Z manj prave hrane do ploskega trebuha

V moj feedly se je ujel blog Marka Robleka z zanimivim naslovom “minus 10 kil maščobe v dveh mesecih – brez športanja“. Ne bom ponavaljal vsega zapisanega. Poanta je ta, da si tip ni bil več všeč, ker je na sebi nosil preveč maščobe. Že nekaj časa se igra z različnimi načini prehranjevanja (=dietami). Paleo je ena izmed (trajnih) diet, ki preprosto povedano posnema prehranjevanje naših jamskih prednikov. Nobene predelane hrane, nobenih cukrov oziroma večine hrane, za katero menimo, da je dobra.

Okej, teorija me v bistvu ne zanima, v tem primeru pa le toliko, da mi je zanimiva ugotovitev, da ni vse v razmerju vnosa in kurjenja kalorij. Precej več je v tem, da pač ne ješ stvari, ki jih telo ne rabi. In menda so ogljikovi hidrati tak precejšen škodljivec. Kar se mene tiče, bi pomagalo že to, da bi se odrekel najhujšim prevarantom življenja: picam, belim makaronom, alkoholu, krompirju. Ampak to bi bilo pač preveč preprosto.

S foruma Vitezov dobrega teka sem si prekopiral jedilnike rekreativcev, ki so se lotili PALEO in PALEO light. Kar je kul pri PALEO prehranjevanju, je to, da ne sme biti stradanja. Jej, ne bodi lačen. Itak. Seveda bi bilo bolj primerno, če bi si zelenjavo, ki je btw veliko boljša od sadja, prideloval sam (ali pa kupoval kakšno res domačo), pa da bi si jo sam pripravljal, a to zaenkrat ni mogoče.

Rezultat današnjega šopingiranja je bil zatorej sledeč:

paleo

Ja, vem, precej konzerv, pa se s tem sploh ne obremenjujem. Počasi bom ugotovil, kaj mi sede in kaj ne, in potem se bom tudi k bolj naravnim različicam vrnil.

Menda s paleo prehranjevanjem privadiš telo, da za energijo kuri maščobe. Fino fajn. Jaz vseeno ogljikovih hidratov ne bom povsem črtal z jedilnika, jih bom pa zelo omejil. Na že omenjenem forumu en fant pravi, da so OH vseeno nujni, in da so priporočljivi takoj po aktivnosti. In da ne omenjam, da če praktično ne ješ OH, potem pa se dan pred tekmo konkretno nafilaš z njimi, na tekmi pokaš od energije. Okej, sem za. Vse skupaj bom kombiniral še s sirotko (whey proteini), da bo vnos beljakovin tak kot se za gre :).

Zakaj sploh in kaj pričakujem?

En forumaš je zapisal, da je pri spremembi načina prehranjevanja precej psihičnega testa. A si se v slabih trenutkih sposoben kontrolirati in ne planiti po čokoladi in ostalim pregreham?! Menda je začetek res težak. Lakota pa itak vodi k zoprnosti, zato se bom trudil, da pač ne bom lačen :).

Drugi razlog je ta, da bi rad že to jesen odtekel mali maraton pod 1:40. In kar nekaj sekund bi vsako minuto pridobil, če bi bil ene 5 kilogramov lažji.

In če bom 5 kilogramov lažji, ne bom imel trebuha in Tomažek, mali Tomažek bo zelo vesel.

In to je zelo veliko :).

Pamet je boljša kot žamet

[Avtor: dob; Vir: Finance.si forum]

YANGON, MYANMAR - MARCH 30:  Pro-democracy lea...
YANGON, MYANMAR - MARCH 30: Pro-democracy leader Aung San Suu Kyi (Image credit: Getty Images via @daylife)

V državi so dovolj dolgo vladali komunisti in je tako bilo vsem jasno, da je treba nekaj spremeniti. Tako preprosto ni več šlo naprej. Na volitvah so zato ljudje izvolili komuniste.
Nekaj časa je šlo v redu, vendar so se stari problemi začeli ponavljati. Ljudje so se spraševali, kako zdaj to, saj smo volili komuniste, da nas popeljejo iz težav. Želeli smo si sprememb in smo izvolili komuniste.

