navajen.
Kar opažam, je to, da se kljub velikim količinam hrane ne počutim napihnjenega, prenajedenega. Trebuh hitreje splahni.

Danes sva si za večerjo privoščila polnozrnate špagete s piščancem. OH naboj za jutrišnji hribovski tek na Zaplano, Ulovko in Planino.

Vmes sem se samo enkrat stehtal. Če imam normalno med 88 in 90 kilogrami, sem jih imel včeraj 87,5 kg.

Gremo dalje…

Prvi paleo light dan

Peştera Cioarei, sat Boroşteni-Peştişani-img2231
Peştera Cioarei, sat Boroşteni-Peştişani-img2231 (Photo credit: Wikipedia)

Zakaj paleo light? Zato, ker se z levinjo ne bova striktno držala paleo načina prehranjevanja. Mučili se pa ne bomo. Zato tudi prekrški sploh ne bodo prekrški.

Zajtrk: zmešana jajca s koščki salame
Malica: odpadla, ker sva pozabila vrečko s hrano doma :ajej
Kosilo: v Starem tišlerju je težko prijaznemu natakarju s prevelikim trebuhom razlagat, da si all paleo in da so OH no go. Pristala sva pri solati s pečenim feta sirom ter pri piščancu na žaru z zelenjavno omako z rižom + mešano solato. Riža sem pojedel za vzorec. Sploh, ker je bil najbolj bele sorte.
Popoldanska malica: ker sva vedela, da bo do večerje predolga, sva si v Smith’su vzela juhi in ju okoli tretje ure z največjim veseljem pomalicala. Brez kruha.
Večerja: puranji zrezki ter skleda zelene solate s paradižnikom. Jaz sem si k mesni omaki dodal še čičeriko iz konzerve. Prva liga.
Vmes pa še tri instant kavice. Z zelo malo mleka zame. Pa veliko vode, nekaj čaja, donata in Jamnice.

Enhanced by Zemanta