Zato so še bolj odločno na naslednjih volitvah podprli komuniste. No, zdaj bo pa vse drugače, so si rekli. Toda stvari nekako niso šle v pravo smer. Vse je ostajalo isto, kljub temu, da so si želeli sprememb.

Na naslednjih volitvah so pokazali svojo odločnost in izvolili komuniste. Ni kaj, dežela zahteva spremembe in končno zakaj jih ne bi dobila.
Ampak stvari so se zakomplicirale. Sprememb ni hotelo biti in vlada je padla.

Tedaj je v težkih razmerah stopil v ospredje bivši predsednik kučan in je volivcem sporočil: Zdaj je pa dovolj tega kaosa! Zdaj bomo mi stvari vzeli v roke!

Ljudje so to komaj dočakali. Strinjali so se z gospodom bivšim predsednikom, želeli so si sprememb, zato so na volitvah podprli bivšega predsednika in volili komuniste.

Potem pa so se že na začetku stvari začele zapletati. A gremo spet na predčasne volitve? So se spraševali tisti, ki zahtevajo spremembe, odločni v tem, da če pride do predčasnih volitev, da tokrat pa odločno volijo za komuniste.

Enhanced by Zemanta

Tek trojk – družinskih 29 kilometrov

Kar nekaj let nazaj smo se trije Kosi spravili v kup, si obesili iste številke in skupaj pretekli štartno in ciljno črto. Vmes pa 12 kilometrov. Takrat je bil štart še pri cerkvi svetega Urha. Vreme je bilo slabo. Vse je bilo blatno. Izgubili smo se že po par sto metrih, ko se je silna gruča tekačev zabila v preozko pot. Ker sem takrat živel še bolj nezdravo kot danes, bil pa sem tudi praktično brez kilometrov, se je nadebudni ata Kos po netehtnem premisleku odločil, da sem sigurno pobegnil naprej. Zato sta me sotekača na Magistratu čakala več kot 10 minut. Če me spomin ne vara, sta se prehladila. Prav jima je bilo.

intelligence military
intelligence military (Photo credit: Wikipedia)

Tek trojk je sam po sebi, če izvzamemo “zdrav duh v zdravem telesu”, hudo sporen tek. Nekaj, kar izhaja iz jugoslovanskih VOS-ovskih trojk, sigurno ne more imeti pozitivne konotacije. In je tudi nima.

A če se osredotočim samo za zdravstveno plat, česar ne podpiram!, je tek trojk s tekaškega vidika hudo solidarnostna zabava. Teklo naj bi se v tempu najslabše pripravljenega. Tek ni enostaven, ima kar nekaj višincev, zato je pomoč sotekačev še toliko bolj dobrodošla.

Tičnica 3 gre na dolgih 29 kilometrov…

V familiji bom prepovedal uporabljat besedo solidarnost. Ker to, da sem se počutil kot muslimanka in tekel par deset metrov za sotrpinoma, ki iz čiste žlehtnobe še trpela nista, prav gotovo ne predstavlja višek solidarnosti. Pa čeprav smo prišli do cilja. Moj ciljni nasmeh je bil še bolj umeten kot večni nasmeh Miše Molk.

VOS-ovci so bili v svojih prvih Tekih trojk sigurno bolj solidarni. Če nič drugega, so prav vsi tekli v minimalistični obutvi. Vsesplošno pomanjkanje je lahko tudi vizionarsko.

A ideja, da Kosovi opravimo tudi z daljšo varianto Teka trojk, je uresničena.
Juhej in vuhmepiš ;).

 

Enhanced by Zemanta

Danes delam – ker stavkam

V sredo, 18. aprila bodo v Sloveniji stavkali nekateri člani nekaterih sindikatov. Stavka bo dovolj obsežna, da večina javnih služb ne bo delovalo. Le najbolj nujne. Med nujne kategorije na primer ne spadajo vrtci. Zato bodo vzgojiteljice in vzgojitelji stavkali. Za kazen bodo 8 ur prisotni na svojem delovnem mestu. Tudi učitelji po šolah. Kar bo verjetno za njih še poseben izziv, saj sicer toliko časa v šoli le poredkoma preživijo. Preostanek službenega časa namenijo pripravam na pouk. Nimam ne volje ne živcev, da bi na tem mestu učiteljskemu cehu razlagal, kako moj delavnik v povprečju traja več kot 8 ur, domače priprave pa potekajo v mojem prostem času še posebej in hudo brezplačno.

Časnik Finance bo za sredo pripravil animacijo za vse otroke staršev, ki so zaposleni pri njih. Res lepo. Seveda zastonj. Starši, ki plačujejo vrtec, se bodo lahko pod nos obrisali za znižanje mesečnega vrtčevskega plačila.

[singlepic id=43 w=320 h=240 mode=watermark float=center]

Pa poglejmo njihove zahteve:

1. Umik nepravičnih ukrepov, ki razgrajujejo socialno državo.

Na moje presenečenje se v tej točki z vzgojiteljicami/sindikati celo strinjam. Seveda sem prepričan, da nimajo pojma o tem, kaj socialna država sploh pomeni, oziroma, da ne bom preveč nesramen: prepričan sem, da imamo diametralno nasproten pogled na to, kaj je socialna država.

Kot sem v svojih skromnih 33 letih spoznal, po sindikalno socialna država pomeni prelivanje od bogatih/sposobnim k revnim/nesposobnim. Kar na dolgi rok vodi v pogubo oziroma uravnilovka poskrbi, da je nesposobnih vedno več, sposobni pa se raje odselijo v “tople” kraje.

Meni pojem socialne države sicer predstavlja pomoč tistim, ki si res ne morejo sami pomagati. Recimo za invalide že 20 let ne znamo poskrbet, preprosto niso prioriteta. Niti nimajo glasu, da bi opozorili nase. Kljub temu, da se skozi loterijske bobne pretakal kar nekaj denarja, se ga precej porazgubi preden bi prišel v prave roke.

Trenutno torej pomagamo zdravim ljudem, ne pa ljudem, ki so pomoči potrebni. Zato za slednje zmanjkuje denarja, zdravi/nesposobni pa težijo k nespremembam, saj bi jim bolj realna socialna država odrekla tako lahkotne privilegije.

2. Ohranitev doseženih standardov kakovosti javnih storitev

Kot prvo, sam menim, da so standardi kakovosti javnih storitev pod vsako kritiko. Smo tipična birokratska država, kjer so javni postopki sami sebi namen, ne pa sredstvo za lajšanje življenja lastnih državljanov. Ravno tako menim, da imamo zaradi pomanjkanja konkurence slabo šolstvo (na vseh stopnjah), slabo zdravstvo … Kot klasična socialistična država ne morem izbirati ponudnikov za precej storitev, še več, drago plačujem slabe storitve. In smo že spet pri konkurenci. Če sem jaz državno podjetje in edini v Sloveniji ponujam obvezno storitev, ja lej ga zlomka, verjetno nisem tak kmet, da bom počil od dela. Plačan bom, če delam ali pa ne.

Kot drugo, če ni denarja za ohranjanje obstoječega standarda, se bo le-ta znižal. Boleča resnica, a tako pač je. Vsem se bo standard znižal. Prej ko se bomo s tem sprijaznili, manj težko bo. Lahko pljuvemo čez tajkune, Ameriko ali Angelo Merkel, nič ne bo pomagalo.  [stextbox id=”alert” caption=”V vednost!”]Najprej znižat standard, povrniti dolgove, potem pa začet postavljat temelje od začetka.[/stextbox] Sem pa vedno zato, da se krivce za krizo poišče, pripelje na Kongresni trg, potem naj pa ljudstvo V IMENU LJUDSTVA opravi svoje.

3. Brez odpuščanja in brez zniževanja plač javnih uslužbencev

Ja dio mio. Vem, kaj mi boste povedali: vi niste krivi za krizo. Ja seveda ste krivi. Sem jaz? Sem jaz tisti tajkun, ki je ves davkoplačevalski denar zagonil?!? Preveč stanete, zato vam je potrebno znižati plače, nekaj pa vas odpustiti. Ker vas je preveč. Jaz tudi nisem kriv pa imam že znižano plačo, do konca leta pa dvomim, da bo naša firma še tako številčna kot zdaj. Komu naj se zjokam? Komu naj jokajo tisti, ki bodo pri nas izgubili službe?!?

Kako ni jasno, da vas je toliko, da moramo vzeti kredit, da dobite plače. Pa kakšna gnila logika je to. In zdaj bi radi, ker vi niste krivi (pa ste!), da se v vaše plače ne sme nihče vtikat. Prokleta banda nesocialna. Da vas ni sram.

Kar stavkajte.

Nemi krik

Včeraj sem se zbudil brez glasu. Danes sem že drugi dan na “slabem” glasu. Če  poskusim spregovorit, izustim tak zvok, da sam sebe prestrašim. Včerajšnji obisk pošte je bil že pravi podvig. Pošiljal sem pošto s povratnico. Ker sem se skozi šolska leta naučil kazat samo balkanske znakovne glasove, sem še bolj bos.

Okolica reagira precej pričakovano. Neznanci te čudno gledajo in te imajo za prizadetega (=nemega), znanci pa pričnejo spontano šepetat, v enem primeru pa celo mahat z rokami (salve smeha, ko je osebek ugotovil, da on pa lahko govori).

Biti nem in živet v neokomunističnih časih je naporno.

One of several versions of the painting "...
One of several versions of the painting "The Scream". The National Gallery, Oslo, Norway. (Photo credit: Wikipedia)
Enhanced by Zemanta

Enkrat te dni…

… bom začel poslušati svoje telo in začel jesti take količine hrane, kot jih potrebujem. Saj je čisto v redu, če je človek fleksibilen, samo fleksibilnost mojega želodca gre čez vse zdrave meje. Se mi zdi, da se sproti širi, zato z lahkoto zbaše vase (prelaganje odgovornosti ;)) res velike količine hrane. Sploh, če so dozirane v majhnih količinah. Narezki so tak dober primer naravnega sovražnika. Ali pa fondi. Obup :o.

Ali pa današnja nenapovedana večerja (napovedal sem si jo sam, da ne bo pomote). Seveda sem imel v planu pojesti preostanek solate s prejšnjega vikenda (po moje bi zelena ostala še tedne 😮 …), a kaj, ko se je moja požrešnost spomnila na zmrznjeno vrečko Hoferjevih piščančjih bedrc. Za 3/4 kile jih je (bilo) Za slabe pol ure sem jih vrgel v pečico na 200 stopinj C.

Pa še zanič so bila. Namesto ščepca soli in popra kila E marinade.

Hoferjeva E-bedrca
Hoferjeva E-bedrca

 

Enkrat te dni bom začel poslušat svoje telo, ki mi že leta govori, da mu ni všeč način mojega prehranjevanja. Saj tudi meni ni…

S Kitajci in tekom do uspešno opravljenega izpita

Če se (prvič zares) učiš na stara leta, potem tudi študij izgleda drugače. Za začetek rabiš študijski dopust!

Ponedeljek:
15-kilometrski tek (Vrhnika-Ligojna-Drenov Grič-Vrhnika) v zelo hitrem tempu (5:02 minute povprečno na kilometer). Odjuga. Začel sem previdno, pospeševal do Ligojne, kjer je šlo bolj počasi do Drenovega griča. Od tam pa šprint po snegu do Vrtnarije in domov. Dva dni prej sem po sibirskem mrazu porabil skoraj 15 minut več :o.

[singlepic id=19 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Torek:
Dan izpita. Da za kosilo ne bi porabil preveč časa, sem za pomoč prosil vrhniško kitajsko restavracijo Kitajska sreča. Pri njih me najbolj moti, da po končanem telefonskem naročilu še na vece ne morem normalno skočit. Prehitri so. 10 minut v povprečju. Verjetno ob večerih rabijo 15 minut :). Ampak, čeprav Kitajci in Vrhnika niso ravno pobrateni, tile naši vrhniški Kitajci niso od muh. Prav super so. Tudi, če jih obiščeš na Stari cesti. Prijazni, hitri, z neljubljanskimi cenami, predvsem pa je hrana res dobra.

5.70 EUR za kislopekočo juho,  rezance z rakci,  solato s kalčki in ocvrte banane. Tole vse skupaj zapakirajo v kosilo, da je še cenejše. Pa še porcije so bolj normalne (ne prevelike).

[singlepic id=18 w=320 h=240 mode=watermark float=right]Izpit? Opravljen in lep kot morje na primorskem ;).

8. februar – kulturni praznik

France Prešeren and the first verse of the 7th...
Image via Wikipedia

Danes je 8. februar, kulturni dan. Na tak lep in sončen dan poslušam Iztoka Mlakarja, ki je včeraj prejel prešernovo nagrado, in Dragojevića.

Za Iztoka Mlakarja sem prvič slišal na tekmi z rolkami tam nekje pri Logatcu v začetku devetdesetih. V klubskem kombiju VSTK-ja (Vrhniški smučarsko-tekaški klub) ga je Zoki vrtel še na kaseti. Spomnim se tudi, kako Zoranovi sovrstniki navdušenja z njim niso znali deliti. No, meni je bil Iztok Mlakar že takrat vsaj taka faca kot Zoran. Ni nepomembno, da sem na tisti tekmi za nagrado prejel plastični predalnik za vijake in ostale male garažne predmete. Glede na to, da bi še danes težko zaflikal počeno gumo na kolesu, nagrada res ni bila posrečana. Fotr je bil nad predalnikom bolj navdušen.

Vela Luka (Chorwacja) widok z wzgórz
Image via Wikipedia

Za Dragojevića mi je še Dušan Drobnič, vrhunski serviser harmonik, povedal, da Oliver ni samo odličen pevec, pisec besedil, temveč tudi odličen pianist. Tudi brez tega podatka je Oliver nepogrešljiv partner pri teku. Mislim, da si bom ob službeni monitor napopal sliko Vele Luke, da bom lažje dočakal spomladansko jadranje. Letos naj bi se z avtom zapeljali še uro dlje (od Zadra, Sukošana, Biograda) vsaj do Splita. Moja želja je, da se zapeljemo v Velo Luko ob poslušanju tegale komada. Stal bom na premcu kot Leonardo na Titaniku. Tek sad vidin, što mi znači Vela Luka, more, ti… A si nor…

Danes je 8. februar – kulturni praznik. Priznam, slovenščino kot jezik imam zelo rad. Če imaš kaj za povedat, je slovenščina vrh glave dovolj lep in”kunštn” jezik za pisat. Pa čeprav res slovensko govori in piše morda le kakšen dober milijon ljudi na tem planetu. Precej žalostno. V duhu polpreteklega in današnjega časa zato borcev za obstoj kulturnega ministrstva res ne razumem. Oziroma jih razumem ravno zaradi tega. Če meniš, da kultura predstavlja steber vsakega naroda, potem se podaj pred Ministrstvo za šolstvo in ostale tegobe neodgovornih podtridesetletnikov in zahtevaj zelo dobro in funkcionalno rabo slovenskega jezika. Kaj ti bo vsa slovenska kultura, če ne znaš brati in pisati… Zato je trenutno slovenska kultura, ki se izvaja pod okriljem Birokracije za kulturo, le sama sebi namen. Zato bi vsi prvopodpisniki peticije proti ukinitvi ministrstva za kulturo izgubili povezavo do tega napajalnika. Odvisni bi postali od samega sebe. Verjamem, neudoben občutek. Vseeno slovenska kultura sloni na katolištvu in ne na protestantizmu, ki forsira odgovornost in individualizem. In ja, kultura je od iznajdbe denarja naprej ena največjih pralnic denarja. A je tako, Jurček Cekuta, svetovno znani pleskar.

In ker slovenski jezik v Sloveniji tako cenimo, smo si za kulturni praznik izbrali smrt slovenskega pesnika – Franceta Prešerna in ne njegovega rojstva.

Danes je 8. februar – dela prost dan.

Enhanced by Zemanta

Rešitev za slovensko gradbeništvo

Logo
Image via Wikipedia

V nekaj letih naj bi Azerbajdžan postal država z najvišjo stavbo na svetu – nebotičnik naj bi bil visok 1.050 metrov, poročajo današnje Finance.si (povezava do članka).

Uf, takle nebotičnik tam pri Trzinu nekje bi rešil vse slovenske težave, probleme in tegobe.

Rešilo bi slovensko gradbeništvo. Toliko znanja gre sedaj v nič, pri gradnji takega stolpa pa bi lahko sodelovali vsi bankrotirani gradbinci pod isto streho Kartel 2.0.

Več tisoč delavcev bi dobilo zaposlitev. Šestnajst tudi iz Slovenije. Vsi ostali bi bili slabo plačani, a nič ne de, vsaj pri projektni dokumentaciji bi bil vsak posameznik plačan kot prvih šestnajst.

Denar za take projekte ne sme biti vprašljiv. Zaprta finančna konstrukcija? Dokler vsaj par tisoč posameznikov in par sto podjetij plačuje davke, je vsaka finančna konstrukcija zaprta.

Zdrava podjetja, da bodo propadala zaradi tega projekta? Ni govora. Po končanju tega projekta ne bo prav nobenih novih brezposelnih. Vseh 16, za katere nam je mar, bo dobilo službe na vladnih uradih, agencijah…

Kršenje človekih pravic? Ne lomite ga no. V tem stolpu bodo na voljo zelo povprečna stanovanja, ki jih bomo tržili kot nadstandardna. Bodo predraga in si jih ne boste mogli privoščiti, a poštenost izhaja iz tega, da si jih ne bo mogel privoščiti nobeden od osebkov, s katerimi se tako radi primerjate. Da neprodana stanovanja ne bi šla v nič, jih bomo z neprofitno najemnino oddali v najem našim šestnajstim delavcem, ki so pravkar izgubili službo, za urade in agencije pa bodo raje delali po pogodbi.

A najlepše pri izgradnji stolpa je, da ga bomo zgradili v javno-zasebnem partnerstvu.

Z denarjem, ki smo vam ga leta kradli, bomo objekt zgradili in vam ga drago prodali. Da mafija pere denar skozi nepremičnine? To res ni lepo. Mi smo drugačni. Država bo dala zastonj zemljišče ter z vašim denarjem zgradila pomožne neprofitabilne objekte. Mi se bomo ukvarjali s tistimi drugimi – profitabilnimi.

Predlagam, da z gradnjo štartamo v 2014. Do takrat bomo pospešeno gradili objekte za mariborsko univerzijado ter dvorane za EP v košarki.

Da projekti ne bodo uspešni? Za vas verjetno res ne…

Enhanced by Zemanta

O kreditih in varčevanju

English: MS Queen Victoria Gambling
Image via Wikipedia

Za lastno hišo ne moreš nikoli dovolj privarčevati. Oziroma lahko, vendar ti nič ne pomaga, če pri štiridesetih kupiš hišo. Kar je spet nemogoče, ker pri dvajsetih mularija pač še ne varčuje. Z veseljem izvzamem tiste redke izjeme, ki so bile naučene, da je treba od vsakega zaslužka 10% dati na stran.

Jaz nisem nikoli. Vodil me je klasičen izgovor: ko bom imel službo, bom zaslužil več in nadoknadil zamujeno. Za zdaj zaslužim premalo, zato zaslužek raje sfrčkam (za nepotrebne stvari).

Za hišo ni druge, kot da vzameš kredit. In odplačuješ neprivarčevan denar za nazaj. Vse štima. S solzami v očeh izvzemam slovenski nepremičninski netrg, ki je v dno duše človeških izrodkov pokvarjen.

Če izgubiš službo in ne moreš več odplačevati kredita za hišo/stanovanje, vsa žlahta pa ti tudi ne more več pomagati, jo/ga izgubiš. Banka ne pozna romantike. In ni krivec.

Kupuješ avto? Privarčuj in si ga kupi. Če si bedak, ki prvič, drugič, tretjič redno služi denar, in kupiš predrag avto na kredit, ker nimaš rezerviranih sredstev za tako investicijo, si pač -bedak. Če kredita ne moreš odplačevati, ti bodo avto zasegli. Banka ne pozna romantike. In ni krivec.

Od kod ljudem ideja, da je država neusahljivi vir denarja?
[stextbox id=”grey” shadow=”true” float=”true” align=”right” width=”200″]Ker ne morete odplačevati kredita, bi zato najeli novega?[/stextbox]Slabo vodena država vseskozi zapravlja več, kot pridela in proda, za razliko pa se kreditira. Ker se s problemom noče soočiti, najema nove kredite in nove in nove, vsak novejši pa je še dražji, zato skupni dolgovani znesek še hitreje narašča. Bi v svojem gospodinjstvu ravnali enako? Ker ne morete odplačevati kredita, bi zato v svojem gospodinjstvu najeli novega? Poznate kakšno uspešno tako zgodbo? In če vam banka ne bi več dala kredita, bi na sumljivih trgih vzeli kredit po oderuških obrestih? Verjetno res ne, a ne.

Če so Grki leta in leta nehumano preveč zapravljali in živeli na tuj denar, potem mi ne jokat, da je ne fer, ker morajo kredite enkrat vrnit. V Grčiji v 90% primerih stavka zainteresirana javnost. Boli pa, ne bi rad bil na njihovem mestu.

[stextbox id=”grey” shadow=”true” float=”true” align=”right” width=”200″]Kdo bo prvi na ulicah, ko denarja ne bo več?[/stextbox]Če je Slovenija leta in leta več zapravila, kot je zaslužila, zainteresirana javnost pa je bila tiho, potem sindikati – molčite! Na srečo bomo zelo težko dobili nove kredite, da bi ohranjali obstoječe stanje, ki nima nobene perspektive. Kdo bo prvi na ulicah, ko denarja ne bo več? Če leta in leta zapravljaš preveč, potem nimaš pravice od ljudi, ki kredit odplačujejo, zahtevat, da bi ga vračali tako, da ne bo vplival na tvoj življenjski standard.

Credit Crunch Cereal
Image by Adam Crowe via Flickr

Ali kot je Libertalec Tomaž Štih zadnjič lepo povedal (po spominu): ljudem je treba dopovedat, da je skokovito naraščanje dolga v zadnjih treh letih nenormalno, varčevanje in vračanje dolga pa normalno. Res ni normalno,  da se abnormalno zadolžuješ v tako kratkem času, vračanje dolga pa označuješ kot nesprejemljivo!?!

Pa razumi, če moreš…

 

Enhanced by Zemanta